Poletje 2013,
letnik IX, številka 2
Marija Poljanec
‘Reci, da si naš’
Precej let je že preteklo, odkar sem izstopila iz Demeter certifikata – iz zelo objektivnih razlogov. To pa ne pomeni, da sem se ločila od Steinerjeve ideje in biodinamičnega obdelovanja zemlje in nenehnega poglabljanja z njo.
Pravzaprav se mi zdi, da smo se vsi, ki smo se v prvih srečanjih v začetku 90. let skupaj oplajali z začetnimi znanji o biodinamičnem kmetovanju in splošnimi pojmi antropozofije, nekako na novo prerodili. Zase to z gotovostjo trdim, a ko se od časa do časa ponovno srečujemo, vidim, da nisem nobena izjema. Srečevanje ‘Demeter’ kmetov ali društev daje občutek, da se v nas dogaja nekakšno pobinkoštno prevevanje ali kot se je izrazil Steiner – duhovno duševna atmosfera, ki je izšla iz antropozofskega tečaja za kmete leta 1924.
Tako gledano lahko opišem prvo letošnje srečanje Demeter družine – kmetov v organizaciji Zavoda Demeter Slovenije in Ajde Goriška, na Planini pri Ajdovščini, 7. aprila 2013. Tega dne je marsikomu nepoznana moč burje nagnala mraz do kosti in spihala vkup zveste Steinerjeve kmetovalce domala iz vse Slovenije. In kot vselej na takih srečanjih, nas je v svoji gostoljubnosti in prepričljivosti, da dela prav, na svoji lepo urejeni kmetiji sprejel novi član Demeter družine, kmet – vinogradnik, gospod Zmago Petrič. Gospodar kmetije z izjemnim posluhom in spoštovanjem ne le do trt, ampak do rodne zemlje, ki jo je prejel in jo želi ohraniti za naprej. Njegov specialno urejen vinograd kaže, da so bili na delu ne le visoki cilji in znanje, temveč tudi kmečki znoj. Presenetilo nas je njegovo stremljenje za poglabljanjem znanja, ki ga išče tudi izven Slovenije, pri drugih vinogradnikih in na tečajih. Kako prvenstveno pri pridelovanju vina skrbi za kvaliteto in s pomočjo biodinamike za vrhunskost. Vse to pa združuje s pretanjenim znanjem o geografski legi, talnih in podnebnih razmerah svojih zemljišč in spoštljivim odnosom do dobrih izkušenj iz preteklosti z nadgradnjo z biodinamiko. Ja novi član družine Demeter, v katerem se do popolnosti izraža zdrav duh v zdravem telesu.
Saj drugače ne more biti, kot da se zavedamo, da je na delu resnični Duh, ki posamezne ozaveščene Duše povezuje v veliko globalno gibanje, ki se nekako ritmično kaže enkrat v naših rastlinah, živalih in še bolj osrečujoče in poživljajoče med ljudmi. Ko se tako srečujemo, se pogovarjamo, sprejemamo radosti ali pa težave drugih, se z njimi poistovetimo, in če zmoremo, skušamo pomagati in svetovati. Seznanjamo se s stanjem biodinamičnega gibanja pri nas in v svetu in se mu želimo čimbolj približati. Pri tem gre pohvaliti Zavod Demeter še za dodatno možnost izobraževanja preko ekskurzij v druge države EU, kjer lahko spoznavamo stanje in različice tamkajšnjih biodinamičnih posestev.
Vedno je na delu duhovno učenje in poglabljanje, da ne stopicamo na mestu, ampak se dvigamo. To dviganje se izraža v takih srečanjih, kjer naj bi se preko debat prečiščevali, prepoznali dobre ali slabe odločitve, iz njih izšli z novimi močmi in načrti ter osveženo voljo za naprej.
Za konec pa še majhna razlaga k podnaslovu tega nerodnega članka. Ko sem iskala motorizirano družbo za to srečanje, sem se spomnila na našega Karlota, ki sicer še ni član društva, udeležen pa na vseh naših delovnih akcijah in mesečnih srečanjih. Takoj je bil ZA.
Kmalu po prihodu, ki sva ga udejanila z ‘najdaljšo možno bližnjico’ , že malce zaskrbljena, ali bova našla tega Petriča ali ne, nama je že prvi stisk rok v prijetni topli kuhinji ‘stare hiše’ dal občutek, da sva na pravem mestu. In ko je naš Karlo srečal še nekaj znanih obrazov, ga je val navdušenja potegnil v dogajanje. Do zadrege pa je prišel ob podpisu liste prisotnosti. Pogleda me in reče:’ Kaj naj napišem? Da sem koruznik?’ ‘Napiši, da si ‘naš.’ – sem mu odgovorila.
Drugi dan smo imeli v Tolminu mesečno srečanje in sem ga že prej spodbudila, če bi nam povedal kaj o vtisu prejšnjega dne o srečanju na Planini. Ne morem opisati, s kakšnim navdušenjem je želel on to atmosfero, ki jo je imel še živo pred očmi, posredovati našim članom.
Začel je približno takole: ‘Ja, tam je pa čisto drugače, veste – drugi ljudje. Ne taki kot mi –zaprti; oni so odprti, veseli, polni izkušenj. Ja, debata pa na nivoju, ne morem se prav izraziti, to je treba doživeti, to bi se moralo povsod dogajati, to se mora razširiti.’
Zdelo se mi je škoda, da smo ga zaradi ‘uradnih debat’ prekinili sredi največjega navdušenja in seveda še bolj mi je žal, da nismo prepoznali, da je na delu Duša, še vsa pod vtisi osrečujočega stanja, ki ga je doživela prejšnji dan in je želela ven, na plano, osrečiti in spodbuditi še druge, mi pa ji nismo dovolili ‘ razpeti krila’.
O tem dogodku pogosto premišljujem in si nekako želim, da bi bilo med nami še več takih spontanih ‘koruznikov’, še bolje ‘naših’, ki si ne bi bali dovoliti, da se Duša in Duh svobodno izrazita.
Vsem udeležencem ‘Demeter srečanja ‘, v prvi vrsti gostitelju, gospodu Zmagu Petriču, in njegovi ženi, organizatorju Zavodu demeter in gospe Franki Ozbič, ki bedi nad vsem dogajanjem ISKRENA HVALA za prijetno doživetje.