Waldorfska gimnazija: Izkušnje generacije 2012–2017

mag. Barbara Kovačič, razredničarka 5.l

Za vpis otroka v waldorfsko osnovno šolo se odločijo starši, po zaključku devetega razreda pa se pogosto tako učenci kot starši znajdejo v precepu, kam naprej.

Waldorfskim osnovnošolcem waldorfska gimnazija po eni strani predstavlja varno nadaljevanje že znanih načel celostnega razvoja otrokove osebnosti, v znanem okolju in pogosto tudi s kakšnim že preizkušenim učiteljem. Po drugi strani pa si želijo novega okolja, novih sošolcev in novih izzivov. Neizogibno se temu pridruži še vprašanje, kako jih bo šola, ki ne temelji zgolj na kopičenju informacij, pripravila na splošno maturo, na katero marsikatera državna gimnazija dijake intenzivno pripravlja že od drugega letnika naprej.

Značilnosti waldorfske gimnazije

Tudi waldorfska gimnazija je gimnazija, kar pomeni, da od dijakov zahteva redno delo in učenje, če želijo program uspešno zaključiti. Program pa je razširjen z umetniškimi, športnimi in praktičnimi dejavnostmi (šivanje, obnova koles, oblikovanje nakita itd.), ki dijakom ponujajo vsestranske izkušnje in poleg intelektualnega ne omogočajo le telesnega in čustvenega razvoja, temveč včasih mladostniku tudi pomagajo odkriti nadaljnjo poklicno pot.

Psihološke študije dokazujejo, da je znanje dolgoročno najbolj obstojno, če ga pridobimo s pomočjo lastne izkušnje. Ekskurzije v Firence, Muenchen, na Dunaj in tritedenska arhitekturna ekskurzija po Nemčiji, Švici, Franciji, Španiji in Italiji dijaku osmislijo pouk umetnostne zgodovine, fizike in glasbe, mimogrede pa posameznik pridobiva tudi socialne veščine, ko več dni ali tednov preživi v večji skupini. Podobno delujejo praktikumi ob koncu leta, ko npr. dijaki na geodetskih merjenjih ob kampiranju in športnih aktivnostih spoznavajo uporabno vrednost sicer tako abstraktne matematike. Ob tujih predavateljih in izmenjavah vadijo tuje jezike in spoznavajo nove kulture, med pripravo gledališke igre pa praktično spoznajo ne le poklic igralca in predanost, ki ga zahteva, temveč tudi celotno kolesje v ozadju, od kostumografov in vizažistov do pomena scenografije in ustrezne glasbene podlage.

Zaradi razširjenega programa in najvišje dovoljene tedenske obremenitve dijakov je število ur pouka klasičnih gimnazijskih predmetov v štirih letih manjše od predpisanega maturitetnega standarda. To pa ne velja za obvezne maturitetne predmete (matematika, slovenščina, angleščina/nemščina) in zgodovino. Dijaki lahko maturo opravljajo po četrtem letniku, kjer za vsak izbrani predmet dobijo še dodatne ure priprav na maturo, ali po petem letniku oz. maturitetnem tečaju, ko imajo od oktobra do konca maja le priprave na maturo iz tistih petih predmetov, ki jih bodo opravljali na splošni maturi. V četrtem letniku pa dijaki opravljajo tudi ‘waldorfsko maturo’, kot včasih imenujemo zaključni projekt. Izdelava projekta, katerega temo si dijak izbere sam že v tretjem letniku, je enoletni proces, ki mladostniku omogoča, da se teoretično in praktično poglobi v področje svojega interesa, se izpopolni na danem področju in morda odkrije svoj poklicni interes ali pa še pravočasno ugotovi, da se z izbranim področjem ne bi želel ukvarjati vse življenje.

Preberite več v tiskani izdaji.

Vaš komentar