Ko preiskujemo moderne razlage porekla našega solarnega sistema, odkrijemo, da ne obstaja ena sama razlaga, ki bi bila sprejeta s strani celotne znanstvene skupnosti, temveč – ravno nasprotno – obstaja veliko hipotez z njihovimi možnimi modeli.1
To je posledica dejstva, da ima vsak model nerešene probleme, ki še niso bili ustrezno razloženi. ‘V sedanjosti je najširše sprejeti model na področju kozmologije, ki razloži oblikovanje in razvoj solarnega sistema, nebularna hipoteza, ki predlaga, da je solarni sitem nastal iz megličastega materiala. To teorijo je razvil Immanuel Kant2 leta 1755.’3 V Steinerjevem času se je imenovala Kant-Laplaceova teorija.
Če želimo resnično razumeti poreklo teles, ki sestavljajo naš solarni sitem, moramo pričeti s kratkim pregledom razvojnih ciklov iz antropozofske perspektive.4 ‘V teku našega celotnega razvoja imamo sedem planetnih stanj (planetov): Saturn, Sonce, Luna, Zemlja, Jupiter, Venera, Vulkan; in v povezavi z vsakim planetom moramo upoštevati sedem krogov. Prehod skozi krog se lahko imenuje tudi kraljestvo in četrti zemeljski krog imenujemo mineralno kraljestvo. Sedaj smo na četrtem planetu, v četrtem krogu in znotraj tega kroga v četrtem stanju oblike oz. v četrti sferi.’5 Znotraj naše sedanje fizične sfere imamo sedem dob. Do sedaj smo prešli skozi štiri: polarno, hiperborejsko, lemursko in atlantsko dobo; sedaj živimo v prvi poatlanski dobi in v prihodnosti bomo prešli skozi dve nadaljnji poatlanski dobi.
Na razvoj vesolja lahko gledamo iz različnih vidikov, ‘kajti ko dovolimo našemu duhovnemu pogledu, da se ozre nazaj v prvobitno preteklost, potem nam ni predstavljena nič manj bogata raznolikost dogodkov, kot nam je v naši neposredni sedanjosti. Zatorej si ne smemo predstavljati, da smo popolnoma dojeli zadevo, ali jo predstavili v celoti s tem, ko smo opisali razvojne faze z nekaj koncepti in idejami. Te pretekle faze do današnjega časa je potrebno opisati z najbolj raznovrstnih vidikov. Potem bomo bili bolj in bolj seznanjeni z njimi, vendar ne smemo dovoliti, da bi nas zavedlo to, kar se pojavi tu in tam kot nasprotje. Takšna navidezna nasprotja nastanejo zaradi dejstva, da se celo duhovnemu zrenju lahko pojavijo stvari v zelo različnih podobah. Nekdo lahko na primer hodi okoli drevesa in proizvede njegove slike z mnogih strani. Vsaka slika je resnična in teh slik je morda sto.’6 Potemtakem si lahko predstavljamo, da v primeru tako kompleksne téme, kot je razvoj vesolja, mora biti na voljo velikansko število resničnih slik ter da si mnoge med njimi navidezno nasprotujejo.
Naše raziskovanje porekla sončnega sistema lahko pričnemo s Starim Soncem. ‘V drugem velikem ciklu je bilo Sonce še vedno planet; šele kasneje je napredovalo do obstoja fiksne zvezde. V misterijski znanosti7 je fiksna zvezda tisto telo, ki pošilja sile življenja k enemu ali več planetom, ki so na določeni razdalji od njega. V času drugega cikla to še ni bil primer s Soncem. V tistem času je bilo Sonce združeno z bitji, katerim je posredovalo energijo. Ta bitja – in tudi človek na njegovem nivoju razvoja v tistem času – so še vedno živela na njem. Planet Zemlja, ločen od Sonca in Lune, ni obstajal. Vse snovi, sile in bitja, ki obstajajo na in v Zemlji danes, in vse, kar sedaj pripada Luni, je bilo še vedno znotraj Sonca. To je oblikovalo del sončevih snovi, sil in bitij. Šele v času tretjega velikega cikla (Stare Lune) se je to, kar se v misterijski znanosti imenuje Luna, oddvojilo od Sonca. To ni sedanja Luna, temveč predhodnik naše Zemlje oziroma tako rekoč njeno prejšnje utelešenje (reinkarnacija). Ta Luna je postala sedanja Zemlja, potem ko je izločila in izvrgla iz svoje snovi to, kar dandanes imenujemo Luna. V tretjem ciklu (Stare Lune) sta potemtakem obstajali dve telesi namesto predhodnega planetarnega Sonca: fiksna zvezda Sonce in oddvojena planetarna Luna. Človek in druga bitja, ki so se razvila kot njegovi spremljevalci med potekom Starega Sonca, so bili vzeti iz Sonca skupaj z Luno. Sonce je tedaj oskrbevalo lunina bitja od zunaj s tistimi silami, ki so jih pred tem pridobivali direktno iz Sonca, ki je bilo njihovo domovanje.’8
Potemtakem ‘je Staro Sonce vsebovalo vse, kar je bilo kasneje izločeno kot Luna in Zemlja. Vse življenje in vsa toplota sta izvirala iz središča Sonca. Potem se je v naslednji stopnji (Stara Luna) dogodilo naslednje: Iz temé pralaje9 se je pojavilo Sonce. Del sončeve snovi je imelo impulz, da se odcepi. Najprej se je razvila oblika dveh povezanih obel. Potem se je ena obla popolnoma odcepila in tako sta obstajali dve telesi drug ob drugem kot Sonce in Stara Luna. Sonce je obdržalo sposobnost izžarevanja svetlobe in toplote. Stara Luna je obdržala moč razmnoževanja; bila je sposobna, da je ponovno rodila bitja, ki so bila na Soncu, vendar so bila odvisna od njega glede svetlobe in toplote. Ker sama Stara Luna ni posedovala svetlobe, so se morala ta bitja sedaj usmeriti proti Soncu’10 kot viru njihove svetlobe.
Če pogledamo proti koncu obdobja Stare Lune, lahko vidimo, da ‘se Luna vedno bolj približuje Soncu in da se v začetku počitka (daljša pralaja) ti dve telesi ponovno združita v eno celoto, ki potem preide skozi stanje spanja z namenom, da se prebudi v novo vesoljno obdobje sedanje Zemlje.’11
Zaradi tega sta bila v sedanjem planetnem stanju, ‘do začetka četrtega kroga, Sonce in Luna še vedno združena z Zemljo; oba sta oblikovala eno telo skupaj z Zemljo. V obdobju daljše pralaje, ki se je dogodila pred prvim zemeljskim krogom, sta se ponovno spojila z Zemljo; in v času prvih treh zemeljskih krogov so vsi trije ostali skupaj. Potem se je pojavila oblika dveh povezanih obel. V tretjem zemeljskem krogu se je na eni strani oble, ki je vsebovala vsa tri telesa, pojavila okrogla izboklina, ki je vsebovala Zemljo, in na drugi strani se je na enak način dogodilo z Luno. V tistem času je glavno telo dejansko vleklo s seboj dve takšni vreči. Šele v četrtem zemeljskem krogu je to telo ponovno dobilo okroglo obliko; vendar sta se potem ponovno pojavili v etru ti dve nabrekli obliki na obeh straneh’12 glavne oble.
Ti opisi se nanašajo na ponovitve treh prejšnjih planetnih stanj: v prvem krogu gre Zemlja skozi ponovitev Starega Saturna, v drugem skozi ponovitev Starega sonca, in v tretjem skozi ponovitev Stare Lune. Potem se je v četrtem zemeljskem krogu ‘zgodilo naslednje. Ko se je približala druga (hiperborejska) doba, se je izločilo Sonce, in v tretji (lemurski) dobi se je prav tako zgodilo z Luno. Vse se je odvilo fizično, kar je bilo pred tem prisotno na astralni sferi,’13 ki je obstajala pred četrto sfero, v kateri smo sedaj. Le-ta se imenuje fizična sfera (glej risbo razvoja na Zemlji).
Kaj so prvobitni razlogi v ozadju teh ločitev? Te razloge lahko odkrijemo v ‘visoko razvitih bitjih, ki stojijo dve stopnji nad človekom, ki so bili prisotni v prvotni megli – povezani z njenim zunanjim obstojem. Ta bitja ne bi imela kaj početi neposredno na takšnem telesu, kot je naša sedanja Zemlja; potrebovala so bivališče s precej različnimi lastnostmi. Po drugi strani bi bil človek iztrošen, če bi prebival skupaj s Soncem. Človek je potreboval oslabljeno, bolj blago bivanje. Zato je bilo nujno potrebno, da se je s pomočjo dejavnosti Duhovov ognja (Arhangelov) Sonce izvleklo iz Zemlje in postalo prizorišče njihovega delovanja. To ni bil zgolj fizični dogodek, ampak ga moramo razumeti kot dejanje samih Duhovov ognja. Le-ti so izvlekli njihovo bivališče in vse snovi, ki so jih potrebovali, iz Zemlje in si uredili njihovo domovanje na Soncu. Zaradi kreposti njihove narave so sposobni zdržati ogromno hitrost razvoja na Soncu. Če bi bil človek izpostavljen takšni hitrosti, potem bi postal star takoj zatem, ko bi bil mlad. Ves razvoj na Soncu se je odvijal z divjo hitrostjo. Zgolj takšna bitja, ki so stala dve stopnji višje kot človek, so lahko prenašala bivanje na Soncu. Ta bitja so se odstranila skupaj s Soncem in pustila za seboj Zemljo z Luno.’14
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Wikipedia/History of Solar System formation and evolution hypotheses, maj 2017
2 Immanuel Kant (1724 -1804), nemški filozof, ki velja za enega osrednjih predstavnikov sodobne filozofije.
3 Wikipedia/Nebular hypothesis, maj 2017
4 Osnovni opis prejšnjih stopenj razvoja je na voljo v članku Duhovno znanstvena razlaga razvoja vesolja, Svitanje, Poletje 2016.
5, 12, 13 Steiner, Foundations of Esotericism, Berlin, 28.10.1905
7 Misterijska znanost je znanost, ki se je gojila v misterijskih šolah (misterijih) v preteklih obdobjih človeškega razvoja. Moderna misterijska znanost je antropozofska duhovna znanost.
6 Steiner, The Influence of Spiritual Beings on Man, Berlin, 16.03.1908
8, 11 Steiner, Cosmic Memory
9 Pralaja je duhovno stanje prehoda iz enega do drugega obdobja kozmičnega razvoja, v katerem ne obstaja nobena fizična snov. Med dvema planetnima stanjema je daljša pralaja, med dvema krogoma je krajša pralaja, in med dvema sferama je kratka pralaja.
10 Steiner, Foundations of Esotericism, Berlin, 25.10.1905
14 Steiner, The Influence of Spiritual Beings on Man, Berlin, 15.02.1908