Po navedbah fundacije Kaiser uporabljajo otroci in mladostniki tehnologijo štiri do petkrat več od priporočanih količin in imajo zaradi tega resne posledice, mnogokrat je ogroženo njihovo življenje. Elektronska tehnologija in mediji imajo moč, da nas potegnejo ven iz našega telesa in časa. Hipnotizirajo nas in pogosto postanemo odvisni od njih, po svoji naravi so – pomislite na besedo medij – posredniki med nami in našim doživljanjem fizičnega sveta.
Zaradi svoje drže glede uporabe tehnologije in elektronskih medijev vzbuja waldorfska pedagogika stalno pozornost. Ker je njen osnovni cilj, da učence ‘prizemlji’ v tridimenzionalni prostor in v medčloveške odnose, si jim prizadeva dajati neposredne izkušnje. Ampak kaj je pravzaprav waldorfska pedagogika in kako uči dijake uporabljati tehnologijo?
Tehnologija je ustvarjalno sodelovanje s svetom. Grška beseda techne pomeni ‘izdelava’, ‘spretnost’ ali ‘umetnost’. Za Grke je obstajala umetnost govora, umetnost delovanja. Umetnost je tehnika dobro opravljenega dela. Tehnologija, proučevanje tehnik, je bistveni del waldorfske pedagogike. Učenci se učijo komunicirati s svetom okoli sebe na ustvarjalne in inovativne načine.
Da bi resnično dojeli, kakšen odnos do tehnologije ima waldorfska pedagogika, moramo vedeti, da tu tehnologijo jemljejo širše (kot način komuniciranja s svetom) in ne ozko (zgolj kot naprave in programe).
Bistvo waldorfske pedagogike
Waldorfski pogled na tehnologijo je osnovan na razvojno primernem učnem načrtu, ki temelji na razumevanju, da gre otrok skozi tri različne faze razvoja: zgodnje otroštvo (od rojstva do 7. leta); srednje obdobje otroštva (od 7. do 14. leta); in adolescenca (od 14. do 21. leta). Za vsako stopnjo je potreben drugačen pristop: da otroku v zgodnjem otroštvu omogočimo, da raziskuje sam in se uči preko igre in posnemanja, da v nižjih razredih osnovne šole vključujemo njegovo domišljijo in da v vsakem od srednješolskih letnikov podajamo učni načrt, ki daje odgovore na različna življenjska vprašanja. Waldorfske šole se trudijo delati z učenci na trenutni stopnji njihovega razvoja primeren način. Nekateri waldorfski učitelji uporabljajo metaforo močno raztegnjene elastike, podobno kot pri katapultu. S tem, ko učitelj zadržuje neko tematiko in jo predstavi šele potem, ko so dijaki nanjo pripravljeni (močneje nategne elastiko), omogoči, da lahko potem, ko jim jo predstavi, njihova domišljija poleti.
Metafora nategnjene elastike je posebno primerna v povezavi z načinom, kako waldorfske šole predstavijo dijakom tehnologijo. Učenci na internetu in v računalniški znanosti ne začnejo raziskovati prej kot v srednji šoli. V waldrofskih razredih nimajo interaktivnih tabel ali tablic, ker verjamejo, da ti pripomočki odvračajo pozornost in povzročajo odvisnost ter lahko dijakom odvzamejo možnost razvijanja sposobnosti računanja, analiziranja in povezovanja z drugimi.
Waldorfske šole dajejo prednost vključevanju v razredu (sodelovanje med učitelji in dijaki ter med vrstniki) ter socialnim veščinam, ki pri tem nastajajo; očesni kontakt; naučijo se poslušati; razvijajo prožnost v mišljenju in sposobnost videti vidik drugega; delajo v skupini, rešujejo naloge ali dojamejo neki težaven koncept.
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek je bil objavljena na internetni strani Shining Mountain W.S.
prevedla Marina Nuvak