Jaslični otrok preživi večji del dneva v ‘nestrukturiranem času’, ko potekajo vsakodnevni elementi dnevne rutine: previjanje, oblačenje, hranjenje, umivanje, spanje, prosta igra in pospravljanje, tudi nežno oblikovanje prehodov med dejavnostmi.
To je dejansko čas, ko poteka učenje in vzgoja otroka. Zato se vzgojitelj mora izogniti pasti, da je njegova pozornost bolj usmerjena v strukturirane dejavnosti kot pa na elemente dnevne rutine, ker so majhni otroci do tretjega leta popolnoma odprti do okolice, ki je vse tisto, kar jih obkroža. Razlikujemo med zunanjo okolico in vplivom, ki ga ustvarjamo mi, odrasli, ki smo prvo otrokovo okolje. Zunanja okolica naj bo tako razčlenjena, da zmore dati majhnemu otroku orientacijo. Jasna razčlenjenost prostora je potrebna zato, da otroci vedo, kje in kdaj se odvija določena dejavnost. Odrasli smo prvo otrokovo okolje, ki je zanj pomembnejše kot zunanja okolica. Imeti moramo veliko spoštovanje do otroka in se zavedati, da je deležen velike modrost, ki je mi kot odrasli ne moremo dojeti. Na vzdušje v skupini malih otrok odločilno vplivamo odrasli in naša miselna naravnanost. Otroci naša prikrita pričakovanja zaznavajo in se na njih mnogokrat močneje odzivajo kot na odkrite, načrtovane zahteve. Vzgoje ne smemo razumeti kot nekaj, kar mi delamo za otroke – videti se moram kot nekdo, ki se ob otroku uči. Odnos, ki ga imamo do njega, nas pripelje v osnovno razpoloženje, iz katerega razvijemo mir. To, da se čudimo otroku, je dober način, kako razviti notranji mir. Čudimo se temu, kako in česa vse je zmožen, kaj vse odkrije in se z njim veselimo njegovih dosežkov. Našo notranjo držo bo otrok posnemal, preobrazil in pustil, da postane to njegova notranja drža, s katero potem sam komunicira s svetom. Zato se moramo potruditi, da do otrok gojimo pozornost, spoštovanje, strahospoštovanje in ljubezen ter z njim primerno ravnamo.
Pomembno je, da smo sodelavke v sozvočju, da se spremljamo in spoštujemo. Pri delu z zelo majhnimi otroki je potrebna posebna sposobnost dobrega sodelovanja na podlagi tihega sporazuma. Ker majhni otroci še močno živijo v okolju, so lahko kot seizmografi za neizrečene podtone, ki jih mi mogoče sploh ne zaznamo oz. opazimo. Čeprav so naloge med sodelavkami pisno in natančno razdeljene, je nujno potrebna pripravljenost in fleksibilnost, da se vse naredi drugače, kot je bilo načrtovano.
Na otroka pomirjujoče vpliva vse, kar se tekom dneva odvija redno in se zaključi v smiselno dejavnost. Pravila morajo odrasli živeti in jih ne besedno razlagati oz. pojasnjevati. Z doslednim izvajanjem dnevnega ritma se ureja notranja ura, kar daje otrokom občutek orientacije in varnosti. Otrok živi v gotovosti in ve, v kakšnem zaporedju potekajo dejavnosti in kaj različne dejavnosti ‘nosijo’ s seboj. Potek dneva se nekoliko spremeni, kakor tudi čez leto, pač glede na zahteve in potrebe, ki se v prvih treh letih pogosto spreminjajo.
Potek dnevnega pedagoškega procesa je treba prilagoditi z vnašanjem novih metod skrbne nege: opustiti je treba vsako idejo o skupinskem premikanju otrok, izogniti se situacijam, v katerih mora otrok čakati ali pohiteti, kar je zahteva, ki jo otrok v tej starosti ni zmožen izpolniti. Skrbno ravnanje z otrokom pomeni, da otroka opazujemo in skušamo ugotoviti, kaj potrebuje, prisluhnemo njegovim potrebam. Z otrokom vzpostavljamo ustrezno, predvsem neverbalno komunikacijo. Vsa dejanja napovemo z gesto in besedami, v miru počakamo, da nam otrok z govorico telesa naznani, da se je pripravljen aktivno pridružiti, kolikor to ustreza njegovim zmožnostim. Z mirnim in ljubečim glasom spremljamo in pripravljamo vse dejavnosti v povezavi z nego otroka. Pri tem ne razlagamo in sprašujemo, ampak opisujemo, kaj delajo roke. Pustimo mu tudi dovolj časa, da lahko pri opravilih sodeluje. Sčasoma bo vedno aktivneje sodeloval. S pravilnim ravnanjem otroku pomagamo, da spoznava svoje telo, pridobi na kakovosti gibalnih vzorcev in gibalnega razvoja. Skozi nego se oblikuje podoba otroka, predvsem iz odnosa, kako z njim ravnamo mi, odrasli. V podrobnostih je skrbna nega individualno prilagojena vsakemu otroku posebej glede na starost, stanje in občutljivost otroka. Od otrok ne zahtevamo preveč, ne postavljamo jih v položaje, za katere še niso pripravljeni, in ne zahtevamo premalo, kar jim ne bi dalo ustrezne spodbude ter bi jih zaviralo pri njihovem naravnem razvoju. Škodujejo tako prevelike kot premajhne zahteve. Takšna ljubeča pozorna nega zahteva od vzgojitelja veliko sposobnost zaznavanja in opazovanja ter njegovo popolno budnost oz. prisotnost. Nego otrok opravljamo vedno v enakem zaporedju, praviloma se najprej posvetimo najmlajšim, najstarejšim pa na koncu. Izjemoma tudi drugače, odvisno od stanja otrok (bolj zaspan, bolehen otrok ipd.). Tako so otroci navajeni na vrstni red, odrasli pa smo bolj umirjeni. Otroci morajo pri tem imeti popolno avtonomijo, sami lahko npr. izberejo, ali bodo pri previjanju stali ali pa se bodo ulegli. Pred opravljanjem elementov dnevne rutine se notranje pripravimo na skupni čas negovanja, kar ima na odrasle in na otroka sproščujoč in pomirjujoč učinek. Vsak otrok ima glavno odnosno osebo, ki ga skrbno opazuje in spremlja njegov razvoj. Elemente dnevne rutine opravljamo približno ob istem času, tako da pričakujejo, da bodo ‘povabljeni’. Potek pozorne nege je postopek z začetkom in s koncem.
Element, ki pomaga otrokom, da se čutijo varne in sprejete, so majhni dnevni rituali, ki jih otrok prepoznava in se vanje vživi. Na ta način vzpostavimo trenutke čudenja in prisluškovanja. To so intenzivna srečanja, ki otroka pomirijo. Eden od teh ‘velikih dogodkov’ je umivanje rok pred kosilom, maziljenje rok oz. igranje lire pred spanjem.
In kar je seveda najpomembneje: organizirati je treba tak potek dneva, da se med vsemi elementi dnevne rutine zagotovi prostor in čas, da imajo otroci v jaslični skupini priložnost za prosto igro, ki izhaja iz njih samih in je bistvenega pomena za njihov zdrav razvoj.