V mnogih državah razvitega sveta je trenutno aktualna problematika tako imenovanih ‘milenijcev’, generacije mladih ljudi, rojenih po letu 1984. Velja prepričanje in ne nazadnje temu v prid govorijo dejstva, da so ti mladi ljudje leni, neosredotočeni in da nimajo nobene vztrajnosti. Angleško-ameriški pisatelj, antropolog in motivacijski govorec Simon Sinek trdi, da ‘milenijci’ niso sami krivi za to, kar so postali, pač pa krivi v veliki meri starše, tehnologijo, nepotrpežljivost in okolje.
Zgrešenost permisivne vzgoje seveda ni njegov izum. Že mnogi pred njim so ugotovili (ne nazadnje ste tudi na tem mestu o tem že lahko brali), da s tem, ko otrokom dovoljujemo vse in se ves čas trudimo le, da bi jim ustregli, in si ne drznemo z eno besedo izraziti dvoma nad njihovo genialnostjo – v resnici povzročamo hudo škodo. Škodo ne le lastnim otrokom, pač pa tudi družbi, v kateri ti otroci nekega dne odrastejo, pridejo v službe in pričakujejo, da bodo takoj prepoznani kot genijalci (ali pa v našem primeru, ko službe sploh ne dobijo) in – ker se to ne zgodi, hitro obupajo, se vdajo v ‘povprečje’, alkohol, droge …
Naprej Sinek ugotavlja, da nepopravljivo škodo na samopodobo mladine delajo tudi spletna omrežja, kot je recimo Facebook, kjer je način objavljanja tak, da ves čas sporoča: ‘Življenje je čudovito!’, ne glede na to, da je tisti, ki piše, morda depresiven oz. popolnoma na tleh. Telefoni so jih oropali priložnosti za brušenje v socialnih veščinah. Veliko lažje je poslati sms z vsebino: ‘Greš z mano v kino?’, kot pa to isto vprašanje postaviti osebno iz oči v oči. In še pomembnejše – tudi zavrnitev je veliko lažje prebrati in prenesti v samoti kot pa v živo. V dobi odraslosti pa slej ko prej pridemo do točke, ko je tudi zavrnitev treba znati sprejeti – v živo. In preživeti!
Splošno uveljavljen termin je, da so nove generacije otrok ‘instant’ generacije, kar pomeni, da so odrasli v okolju, kjer se vse zgodi in predvsem dobi ‘v trenutku’, dostikrat le s pritiskom na gumb. Medtem ko smo starejši ob spremljanju najljubših nadaljevank in nanizank na razplete zgodbe morali čakati cel teden, si danes v enem večeru lahko ogledaš tako prvo kot zadnjo epizodo … morda celo obe hkrati. Hkrati lahko gledaš prenos nogometne tekme in najnovejši film. Včasih smo čakali na božič in veliko noč, da smo jedli potico, danes jo lahko kupiš vsak dan. Za nič ni več treba čakati.
In potem od teh otrok, ki jim je vse prinešeno, še preden si uspejo sploh zaželeti, pričakujemo hvaležnost in spoštovanje!? Generacija ljudi, ki je doživela vojno, je bila hvaležna za bel kruh, zato ker so poznali obdobja, ko ga ni bilo oz. je bil velika redkost. Ta generacija ni bila razvajena in se je znala brez obupa pretolči skozi težke povojne čase.
Za kaj naj bodo hvaležne generacije milenijcev? Dobijo, preden si zaželijo ali potrebujejo, odgovori se jim, preden zares postavijo vprašanja, do povsod se jih dostavi, da jim ni treba hoditi, v delovnih zvezkih samo dopolnjujejo, da se ne trudijo s pisanjem, v šolah so opremljeni z moderno tehnologijo, da je vse dostopno na ‘klik’.
Težave se ne pokažejo le na področju hvaležnosti, ki je ni, pač pa tudi na področju osebnega zadovoljstva, ki ga je vedno teže doseči. Če se nekaj ne zgodi takoj – se to opusti. Taka strategija je morda mogoča v dobi otroštva in pubertete, v dobi odraslosti pa slej ko prej vodi v polom.
Osebni odnosi, ljubezen, uspeh v službi so teki na dolge proge, če ne maratoni, in nikakor ne šprinti. Če nisi opremljen z mišicami in vztrajnostjo za dolgotrajne napore, se vdaš, odstopiš, se tolažiš z alkoholom, padeš v depresijo, menjaš službe, nikjer ne najdeš zadovoljstva, narediš samomor …
Angela Duckworth, avtorica knjige z naslovom ‘The GRIT’, kar bi lahko prevedli kot ‘moč, da stisneš zobe takrat, ko je to potrebno’ … ali vztrajnost, pogum, odločnost, je na podlagi raziskav in opazovanja, ko je poučevala matematiko na javnih šolah v New Yorku, ugotovila, da IQ in talent nista odločilna pri uspehu učencev, pač pa je odločilna njihova vztrajnost. Na vprašanje, kako privzgojiti otrokom vztrajnost, pravi, da nima odgovora. Svetuje, da moramo odrasli pri vzgoji vztrajnosti biti vztrajni!
In še eno pomembno ugotovitev predstavlja Duckworthowa: da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti in s tokom dogajanja spreminja.
Z negativnimi ocenami se kaznujejo napake. Napake so nekaj, kar se ne sme delati. Po drugi strani pa je splošno znano, da je človeštvo do mnogih odkritij prišlo zaradi ‘napake’ in da vsak ustvarjalen človek mora biti pripravljen na napake. O pogumu za napake in o tem, da se v šolah pravzaprav ubija kreativnost, govori še tretji pisec, ki bi ga rada omenila, Sir Ken Robinson. V svojem nastopu, ki je največkrat poslušan nastop na TED talks, pravi tudi, da je treba v šolah gojiti radovednost.
Vse tri prej omenjene avtorje, govorce, motivatorje bi rada povabila na obisk v waldorfsko šolo in jim priporočila branje Rudolfa Steinerja. Pri nas se vsega, kar oznanjajo, zavedamo že dlje časa. Starši otrok, ki obiskujejo waldorfsko šolo, mi boste zagotovo pritrdili, da ste o zgoraj navedenih zadevah že poslušali na katerem od naših predavanj, na starševskih večerih, v osebnih pogovorih z učitelji …
Morda pa je vendarle prav, da vsake toliko časa tudi tisti, ki vam waldorfska pedagogika kljub vsemu ni tako zelo poznana, dobite še kakšno zunanjo potrditev, da gremo v pravo smer in še en razlog več za zaupanje v učitelje.
Z vzgojo volje je na waldorfski šoli prepojeno skorajda vsako opravilo. Vsakodnevno ponavljanje opravil v ritmu, ‘barvanje’ robov na listih, ko ni dovolj, da potegneš le enkrat, pač pa moraš vsakič, v vsako smer – potegniti trikrat, pisanje na roko, dolgotrajna in naporna hoja v šolah v naravi, pletenje, ki za nekatere predstavlja večji napor kot večurna hoja navkreber … To je le nekaj najbolj osnovnih prijemov za vzgojo volje.
Otroci se sicer že rodijo vztrajni. Če ne bi bili vztrajni, se ne bi nikoli naučili hoditi. Tako pa vsakič, ko padejo, znova vstanejo, po 100-krat na dan, če je potrebno. Uživajo v ponovitvah dejanj. Kolikokrat se smejijo, ko jim postavite stolp iz kock, pa ga zrušijo in prosijo za ponovitev.
Če hočemo otrokom pomagati, da vztrajnosti ne bodo prehitro izgubili, si moramo vzeti čas. V waldorfskem vrtcu traja celo večnost, preden se odpravijo ven na dvorišče, ker se otrokom dovoli, da se sami obuvajo in oblačijo (seveda v okviru zmožnosti in glede na starost). Opravilo traja dolgo, za otroke predstavlja resno in zapleteno delo, a jih krepi v vztrajnosti in jim nudi zadovoljstvo nad malimi zmagami.
Hvaležnost in zadovoljstvo dosežemo tudi tako, da se učimo počakati. Saj vemo, da mnogi otroci že preden pridejo v prvi razred znajo napisati črko A. A mi jo vseeno najprej ‘hodimo’, oblikujemo iz voska, rišemo v pesek, na hrbet sošolca, jo iščemo v zgodbi in šele potem napišemo na papir. Tako smo črko ne le ‘znali počakati’, pač pa jo tudi ponotranjili in jo zares vzeli za svojo. V vseh razredih, tako nižjih kot višjih, je pogosto izgovorjena poved: ‘Na to bo pa treba počakati! ‘ ali ‘To boste pa izvedeli v naslednjem razredu!’ itd. Ne dajemo prehitrih odgovorov. Ne povemo vsega takoj, v enem dnevu. Če jim damo vse odgovore, preden se jim sploh porajajo vprašanja, smo jih oropali radovednosti. Več naredimo, če vzbudimo zanimanje, kot pa, če jih zasujemo z goro informacij. Raje gremo v globino kot v širino.
Ugotovitev, da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti in s tokom dogajanja spreminja, močno podpre naše prepričanje, da je številčno ocenjevanje in s tem ukalupljanje otrok škodljivo. Če otrok že v zgodnji dobi dobi večje število negativnih ali slabih ocen, se bo ‘fiksiralo’ njegovo prepričanje, da ne zmore, in posledično tudi ne bo zmogel. V nasprotnem primeru bo ob spodbudi in opažanju predvsem njegovih močnih področij pridobil zaupanje vase in se nekega dne morda začel učiti z vso vnemo. V knjigi Labirinti Gernota Candolinija, ki jo je letos izdal in založil Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev, lahko preberemo: ‘/…/ v svetu odraslih je marsikaj razdeljeno na ‘pravilno’ in ‘nepravilno’ in to po nekem strogo zapletenem sistemu. V zvezi s tem nam labirint predaja zelo presenetljivo sporočilo, ki pravi: Vprašanje o pravilnosti ali nepravilnosti je nepomembno. Bistveno je neko drugo vprašanje: Iti ali obstati? Pot po labirintu je vedno prava, tudi če vodi proč od sredine. V labirintu ne obstaja daljša ali krajša pot. Prehoditi je treba vsak zavoj, ničesar ne smemo izpustiti, če hočemo priti do središča. Kdor se je pripravljen ob zavojih učiti, tisti torej, ki ne obstane, temu se napake ne zdijo po nepotrebnem izgubljen čas, ampak postanejo dragoceni odseki poti.’
Viri:
Simon Sinek (roj. 1973) je angleško-ameriški pisatelj, antropolog, motivacijski govorec, svetovalec za marketing. Je avtor uspešnice: Start With Why; (How Great Leaders Inspire Everyone to Take Action (2009).
Angela Dukworth ( roj. 1970) je avtorica knjige ‘The Grit’, ki je v ZDA doživela velik uspeh (izdana v maju, l. 2016). Doktorirala je iz psihologije in je profesorica na Univerzi Pensilvanija, kjer se ukvarja pretežno z vprašanjem volje in samokontrole. Za potrebe svojih raziskav je več let poučevala matematiko na javnih šolah v New Yorku.
Sir Ken Robinson (roj. 1950), angleški pisatelj, mednarodni svetovalec za vzgojo in izobraževanje, velik zagovornik poučevanja umetnosti v šolah; zaslužni profesor na Univerzi Warwic (ZDA). Avtor uspešnice ‘The Element’ .