Poletje 2015,
letnik XI, številka 2
Anja Bošnjak
Bodoči dijaki waldorfske gimnazije
Če si pravi za waldorfsko šolo, moraš biti vedno pripravljen na dogodivščine. Prvo takšno priložnost so dobili bodoči dijaki na pohodu po tigrovski poti. Na nas sicer niso prežali tigri, so pa tamkaj med obema vojnama bili bitke za svojo domovino Tigrovci. Organizirane skupine Slovencev in Hrvatov, ki so delovale protifašistično in branile Trst, Istro, Gorico in Reko (TIGR) z okolico.
Naša pot se je začela v vasi Ocizla, razglednem kraju, kjer se prepleta več svetov. Na jugovzhodu sega pogled na Slavnik in Brkine, pod njimi se razprostira neokrnjen svet Petrinjskega krasa, ki je pomladi in poleti odet v opojno dišečo preprogo cvetlic in zelišč. Proti zahodu se kraški svet dviguje k Socerbu in nato zopet pada v dolino Glinščice. Na severu se strmo spušča v prepadne grape ter gozdove proti Kozini.
Na poti nas je vsepovsod spremljala voda. Vas naj bi po številnih izvirkih dobila tudi svoje, za naša ušesa malce nenavadno ime, Ocizla: ‘O, cizlja (curlja) voda!’. Svoj prihod smo zabeležili v vpisni knjigi in jo mahnili dol do prvega izvira, ki s svojimi žuborečimi in ponikajočimi vodami skupaj s številnimi drugimi potoki napaja glavni tok reke Glinščice. To je bila tudi smer naše poti, zato smo se mimo Malnarjevega mlina, ki je dolgo nazaj mlel pšenico in koruzo, hodili ob potoku navzdol. Opazovali smo rastline in drevesa, ki jih je tu vseh velikosti, postav, vrst in oblik. Ob vodi se bohotijo jelše in topoli, vse naokrog beli gabri in hrasti, eden še prav posebej imeniten s svojo odebelitvijo, ki spominja na možgane ali srce. Spotoma smo si za poživitev naših sendvičev nabrali drobnjak in izkopali koreninico rože pasji zob, da smo preverili, če upravičeno nosi svoje ime (da, potrjeno). Še mimo slikovitih slapov in nekdaj urejenih teras, pa smo že prispeli v vas Beko, kjer je izhodišče poti za dolino Glinščice (slabo uro hoje).
Pokukali smo v štirno in se ustavili pri karavli (nekdanja obmejna vojaška postojanka), kjer smo nekateri na izziv gospoda Brajnika preizkusili svoje mišice na vojaškem poligonu. Okrepčali smo se s soncem, sendviči in prelepim pogledom na kraško planoto ter Tržaški zaliv.
Tigrovska pot nas je nato vodila nazaj proti Ocizli. Spotoma smo zavili še k potočku, kjer imajo divji prašiči svoje bajne glinene kopeli. In naprej mimo ocisko-beških jam: strme in temačne Jurjeve jame, prek naravnega mostu Miškotove jame ter slapu, ki pada naravnost v globel Maletove jame.
Nato smo si nadeli čelne svetilke in se spustili v Blažev spodmol, približno 200-metrski rov, katerega vhod spominja na ogromno ključavnico. Srečali smo jamske pajke, kobilice, metulje in netopirja ter na koncu pokukali v vdrto jamo Korošca, kjer domujejo krokarji in sove, ob močnem deževju pa se v ta podzemni svet zliva narasli hudourniški potok.
Zadnji del poti nas je vodil mimo jazbečjih domovanj do vzpetine Brgod, kjer smo videli ostanke prve svetovne vojne: orožje, jedilni pribor, strelske jarke in kaverne. Potem pa še po makadamski cesti strmo gor proti vasi mimo dveh kalov, obnovljene lavatoje (korito za ročno pranje perila) ter dveh korit, kjer se je nekoč napajala 100 glava ociska čreda. Čreda je bila last več vaških kmetov, ki so pastirja v zameno za opravljeno delo gostili v svoji hiši toliko dni, kolikor glav njihove živine je pasel.
Naš pisani izlet smo zaključili s skupinsko fotografijo pred ornamentiranim portalom domačije pri Toščevih iz leta 1893 in ogledom borjača, za to okolje značilnega notranjega dvorišča, ki je grajeno tako, da nudi odlično zaščito pred neusmiljeno kraško burjo. Veter se nas je na srečo tega dne usmilil, kljub temu pa smo začutili dovolj svežega, prvinskega, globinskega, zgodovinskega in rastlinskega, da smo se vrnili domov, napolnjeni z lepimi in raznovrstnimi vtisi.