Navajam nekaj ‘barvnih utrinkov’, ki se mi porajajo na to temo.
1. Sinestezija kot pojav ter navdihujoče beležke Kandinskega o duhovnem v umetnosti. ‘Barva je klaviatura, oko je kladivce. Duša je klavir z vsemi svojimi strunami. Umetnik je roka, ki z dotikom ene ali druge tipke spravlja dušo v vibriranje’
Sinestezija je pojav, ki zaznamuje mešanje dveh ali več čutnih zaznav. Izraz izhaja iz grščine – syn pomeni združitev in aesthesis občutek. V sedemnajstem stoletju je John Locke prvič opisal pojav, ko je srečal slepega človeka, ki je zvok trobente slišal kot škrlatno barvo. Drugi znani sinesteti v zgodovini so Mozart, Beethoven, Goethe, Rimsky-Korsakov, Nabokov, Kandinsky, Skrjabin …
2. Skrjabin in njegov barvni klavir, sinestetsko povezovanje različnih čutnih vtisov ter različnih umetnostnih vej skozi neko filozofsko okrilje, tako kot v njegovem nedokončanem ‘Misteriju’. Skrjabin je v svojem ‘Prometeju’ za orkester, klavir, orgle, svetleči klavir in zbor op. 60 skušal z novimi izraznimi sredstvi pričarati predstavo ognja. Zasnoval je ‘svetleči klavir’, ki je oddajal poleg zvoka tudi žarke, barvne snope, ki so spremljali in barvno interpretirali določene akorde.
3. Goethejeva študija o teoriji barv (1810), kjer utemeljuje svoje stališče, da je zaznavanje barv subjektivno ter da je percepcija barv odvisna od našega razumevanja in je posledica kompleksnih funkcij možganov. Čeprav je Goethe sprva izhajal iz Newtonove fizikalne teorije, jo je kmalu opustil. Ni se strinjal, da je bela svetloba sestavljena iz vseh barv in da so posamezne barve le posledica različnega lomljenja svetlobe oziroma njene absorbcije v različnih materialih. Svojo teorijo o tem, da so barve rezultat igre svetlobe in teme, je namreč želel povezati tudi s psihološko teorijo barv.
‘Matematiko častim kot najvišjo in najuporabnejšo znanost, vendar le, kadar jo uporabljamo tam, kjer je to treba. Nikakor pa ne morem odobravati tega, da se jo zlorablja tudi pri zadevah, pri katerih je uporaba te plemenite znanosti očiten nesmisel. Kot da bi obstajalo le tisto, kar je možno matematično dokazati.’ ‘Rumena barva je svetloba, ki jo je nekoliko udušila tema. Modra pa nastane iz teme, ki jo nekoliko oslabi svetloba. Črna barva, ki predstavlja temo, organe zaziba v počitek, bela, ki predstavlja svetlobo, pa jih spodbudi k delovanju.’
4. Najmočnejša nit in najbolj živa povezava med glasbo, slikarstvom ter drugimi umetnostnimi vejami je čustvo. Podoživljanje občutkov je tudi odsev svetlobe v sliki, odmev zvoka v glasbi. Zagotovo je skupno področje ‘barvanja v umetnosti’ čustveno področje. Skozi podoživljanje v glasbi pričaramo različne barve, vzdušja, v slikarstvu jih fizično ustvarimo. Čeprav se s strogo racionalnim pristopom ne da izmeriti, jasno zaznamo veličino umetnikov tudi iz tega, kako z vsemi sredstvi ustvarijo neko vzdušje, prenesejo misel. Če je skica na sliki odraz miselnega, je barva izraz čutnega področja … v glasbi Steiner govori o povezavi melodije z mislijo, harmonije s čutenjem ter ritma z voljo.
5. Pedagoški utrinek barv se navezuje na zgoraj povedano, torej na neotipljivi del glasbenega barvanja ter tudi na materialno resničen barvni krog. Oboje je izjemnega pomena za harmoničen glasbeni razvoj otroka.
Skozi Goethejev barvni krog tone razporedimo tako, da je rdeča barva – ton c, oranžna – ton d , rumena – ton e, zelena – ton f, svetlo modra – ton g, temno modra – ton a ter violična – ton h.
Učitelj igra preprosto melodijo, na katero se v prostoru po barvni lestvici gibljejo učenci. Učenci zaznajo barvo, jo povežejo s slušnim zaznavanje tona ter z ritmom glasbe, ki je obenem telesni gib. Skozi sledenje urijo svoj posluh, slišijo zvok – naredijo gib. Na ta način se začenja multisenzorno učenje, povežejo se vizualni , slišni ter gibalni vtisi. Z lahkoto se jim skozi barvno lestvico, ki se jih instinktivno dotakne, približajo objektivni glasbeni elementi, kot so imena tonov, višina melodije, notne vrednosti. Nematerialni vidik glasbenega barvanja se dotakne že glasbenih začetkov. Otroci nezavedno posnemajo barvo zvoka, tudi ko še nimajo pianističnih spretnosti, intuitivno ter veliko bolj uspešno kot odrasli, ki smo obremenjeni s kognitivnimi razlagami. Skozi pentatoniko je glasbeno barvanje ter ustvarjanje izredno bogato ter zanimivo. Začetek igranja s pedalom pospeši ter obogati glasbeno barvanje. Porajajo se podobe, razvija se domišljija, spodbuja se mišljenje.
Viri in literatura:
Brierley, D. L.: The painter of a Modern Life. Parsival, Ljubljana, 2012
Gage, N. L.: The Scientific Basis for the Art of Teaching. Teachers College Press, New York, 1978
Kandinsky, V. V.: Od točke do slike: zbrani likovno teoretski spisi, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1985
R. Steiner: The inner nature of music and the experience of tone wn.rsarchive.org/Lectures/GA283/English/AP1983/InNaMu_index.html
Članek Polone Balantič, Goethejev spopad z Newtonom za resnico o svetlobi. www.rtvslo.si/kultura/razstave/goethejev-spopad-z-newtonom-za-resnico-o-svetlobi/235417