Poletje 2015,
letnik XI, številka 2
Urška Dugulin, Darja Brecelj
‘Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši …’ Takole odmeva iz našega vrtca Zlata ptica, ki mu z otroki pravimo kar gnezdece. V njem se trenutno druži 14 otrok, z začetkom naslednjega šolskega leta pa bo v gnezdecu pelo že 19 ptičic.
Temu primerno te dni pripravljamo nov prostor za najmlajše: že brusimo igrače, šivamo zavese, rezbarimo in stružimo posodice …
Podmladek imajo pa tudi naše zveste prijateljice, ki jih od marca spremljamo in občudujemo na naših četrtkovih sprehodih v ‘kozja nebesa’, kot temu radi rečemo z otroki. S skupino desetih starejših otrok se vsak teden sprehodimo čez travnike, ob reki Vipavi, skozi gozdiček se dvignemo na planjavo, kjer se nam razpre pogled na travnik in veliko ogrado, polno kozic. Te že od daleč slišijo radostne krike in se v diru poženejo k ograji, kjer jih otroci veselo hranijo, božajo, najpogumnejši tudi pestujejo njihove mladičke.
Novemu življenju pa smo bili prejšnji teden priča tudi v ‘štali’ soseda, mladega kmeta Simona. Njegove krave so povrgle pravljičnih sedmih teličkov. Kakšno veselje čutijo otroci, ko jih lahko nahranijo, se jih dotaknejo in ko jim telički pokažejo svoje prve vragoljaške poskoke.
Ko z Darjo takole gledava radovedne, radosti pole poglede otrok, sva dan za dnem hvaležni priliki, da smo našli prostor za vrtec v tej čudoviti vasici Ustje.
O rodovitnosti zemlje v Vipavski dolini je pisal že Valvasor. Rezultat tega bogastva in dela pridnih rok pa je naš vrtiček. Pogled nanj je prav sproščujoč, saj ga vsak dan krasi novo življenje: solata, kreša, korenček, rdeča pesa … Vse tako bujno raste, da občudujemo silo življenja, ki ima toliko različnih obrazov. Otroci vsak dan potrpežljivo kukajo v ducat malinjakov, ki so se letos prav posebej razbohotili. Željo po zobanju teh slastnih sadežev velikokrat poteši soseda Vlasta, ki nam prinese košaro sveže nabranih češenj.
Da smo v polnem spomladanskem elanu, pa bomo dokazali tudi prihajajoči vikend, ko bomo na delovni akciji, skupaj s starši, otrokom postavili nov, večji peskovnik, postavili zaščito pred soncem na igrišču, opremili novo igralnico in se za konec z otroki pogostili s skupnim kosilom.
Pa naj še kdo reče, da nam je dolgčas. Ta kar pri nas naj se zglasi, se hitro delo zanj dobi.
Priprave za kresovanje so v polnem teku. Letos ne bomo sami, povabili smo tudi vse otroke in učiteljice verouka, ki si z nami delijo hišico in se vse dni v tednu že dve leti srečujemo samo na hodniku, ki si ga delimo. Letos bomo skupaj pripravili vse, kar rabimo: že prej nabrali cvetje, spekli sladke dobrote, na kresovanju pa spletli veliko veliko rumenih cvetočih venčkov, ki jih bomo naslednji dan skupaj odnesli skoraj v vsako hiši na vasi. Imamo veliko pridnih rok, verjamem, da nam bo tudi narava dala dovolj kot sonce rumenih rožic, da bomo z njimi prinesli to žarečo svetlobo v vsako hišo. To je naša želja, da skupaj prinašamo ljudem radost poletnega sonca.
‘V šolo tudi rada grem’ …
Ne vemo še, ali bomo za naše delo pri ‘gradnji’ waldorfske šole v Bukovici letos nagrajeni z odprtjem, v razredu nam manjkajo še trije otroci (raje bi rekla trije pogumni starši). Vseeno pa smo na tem mestu dolžni veliko zahvalo mnogim ljudem, ki so nas že prej vsa leta, letos še posebej bogatili s svojim znanjem in ljubeznijo do waldorfske pedagogike. V septembru nas je obiskal prof. Christof Wiechert, izjemen predavatelj, ki je osvetlil razloge, zakaj je waldorfska pedagogika ‘zdrava’, smo ‘zdrava’. Toliko razlogov, primerov, živih slik, s pomočjo katerih smo razumeli, da je osnovno, fizično zdravje otrok v današnji dobi pod hudim pritiskom in tako premalo zaščiteno. Znanje o tem že veliko pripomore, ga pa moramo tako v vrtcih kot šolah vedno znova osvežiti.
Hvala tudi prof. Godiju Kellerju, ki je v decembru obiskal Ajdovščino in Novo Gorico, v dveh dneh dve predavanji. Še danes ljudje sprašujejo po njegovi knjigi, se živo spominjajo njegovega pristnega veselja do dela z včasih še tako ‘nemogočimi’ otroki. Pojutrišnjem prihaja nazaj v Novo Gorico, kjer bo imel predavanje o zaupanju.
Prof. David L. Brierley je bil prvi mednarodni waldorfski predavatelj, ki je obiskal Vipavsko dolino, pred petimi leti je napolnil dvorano v Ajdovščini in brez njegovih nasvetov, pomoči, brez njegovega uvida ne bi bili tam, kjer smo. V mesecu aprilu je imel v Hiši mladih odprti intervju z novinarko Aljo Tasi. Po zaključku intervjuja je v živo izpeljal uro geografije, kjer smo od čisto blizu spoznali bušmane in Inuite, njihov način življenja in odnos do njihovih osebnih stvari. Kako lepo je slišati prispevke otrok, ki doživijo učno uro kot svoje lastno potovanje. Vprašanja, ki ob tem nastanejo, pa so neprecenljiva in se jih hvalabogu ne da ‘prepisati’ v delovni zvezek ali učbenik.
Hvala tudi prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič, našima dragima očetoma Gašperju Tiču in Iri Zorku, nekdanjemu dijaku in učencu WŠL Blažu Habjaniču, ki so se prijazno odzvali vabilu in sooblikvoali okroglo mizo ‘Pripravljeni na življenje’, ki je bila letos marca v Bukovici.
Izjemna zahvala tudi vsem razrednikom iz ljubljanske waldorfske šole: ge. Simoni Pajk, ki že drugo leto redno obiskuje Primorsko, ge. Veri Grobelšek in g. Kordišu, ki spremljata in spodbujata vsak naš korak, ge. Editi Šelih, ki je s svojim bogatim znanjem in vedrino postala znana tudi že onkraj slovenske meje, v Gorici. Hvala tudi Mateji Korošec, ki je na bazarju predavala o načinu poučevanja slovenščine.
Hvala tudi ekipi Iniciative in obeh vrtcev, Kresnice in Zlate ptice, ki je kot krono vsega dela združila svoje moči v času pred in po bazarju. Seminaristke waldorfske pedagogike, tudi vam hvala za vse pravljice, ki ste jih pridno vsak mesec pripravljale v knjižnicah, vse od Vipave do Kanala. Lutke,besedilo, glasba … koliko moči in veselja ste pretopile v nežni svet otroške domišljije.
In tudi zdaj, ko bi že vsi radi mislili na morje, nam nekako ne zmanjka zagona, vedrine in pristne želje po skupnem delu, čeprav počitek ni daleč. Kako in kdaj smo že bili in še bomo nagrajeni za ta trud, to pa bo na skrivnem, mogoče pod tistimi borovci ob morju, vedel in začutil vsak pri sebi.