V prvih desetletjih 20. stoletja je bilo v Evropi vedno več železniških prog, elektrika in druge dobrine tehnologije so postajale vedno bolj dostopne. V proizvodnji je bilo vedno več avtomatizacije, pričela se je industrijska proizvodnja hrane, industrijsko kmetijstvo, tehnični vzlet je zajel tudi medicino. V umetnosti so se pojavile avantgardne smeri, v naravoslovnih znanostih pa teorije, iz katerih se je razvila nuklearna fizika. Tradicionalni pogled na svet se razblinja. Entuziazem za spremembe v načinu življenja in razmišljanja je bil na začetku prejšnjega stoletja mnogo večji kot danes.
Takrat se je že videlo, da bo tehnološki razvoj zelo hiter. V prvi polovici 20. stoletja sta bili dve svetovni vojni, za njima pa velike in krvave ideološke delitve. Nacionalistični spopadi se niso zmanjšali, temveč so bili samo potlačeni.
Visoka tehnologija ni pripomogla k temu, da bi ljudje složneje sobivali.
Začetek dvajsetega stoletja je bil vsekakor čas novih možnosti. Istočasno s tehnološkim napredkom je bilo tudi vse več tistih, ki so se odprto zanimali za duhovnost. O duhovnosti se je javno govorilo. Preiskovale so se meje spoznanja.
V mestih srednje Evrope, Skandinavije, Francije, Italije, Velike Britanije so potekala antropozofska predavanja. Predavanja dr. Rudolfa Steinerja so vzbujala velik interes in so bila zelo dobro obiskana. Antrpozofski impulz je postal v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja del evropske kulture. Antropozofija je na novo osvetlila tehnološke dosežke in zagon novih odkritij v znanosti. Rudolf Steiner je s svojim neutrudnim in do tedaj nezabeleženim delovanjem dal duhovni impulz na vseh področjih človeškega delovanja.
Na poseben način je to pomembno za področje medicine, kjer je bila njegova najbližja sodelavka nizozemska zdravnica Ita Wegman.
S skupnim delovanjem Ite Wegman in Rudolfa Steinerja ter njunih sodelavcev je bila medicina obogatena z uvidi, ki presegajo samo materialno – mehanično sliko človeka. Njihov cilj nikoli ni bil postaviti v medicino nekaj drugačnega, alternativnega, temveč obogatitev medicinskih nazorov z duhovnimi uvidi. To so znanstveni uvidi iz naravoslovne znanosti, zasnovane na čutnih spoznanjih, in znanstveni uvidi duhovne znanosti po metodi Rudolfa Steinerja, ki širi meje čutnega zaznavanja.
Človeka vidi kot bitje štirih kraljestev: mineralno-fizičnega, rastlinsko-vegetativnega, živalsko-duševnega in duhovno-človeškega. Zdravje je pravilen odnos med temi štirimi kraljestvi v človeku; bolezen je porušen odnos med njimi.
Načini zdravljenja in preprečevanja bolezni so različni. Najbolj človeški način za doseganje zdravja je, da je človek bolj človek (človeški), da spozna človečnost in živi v skladu z njo.
Paradoks pa je v tem, da je že sam ideal zdravja nezdrav. Človek teži k zdravju, vendar je zdravje sredstvo, ne pa cilj. Ko postane zdravje samo sebi cilj, se pojavi bolestna obsedenost, ki je pogosto posledica materialističnega svetovnega nazora, kjer so ideali vrlina, nesmrtnost inBog dekadentno zamenjani z zdravjem, podaljšanjem življenja in denarjem.
Vrlina ………………………………………..Zdravje
Nesmrtnost…………………………Podaljšanje življenja
Bog…………………………………………Zlato (denar)
Razumevanje lastne eksistence z duhovne perspektive daje človeku moč, da se distancira od majhnih težav in da ve, kdaj poiskati pomoč. Nemški romantik Novalis govori o premišljanju lastnih bolezenskih stanj kot o umetnosti in želi biti prerok te umetnosti.
Tako, kot je individualna bolezen, je individualno tudi zdravje. Bolezen je neravnovesje, zdravje je ravnovesje, vendar je ravnovesje zelo dinamično. Ni lahko govoriti o nečem, kar je pri preprečevanju bolezni in doseganju višje stopnje zdravja dobro za vsakogar.
Latinski izrek pravi: medicus curat, natura sanat. Kar pomeni: zdravnik zdravi, narava pozdravi.
To, kar daje zdravniku sposobnost zdravljenja, je njegov Jaz, ki ima uvid in razume, zdravilni postopki pa so tisti, ki pozdravijo. Da bi spoznal, kaj je za nekoga zdravilno, mora poskušati in mora biti sposoben postaviti se v kožo tistega, ki je bolan, ter se v njegovi koži vprašati, kaj bi bilo za ‘mene’ dobro. To bi moralo biti in tudi je tisto človeško v zdravljenju.
Zdravilni postopki so usmerjeni tako, da se človekovo mineralno – vegetativno – animalno bitje privede v ravnovesje z namenom, da bi bilo to ravnovesje v prvi vrsti nosilec samostojnega človeškega duha, ki je dolžan biti soustvarjalec ravnovesja tega mineralno – vegetativno – animalnega.
Pri močnem glavobolu, ki nastopi hitro, je zdravilno sredstvo kot Ibuprofen pogosto nezamenljivo, če želimo hitro izboljšanje. Zdravilna sredstva pa, ki so nastala s širšim razumevanjem sveta in človeka od tistega, ki se ga učijo študentje medicine, privedejo do globljih posegov v človeško bitje in do stabilnejšega ravnovesja.
Bolezni, ki prizadenejo človeka, imajo različne vzroke. Ni treba vedno poznati vzroka, da bi pomagali. Če se uporabi pravo zdravilno sredstvo, ima človek svobodo, da ozdravi ali pa ostane bolan. Človek v takšni situaciji prepozna zdravilne principe v samemu sebi in se uči biti zdrav. Ravno tako sam pacient spoznava vzrok bolezni, ne da bi ga moral pregledati tudi njegov zdravnik. Vse bolezni so na nek način del človekove usode, vendar so nekatere prav individualno usodne njemu. Cilj pravega zdravnika je, da sam prepozna takšne bolezni in da pomaga pacientu, da sam spozna njihov vzrok. Ta aspekt medicine je mogoče tudi najgloblji aspekt medicine nasploh, ker je tudi smisel bolezni uvid v duhovno-duševne sposobnosti človeka, ki do tedaj še niso obstajale, in njihovo razvijanje.
Dr. Raffanelli prihaja v Ljubljano in Slovenijo, kjer občasno predava in ima preglede. Zainteresirani ga lahko pokličejo +385 91 504 2947 ali pišejo na bredap7@gmail.com