Pomlad 2013,
letnik IX, številka 1
Magda Mlekuž
Zmagati ne pomeni pristati na prvem mestu. Ne pomeni poraziti drugih. Zmagati pomeni poraziti samega sebe. Premagati svoje strahove in omejitve. (K. Jornet 2012: 229)
Vzor evropski dramatiki je stara grška drama. Zrasla je iz bogočastja in je bila osrednji del versko obrednih prireditev, ki so se vsako pomlad marca obhajale v grškem duhovnem žarišču, v Atenah. Sčasoma se je razvila tragedija, ki je opustila dionizjisko snov in obravnavala dejanja iz življenja bogov in junakov. Ostala je še vedno del verskoobrednih prireditev ob vsakoletnih Dionizovih praznikih. Igre so potekale vedno tri dni zapored. Število in vsebina iger se je sčasoma spreminjala.Najprej so bile vsebinsko povezane, nato samostojne.
Ženske vloge so igrali moški, glavnega junaka je igral avtor sam, ki je tudi režiral. Igralci so imeli na obrazih krinke, maske, na nogah pa podstavke, imenovane koturne, da so se zdeli veličastnejši. Grška tragedija je doživela razmah pod tremi velikani dramske umetnost: Ajshila, Sofokleja in Evripida.
Evripid je bil sodobnik Sofokleja, Sodobniki ga niso razumeli, zato je postal samotar ter živel le za knjige in umetnost. Bil je nemiren duh in socialni prevratnik, saj so se mu mnoge socialne razlike zdele nepravične. V njegovem delu se izraža duh razvoja novega časa(Trdina, 1961: 340). In Evripid je bil avtor naše razredne igre Čudež v Avlidi.
Gledališka igra je eno izmed orodij waldorfske pedagogike, ki v sebi skriva mnogo več kot le končni izdelek; predstavo, v kateri starši največkrat opazijo le svojega otroka. Igra je kot otrok, ki ga pestuje in vzgaja več ljudi. Je celovita in raznolika, kot so raznoliki in celoviti vsi vključeni. Je hkrati orodje jezika, giba, glasbe, kostumov, izraz mnogih občutij. Igra zahteva delo vseh za skupni višji cilj, pri čemer so najpomembnejše vse prigode do tja.
Razredna igra poveže vse vključene, najbolj so tega deležni učenci, saj dober mesec vadijo in se vživljajo v slike, ki jim pomagajo izraziti zahtevano občutje ali pa tudi ne. Vživeti se v duh časa, v vsebino igre, sprejeti vsebino in jo dramatično odigratiti ni mačji kašelj. Z očmi gledalca se še tako preprosta vloga, kot je npr. vojak, ne zdi nič posebnega. Bi se preizkusili, če zmorete mirno stati brez trena oči in globlje vidnega izdiha, ki jih je bilo nemalo. V enem najtežjih trenutkov je po odru poletela sulica in ščit ali pa je vojak preprosto odšel med igro za zaveso popravljat ščitnik. Mehke gumijaste noge so med ponedeljkovo vajo nakazovale utrujenost in zato nezbranost učencev. Ali jok in povzdigovanje glasov vseh Efigenij in Klitamnester. Bi zmogli v nedogled loščiti in ponavljati le delček teksta in narediti najboljše?
Čustveno dogajanje je bilo burno, učenci pripravljeni delati in premagovati prepreke, včasih pa so nas tako trdovratno prepričevali, da bi naključni zunanji opazovalec pomislil, da smo učitelji v velikanski zmoti. Tako so bili zagreti, da smo pripravili tri postavitve z različnimi zasedbami vlog.
V prvih dveh tednih, ko sem sama delala z razredom, sem si v globoki tišini zaželela imeti za skrivnega prišepetovalca Salomona. Nekateri trenutki so zahtevali resnične salomonske rešitve.
Igra poveže tudi starše, kar je najgloblji smisel povezovanja osi starši in učitelji za dobro učenca. Eden izmed očetov je poklonil les in izdelal ščite. V dveh delavnicah so učenci in večinoma očetje izrisovali in barvali ščite. Pri tem smo lahko videli paleto različnih pristopov: od sodelovanja med očeti in sinovi, samostojnega dela učencev ali pa so očetje le počasi prepuščali delo sinovom. Mame so ta čas risale sceno ali izrezovale ščitnike.
V naslednji delavnici so mame s hčerami barvale tunike vestalk. Tu je bilo zaupanja do samostojnega dela hčera več. Šivale in likale smo v zgodnji sobotni večer in se na koncu razšle z mislijo, da je likanje v skupini prijetna dejavnost. Tudi friziranje je spretnim rokam mam šlo dobro od rok in niso se pustile motiti, ko sem jih nestrpno priganjala.
Na eni izmed vaj smo tešili lakoto s pico, ki jo je naročil eden izmed očetov.
Igra poveže učitelje. Gospa Maletin nam je pripravila pester izbor primernih kostumov za izbiro, ki smo jih dopolnili, dodelali, da so bili ustrezni za našo igro. Gospa Jurgec je igro glasbeno opremila in izbrala inštrumente, primerne času zapisa igre. Zadnja dva tedna je vsakodnevno prisostvovala na vaji. Gospa Čuletič Talajič je dodala gib in ritem. Gospod Smolej nam je izdelal meče.
V igro se vključijo tudi zunanji sodelavci, ki nimajo nikakršne povezave z igro, razen svojega znanja. Takšna je bila ga. Neža Vilhelm z založbe Modrijan. Dobrovoljno, brezplačno je bila pripravljena priti v razred učit izgovorjavo grškega dela besedila. In ne le da je to delala zastonj, ponudila se je, da nam pride pomagat tudi za latinščino. Gospa Neža iskrena hvala, človek komaj verjame, da je danes to še možno.
In tako je prišel težko pričakovani dan. Predstava. Dopoldan je bila v dvorani groba tišina od začetka skoraj do konca. Pozno popoldan so nekateri starši kar obsedeli, drugi smo se sladkali z dobrotami mama, babic.
Še dvomite o tem, da je razredna gledališka igra socialno orodje?
Brez vsakega vpletenega ne bi bila to, kar je, oziroma bi bila drugačna.
Še dvomite, da je izpeljava gledališke igre delovno povezovanje v duhu Steinerjevega znanja za dobrobit otrok in kljub vsem spodrsljajem več vredna kot razglabljanje o še tako pomembni temi. Še dvomite, da je to le pot v procesu zorenja otrok, pa tudi nas vpletenih? Še dvomite?
Iskrena hvala vsem in naj mi bo oproščeno, če sem koga pozabila.