Razumevanje otroških risb

Katka Žbogar

Skrivnostni govor otroškega risanja – sledenje poti inkarnacije

Pričujoč članek temelji na prevodu dela Razumevanje otroških risb (originalno Understanding Children’s Drawings), avtorice Michaele Strauss, dopolnjen je z risbami otrok iz Waldorfskega vrtca Radovljica. Ker se v Waldorfskem vrtcu Čebelica v Radovljici zavedamo pomena prostega risanja, imajo otroci čas za risanje ves čas proste igre in tudi po počitku. Rišejo lahko neomejeno, ves čas so na voljo voščeni bloki in papir.

Knjiga Michaele Strauss predstavlja pionirsko delo na področju opazovanja, razumevanja risb otrok, ki so nevidno povezane z otrokovim telesnim razvojem. Omogoča nam razumeti videne risbe in procese, ki se odvijajo v slikah majhnih otrok med prvimi sedmimi leti njihovega razvoja. Razkriva nam skrivnostni jezik otroškega risanja. Prvič je bilo delo izdano leta 1978, leta 2007 je bilo ponovno objavljeno s popravki, izboljšano reprodukcijo in večjim formatom.

Opazovanje otroških risb nam omogoča uvid v otrokov razvoj kot proces mnogih preobrazb, ki spremljajo otroke na njihovih poteh, omogoča nam, da lahko opazujemo otroke iz najrazličnejših smeri. Odkrit nam je ‘skrivnostni jezik otroškega risanja – sledenje poti inkarnacije’. Opazovanje fenomena otroških risb nas vključi, da smo tudi sami aktivni v podrobnejšem opazovanju in študiju skozi risbe, da nadaljujemo z delom na sebi skozi opazovanje tega področja.

Avtorica v knjigi navaja, da ‘klasični razvoj’ ni več viden v risbah otrok med prvimi sedmimi leti življenja, še posebej v tistih, narisanih v predšolskih letih. Za to je več razlogov. Gotovo ima prekomerna stimulacija otrok v modernem času veliko s tem. Dejstvo je, da otroci nimajo več toliko časa, v katerem bi lahko brez zunanjih pritiskov brezskrbno in umirjeno risali svoje risbe, ali pa jim je veliko prezgodaj rečeno, naj rišejo risbe, ki so neprimerne za njihovo stopnjo razvoja. Nekaj otroške biti, univerzalne kvalitete, je izgubljene. Otrok ne more več iz sebe, iz svoje podzavesti risati svoje poti, na kateri bi puščal svoje sledi preko odkrivanja barv in s pomočjo domišljije, ker prekomerno in prezgodaj kopira to, kar vidi zunaj. Ne more pridobiti čvrste osnove, na kateri se lahko šolanje nadgrajuje.

Pomislimo na čudežne zgodnje dele inkarnacije, učenje hoje in govora ter na na prve življenjske izkušnje in kreativne aktivnosti. Intimna skrb za razvoj in izobrazbo v zgodnjem otroštvu je prav od začetka waldorfske pedagogike dala našemu šolskemu gibanju dokaj prepoznaven značaj.

S tem zavedanjem pristopimo k branju izvlečka knjige Razumevanje otroškega risanja in ne glede na vse omogočimo otrokom, da se lahko izrazijo v vsej svoji polnosti.

Sledili bomo smeri risb, od prvega vrtinčastega vozla do oblike kroga in od prvih nihajnih gugalnic do oblike križa.

To je pot, ki vodi od svobodnih ritmov dinamičnega gibanja do abstraktnosti geometrije, od tekočih kreacij do narisanih oblik. Preden otroci nadaljujejo z naslednjim korakom in združijo skupaj simbole, ki so jih našli v njihovih jezikovnih oblikah, naredijo točko v njihovih krogih in razširijo križ, da postane zvezda. Odrasli jih sodijo kot prve, neuspešne poskuse risanja.

Prvih sedem let kreativnega risanja dominira motiv človeškega bitja. Otroci ga ustvarjajo, na drugačen način na vsaki stopnji, in se z njim popolnoma poistovetijo. Motiv ‘človeka’ se razširi in vsebuje motiva drevesa in hiše, ampak ta dva nista podaljška izbranih tem, ampak le njihova prilagoditev. ‘Bivališče’ se poseljuje korak za korakom.

Njihove uganke so dnevni stranski produkti najpomembnejših dosežkov teh let: biti sposoben rasti in postopno pripeljati vse organe do njihove prve stopnje zrelosti.

Duševno-spiritualna narava majhnih otrok je primarno vključena v proces telesne inkarnacije. Gradijo mostove med telesom in dušo. V njihovih diagramskih slikah postane vidno to, kar je vključeno v izgradnjo telesa.

Redni dnevni ritmi, tedenski in letni ritmi nam dokazujejo, da otroci potrebujejo rutino in red, da izgradijo in stabilizirajo svoj lasten biološki ritem, svojo ‘notranjo uro’. Njihovo telesno zdravje je odvisno od tega; resnično, to je doprinos h kapaciteti zdravja, ki je med telesom in dušo.

Otroštvo je čas, ko gre to telo zdravja skozi svoj embriološki razvoj.

V prvih sedmih letih vsi otroci v svojih manifestacijah in še posebej v svojih risbah napravijo avtobiografske dokumente, ki kažejo, kako ta sekundarni embriološki razvoj napreduje. Kaj po navadi slikajo? Glavonožce, vretenčaste stebraste lestve, metlaste roke; in tudi hiša ima še vedno oči kot okna in je otrokovo lastno telesno prebivališče.

1) Najzgodnejše risbe, arhetipski vrtinci, tečejo iz gibanja male krožeče roke na nekontroliran način kot sledi živečega gibanja.

2) Zibajoče gibanje rok prinaša ugankarske nihalne gugalnice. Tudi tukaj same misli ne zadoščajo.

Fragment anonimne sile teče direktno skozi otroka. Sredina ali konec tretjega leta je odločilna, saj z vso koncentracijo poizkuša spojiti linijo s svojim izhodiščem, da zapre krog.

Ta dosežek zavesti teče vzporedno z naraščajočo zrelostjo možganov.

Če pozorno prelistamo skozi ‘knjigo simbolov’ malih otrok, bomo prepoznali mnogo podobnosti. Dokaj nezavedno nam otrok omogoči, da se udeležimo rojstva simboličnega jezika.

Prve risbe otrok sledijo kozmičnemu gibanju, ki ne pozna ne notranjosti ne zunanjosti. Zrcalijo situacijo, v kateri so sami. Pri približno tretjem letu so prvi koraki k neodvisnosti izraženi tako, da otroci namerno rišejo kroge in ravne črte. Podzavestno se zavedajo formativnega procesa, ki deluje v njihovem organizmu. Te postanejo formule za risanje. Duševni proces najde svoj izraz v področju barv. Proti koncu petega leta, z novo pridobljeno distanco, se otroški pogled obrne proti predmetom v okolici. Prevzamejo obliko in so čvrsto postavljeni na tla. Vsakodnevne zadeve so opazovane in reproducirane. Svet njihovega lastnega življenjskega procesa in funkcij stopi v ozadje njihovega zavedanja. Njihov pogled se usmeri navzven.

Zgodnja faza slike 1–2 leti

Pri iskanju sil, ki motivirajo risanje pri predšolskih otrocih, iščimo kreativni proces brez kakršnihkoli predhodnih konceptov. Zaradi živosti svojega organizma in posnemanja odraslih primejo za kredo. Tako so njihovi prvi poizkusi risanja zapisane uganke. Posnemanje jih lahko sproži, odpre jez in izliv ustvarjalnosti izbruhne ven.

V svojih risbah otroci razkrivajo področja, s katerimi so v tej zgodnji dobi še vedno intimno povezani. Izgledajo kot tekoči ritmi, ki se sčasoma materializirajo kot simbolični jezik oblik. Otroci intenzivno živijo do svojega 3. leta v gibanju in ritmu.

Zgodnje risbe – arhetipski vrtinci nekontrolirano nastajajo iz gibanja majhne krožeče roke. Risanje se dogaja zelo hitro in v trenutku, ko je risba končana, otrok zgubi zanimanje zanjo.

Tak pogled, ki istočasno vodi skozi razvojne nivoje otroka prvih sedem let, predstavlja tudi prezentacija Rudolfa Steinerja (1911), v kateri prikaže nivoje človeštva v zgodovini civilizacije, ki prehaja od ‘sanjavih jasnovidnih’ vizij do zavestnega dojemanja sveta čutom, ki ga obkroža. Relikvije – kulture zgodnjih civilizacij nam kažejo relativen položaj ob poti napredka. Ali niso otroške risbe tudi impresije, ‘odtisi stopal’ na poti k človeški zrelosti?

Znano nam je dejstvo, da med embrionalnim razvojem človeškega bitja prehajamo skozi nivoje, ki so psihološko podobni živalskim. Najzgodnejša faza otroških risb traja do tretjega leta. Naslednja faza jih popelje na nov prag pri petih, tretja faza je do sedmega leta.

V prvi fazi, pred tretjim letom, prihaja do procesa ustvarjanja na sanjavi način. Otroci so popolnoma eno z ritmi, ki postanejo vidni na papirju; popolnoma živijo s temi ritmi. Živijo čisto v gibanju, ki jih vodi. Iz izvornega polja vrtečih vozlov, tok gibanja vedno bolj pridobiva namero poti, ki vodi od zunaj na znotraj. Gibanje izgleda, kot da je prišlo od daleč in sedaj počiva na papirju. V spiralah v zgornjih ilustracijah se dinamika umiri.

Otrok v tej fazi izreče svoj prvi ‘Jaz’. Odkrije samega sebe. Zdaj se sooča s celim svetom okoli sebe. Otrok prvič začuti distanco od svoje okolice. Začne se njegova prva faza kljubovanja in trme. To dejstvo otrok pokaže z zaključenim krogom na papirju. Votle oblike, spirale, krogi in križi služijo otroku kot material, s pomočjo katerega doživlja in zapolnjuje na novo nastal skrivnostni prostor znotraj sebe.

Krog se pojavi kot prva oblika, ki je sama po sebi popolna. Njena kreacija dominira zgodnjo stopnjo risanja. Pri tretjem letu – je postala simbol. To zaključuje razvoj oblike. Krog postane formula za ‘glavo’ (včasih z dodatkom obraza), je simbol ‘Jaza’ in določa najzgodnejšo obliko ‘hiše’. Vrtinec in križ se uporabljata tu tudi kot nezaveden izraz. Vrtinec se uporablja v risanju tam, kjer otrok zaznava življenje, pretočen proces.

 Druga faza, po tretjem letu, je drugačna. Zdaj otroci pustijo sliki, da zaobjame njihovo domišljijo. In končno, zaključek te prve faze razvoja, ko se kristalizirajo prvi začetki oblikovanja misli.

Te tipalke očitno niso le lasje, ampak so čutila, ki se stegujejo ven in ustvarjajo močno povezanost z vsem, kar je sedaj ‘okolica’.

Preberite več v tiskani izdaji.

Izvleček prevoda: Strauss, Michaela (2007) Undestranding Children’s Drawings Tracing the Path of Incarnation. Rudolf Steiner Press. ISBN 978 1855841194

Vaš komentar