V velikem delu sveta, kjer so razširjene judovska, krščanska in islamska vera, ljudje poznajo različne verzije zgodbe o Adamu in Evi, ki živita v raju, kjer so bogovi posadili „vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« Potem so Adamu naročili: „Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Vse je bilo v redu, dokler ni kača rekla Evi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici bogovi vedo, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor bog, poznala bi dobro in húdo.«1 Posledice zaužitja prepovednega sadu so bile resne: izgon iz raja, naporno delo pri samooskrbi s hrano, bolečine, trpljenje in smrt.
Preden začnemo s pomočjo duhovne znanosti z raziskovanjem duhovnega ozadja te mitološke zgodbe o poreklu sedanjega človeštva, se moramo zavedati, da si je treba vsa dogajanja, o katerih bomo govorili, „predstavljati tako, kot da se odvijajo v teku izjemno dolgih obdobij“2 – kot del velikega načrta kozmičnega razvoja – ko so obstajale povsem drugačne naravne okoliščine, kot jih imamo sedaj, saj so se snovi zgoščevale iz prvotnega toplotnega stanja postopoma: najprej v plinasto stanje, nato v tekoče in šele na koncu v trdno stanje. Dodatni izziv je v tem, da moramo ločiti opise, ki „podajajo slike razvoja Zemlje z njihovih zunanjih vidikov, od tistih, ki so videni z duhovnih vidikov.“3
Poleg tega si moramo tudi zapomniti, da „ni lahko opisati z običajnim jezikom vplive duhovnih bitij, ki so obstajali v tistih prvotnih časih. Prvobitni vplivi nikakor niso bili naravni vplivi, temveč popolnoma duhovni vplivi. In tako so tudi delovali; prenašali so se kot duhovni vplivi iz višjih duhovnih bitij na človeka na način, ki je ustrezal njegovemu stanju zavesti v tistem času. Če si ga predstavljamo kot vpliv narave, bomo popolnoma zgrešili zaznavo njegovega resničnega bistva. Če pa po drugi strani rečemo, da so bitja, ki so vsebovala naravo Stare Lune, pristopila k človeku z namenom, da bi ga pridobile za njihove cilje, tako, da so ga zavedle v skušnjavo, potem uporabimo simbolični izraz; to je v redu, vse dokler se zavedamo njegove simbolične narave in prepoznamo, da v ozadju simbola leži duhovno dejstvo.“4 To je le en primer, ki nazorno prikaže, da v ozadju podob in dejanj, ki jih vsebuje zgodba o izgonu iz raja, obstajajo duhovna dejstva in dogodki.
Ena izmed najbolj pomembnih značilnosti razvoja človeštva je v tem, da imamo opravka z dvojnim poreklom našega obstoja – lahko bi jih imenovali kozmično in zemeljsko poreklo. Posledica tega je, da „je človekova narava dvodelna. V njem so štiri pogosto omenjeni človeški principi – fizično telo, eterično telo, astralno telo in ego. Nato ima človek znotraj ega možnost prihodnjega razvoja treh višjih principov – manas, budhi in atman, ki jih poznamo v naših zahodnih jezikih kot duh sam, duh življenja in duhovni človek.“5
Mora nam biti jasno, da je človek obstajal od samega začetka Starega Saturna in tudi od začetka sedanje zemeljske faze razvoja, vendar pa sta se njegova oblika in nivo zavesti pogosto spreminjala. V skladu s tem lahko sledimo poreklu modernega človeka „nazaj od sedanjega obdobja skozi grško-latinsko, egiptovsko-kaldejsko, perzijsko in indijsko obdobje človeštva do tistih naših predhodnikov, ki so živeli na področju Zemlje, ki ga imenujemo Atlantida, med sedanjo Evropo in Ameriko. Še bolj nazaj pridemo do predzgodovinskega področja Zemlje, ki ga imenujemo Lemurija, ki je bil med Avstralijo in Indijo. V sredini tega lemurskega obdobja se je višja triada duha samega, duha življenja in duhovnega človeka združila s štirimi nižjimi človeškimi principi – fizičnim telesom, eteričnim telesom, astralnim telesom in egom.6
Natančno rečeno, v tistem času lemurskega obdobja ni bilo najvišje bitje na Zemlji fizični človek v našem smislu besede. Kar je obstajalo, je bila neke vrste ovojnica, ki je vsebovala najvišjo živalsko naravo – bitje oz. zbirko bitij, sestavljeno iz štirih nižjih principov človeške narave. Vendar je do takrat višji človek, ki je notranji del človeške narave – kateremu je usojeno, da se razvija dalje in dalje v prihodnosti preko treh principov duha samega, duha življenja in duhovnega človeka – počival v naročju božanskega vodstva (Godhead).
Lahko si ustvarimo sliko prizorišča v tistem času s pomočjo navadne primerjave: bilo je, kot če bi si vsi ljudje, ki so živeli na Zemlji, zgradili telesa, sposobna prejeti človeško dušo tako, kot goba vsrka vodo. Predstavljajte si posodo z vodo. Nemogoče je razločiti, kje se konča ena kaplja vode in prične druga. Poleg tega si predstavljajte številne majhne gobice, ki so potopljene v vodo; vsaka od njih se napoji z delom te vode. To, kar je bilo prej enolična masa vode, je sedaj razdeljeno med mnoge majhne gobice. Tako je bilo tudi s človeškimi dušami v tisti oddaljeni dobi. Pred tem so počivale v naročju božanskega prvega vzroka, ne da bi posedovale individualnost; toda v določenem trenutku so bile vsrkane s strani človeških teles in na ta način individualizirane, tako kot se to zgodi vodi s pomočjo gobic. Rezultat tega je, da se lahko kaplja neodvisnega individualiziranega božanstva – kaplja božanske esence, kateri se je odreklo božansko vodstvo in jo izlilo v štiridelno človeško posodo – najde v vsakem človeku.»7
To dogajanje si lahko ogledamo z drugega vidika. Ko osredotočimo našo pozornost na današnjo fazo kozmičnega razvoja, na sedanjo Zemljo, bomo odkrili, da „obstaja Zemlja zato, da se je lahko ustvaril človek, ki ima zavest Jaza. V času prvih štirih krogov so se razvila kraljestva narave z nalogo, da je lahko v četrtem krogu postal človek samo-zavedajoče bitje, ki lahko odseva sebe v njegovem telesu.“8 Lahko bi celo rekli, da so bile vse predhodne faze Starega Saturna, Starega Sonca in Stare Lune9 faze priprave človeškega telesa na to, da je lahko prejelo ego kot dar Duhovov oblik.10 „Človek je postal na Zemlji individualizirano duševno bitje. Njegovo astralno telo, ki so ga vanj vlili Duhovi gibanja na Stari Luni, je bilo na Zemlji organizirano v dušo občutkov, dušo razuma in duhovno dušo. Ko se je njegova duhovna duša razvila do te mere, da je bila sposobna zgraditi zase v obdobju življenja na Zemlji telo, ki je bilo dovolj prilagojeno, da jo je lahko prejelo, takrat so Duhovi oblik darovali človeku iskro njihovega lastnega ognja. V njem se je zanetil Jaz. Vsakič, ko je človek zapustil fizično telo, je bil v duhovnem svetu, kjer je srečal bitja, ki so mu dala njegovo fizično telo, njegovo življenjsko telo in njegovo astralno telo v času razvoja Saturna, Sonca in Lune; ta telesa je izpopolnjeval vse do zemeljskega nivoja razvoja. Toda sedaj, ko se je v njegovem življenju prižgala ognjena iskra Jaza,“11 so se stvari spremenile dramatično.
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Vsi citati v odstavku: Biblija, Geneza 2 in 3
2, 3, 4, 11 Steiner, Occult Science
5, 7 Steiner, The Lord’s Prayer, Berlin, 28.01.1907
6 Osnovni opis človeškega ustroja je na voljo v članku Devet članov celovitega človeškega bitja, Svitanje, Zima 2016.
8 Steiner, Esoteric Cosmology, Berlin, 9.06.1904
9 Osnovni opis prejšnjih stopenj razvoja je na voljo v članku Duhovno znanstvena razlaga razvoja vesolja, Svitanje, Poletje 2016.
10 Osnovni opis duhovnih hierarhij je na voljo v članku Duhovno-znanstvena razlaga ustroja vesolja in bitij, ki obstajajo v njem, Svitanje, Pomlad 2015.