Varuhinje zaklada

marec 2013 Komentarji »

Pomlad 2013,
letnik IX, številka 1

Breda Medvešček

Vem, bralo se bo kot pravljica. Toda saj je to na prav poseben način tudi bila. In na prav poseben način se nadaljuje še vse do današnjih dni.

Skrinja z zakladomBilo je v tistih časih … Pisalo se je leto 1998; malo pred tem smo se goriški biodinamiki utaborili pod skupno streho v Metini Ajdi Vrzdenec. Takrat, ko daleč naokoli in še čez sedem hribov in dolin ni bilo nobenega podobnega društva, toda tudi genski inženiring še ni bil vsakdanja grožnja. V tistih časih, ko smo bili še vsi trdno prepričani, da je pitna voda pravica in skupna dobrina vseh bitij na Zemlji, ko je govedo z mogočnimi rogovi še brez evidenčnih številk na ušesih brezskrbno in svobodno poskakovalo po domačih pašnikih in gmajnah, takrat torej smo tudi mi dobili svojo prvo varuhinjo zaklada. Seveda si je bilo potrebno priskrbeti tudi zaklad. In veliko leseno skrinjo, neokovano, brez žebljev zbito za shranjevanje tega zaklada. Prve dragulje smo dobili v dar od vrzdenške Ajde, naravnost iz rogov izobilja, se razume. Na sončno svetlobo je novopečena varuhinja shranila preparat 501, drobni kristalni snežnobeli čudežni prašek, ki smo se ga kar hitro naučili zelo spoštovati, kajti že na začetku nam je pokazal svojo veliko moč. Preparat 500, ki mu je sledil, je bil mojster preobrazbe, najraje je tičal v temni skrinji. Potem smo začeli spoznavati posebne zeli, jih nabirati in po ‘skrivnostnih’ postopkih izdelovati še preparate 502, 503, 504, 505, 506, 507, tudi MT. Akterjev dovolj za Sneguljčico in sedem palčkov. Vendar to niso bili palčki, ampak zakrinkani velikani. Varuhinja zaklada seveda ni bila čisto pravljična oseba, ampak ena izmed nas, članica Metoda Romare iz takrat idilične vasice Avče, vrinjene med njive na flišnati polici ob Soči, kjer je delovna skupnost primorskih biodinamikov dobila prvi dom.

Preberite več v tiskani izdaji.

Vaš komentar