Vladno financirane raziskave v Veliki Britaniji in ZDA kažejo, da približno 10 % prebivalstva trpi za določeno stopnjo disleksije, od tega 4 % za hujšo obliko. Po mnenju ameriške neprofitne organizacije The Dyslexia Research Institute so števike v resnici še višje. Disleksijo naj bi imelo od 10 do 15 % ameriškega prebivalstva, vendar je le 5 % ustrezno prepoznanih in prejema strokovno pomoč (Stordy 2000: loc 273).
Mnogo otrok prepozno prejme ustrezno diagnozo, ko se zaradi slabega učnega uspeha že pojavijo druge težave. Mladostniki z nediagnosticirano disleksijo pogosto trpijo za nizko samopodobo, depresijo, pogosteje predčasno zaključijo šolanje, so daljši čas nezaposleni in celo prihajajo v težave z zakonom. Študija nemške Univerze Wuerzuburg kaže, da 40 % otrok s prepoznanimi motnjami branja in pisanja že potrebuje tudi psihološko obravnavo, četrtina izmed njih pa se kasneje zaplete v kriminalne dejavnosti. Ameriško ministrstvo za izobraževanje (U.S. Department of Education) poroča, da je 60 % ameriških zapornikov nepismenih, 85 % vseh mladoletnih prestopnikov pa ima težave z branjem (Nicolay 2014: loc 195).
Kaj je ‘prava disleksija’?
V javnosti prevladuje nejasnost glede definicije disleksije in priporočene obravnave. Ta nejasnost v veliki meri izvira iz mešanja besede ‘disleksija’ v njenem slovarskem pomenu in nevrološke diagnoze ‘disleksija’. Beseda disleksija izvira iz grščine in v prevodu pomeni ‘težave z besedami’. Ljudje zato večinoma mislijo, da disleksija zajema vse težave z branjem, pa tudi strokovna literatura in razni priročniki za samopomoč glede tega pogosto niso povsem jasni. Pravilnejši izraz bi bil ‘motnje branja’, saj gre za širok razpon različnih motenj, ki zahtevajo natančno diagnozo in specifično obravnavo. Otrok ima morda težave z vizualno percepcijo, okvaro očesne motorike, skotopično občutljivost ipd. Vse našteto lahko povzroči težave pri branju, ne ustreza pa diagnozi disleksije kot nevrološke motnje.
Sandra Cook zato uvede izraz ‘prava disleksija’, s katerim poimenuje nevrološko osnovano specifično učno težavo, ki vedno vključuje pomanjkanje fonemskega zavedanja, lahko pa jo spremljajo še druge nevrološke težave, npr. s kratkoročnim spominom ali hitrostjo procesiranja (Cook 2014: loc 614). Fonemsko zavedanje (‘phonemic awareness’) je podzvrst fonološkega zavedanja in vključuje prepoznavanje, identificiranje in manipulacijo fonemov, t.j. najmanjših enot zvoka, ki razločujejo pomen besed. Ko beremo, dekodiramo pisni tekst, tako da zvoke v govoru povezujemo s posameznimi črkami v pisavi. Razumevanje posameznih zvokov (fonemov) in črk je temelj tega procesa.
Ko je dr. Sally E. Shaywitz z univerze Yale z magnetno resonanco proučevala, kaj se med branjem dogaja v možganih, je odkrila bistvene razlike med načinom delovanja možganov oseb z disleksijo in oseb brez težav z branjem. Branje poteka v treh fazah, ki potekajo v treh različnih delih možganov. Prva faza, razumevanje črk in zvokov, poteka v prednjem delu možganov, v t.im. predelu ‘Broca’. Druga faza poteka v temporalnem režnju, tu gre za prepoznavanje delov besed, kot so zlogi, predpone in pripone. To je pomembno za analizo posameznih besed in razumevanje slovnice. Tretje bralno področje pa se nahaja na meji med vidnim in slušnim korteksom in ga povezujemo s hitrim in avtomatskim prepoznavanjem besed, kar je ključno za hitro in tekoče branje.
Ko se otrok uči brati, se močno zanaša na prvi del možganov, s časom pa začne veliko bolj aktivno uporabljati zadnji dve področji. Slike možganov dislektičnih bralcev (tako otrok kot odraslih) kažejo zelo visoko aktivnost v predelu ‘Broca’, medtem ko zadnji dve področji nista toliko aktivni. Ker predelov za analizo in hitro prepoznavanje besed ne uporabljajo dovolj, dislektični bralci pogosto berejo počasi. Nekatere raziskave kažejo, da lahko z zgodnjim sistematičnim učenjem branja dislektični otroci povečajo aktivnost teh dveh področij med branjem (Nuttall 2013 : loc 121).
Pri posameznikih z disleksijo se med branjem pogosto pojavljajo sledeče težave: težko povežejo zvoke s črkami; ne zmorejo slišati posameznih zvokov v besedi, zato besede težko pravilno preberejo na glas; besed ne znajo razdeliti na zloge ali druge enote; branje je počasno in mučno; pogosto si ne zapomnijo novih besed; med branjem se v tekstu izgubljajo in zaradi primanjkljajev v kratkoročnem spominu sproti pozabljajo, kaj so ravnokar prebrali. Pogosto si težko zapomnijo imena, telefonske številke in poštevanko ter imajo izrazite težave pri učenju tujih jezikov. Učna težava, ki najpogosteje nastopi skupaj z disleksijo, je disgrafija, saj obe temeljita na težavah s fonemi. Disgrafija se kaže pri pisanju, zlasti pri črkovanju in pisnem izražanju misli, lahko pa opazimo tudi slabo motorično koordinacijo in grdo pisavo (Handler 2011).
Nimajo pa vsi otroci z disleksijo težav z branjem. Intelektualno nadarjeni posamezniki včasih razvijejo strategije, s katerimi uspešno prikrivajo svojo disleksijo do konca osnovne šole ali še dalj časa. Temu rečemo nevidna disleksija (‘stealth dyslexia’), saj kakor nevidno letalo, ki leti nad nami, a ga ni zaznati na radarju, ni vidna preko očitnih simptomov. Ti otroci se naučijo brati brez posebnih težav, kajti njihova ustvarjalnost, dobre analitične sposobnosti in bogat besedni zaklad jim omogočajo pravilno uganiti besede v stavku. Njihova disleksija se kasneje izrazi preko disgrafije: pisno se opazno slabše izražajo kot ustno, pojavljajo se črkovne in tudi slovnične napake (Cook 2014: 738).
Kot najpogostejši vzrok disleksije vodilni raziskovalci navajajo dednost. Dr. Shaywitz je leta 1998 v reviji New England Journal of Medicine zapisala, da študije kažejo, da ima od 23 % do 65 % dislektičnih otrok starše z isto težavo, 40 % pa ima brata ali sestro z disleksijo. Znanstveniki so odkrili že vsaj štiri kromosome, ki bi lahko bili odgovorni za prenos disleksije. Jacqueline Stordy v svojih raziskavah poveže disleksijo, dispraksijo in primanjkljaj pozornosti ter motnjo hiperaktivnosti (ADHD) s pomanjkanjem dolgoverižnih večkrat nenasičenih maščobnih kislin, ki so ključni gradnik fosfolipidnih membran okrog in znotraj živčnih celic. Poleg tega, da poudarja pomen dojenja (te maščobne kisline najdemo med drugim v materinem mleku) in zdrave prehrane, tudi predpostavi, da je posameznikom z zgoraj navedenimi učnimi težavami skupna dedna napaka v presnavljanju maščobnih kislin, kar potrjujejo tudi študije možganov dislektikov na univerzi Oxford (Stordy 2000: loc. 114).
Preberite več v tiskani izdaji.
Literatura:
Cook, Sandra K. How to DEFEAT Your Child’s DYSLEXIA. (e-knjiga) CreateSpace Independent Publishing Platform, 2014.
Handler SM, Fierson WM. Learning Disabilities, Dyslexia, and Vision. Pediatrics 2011; 127(3):e818-e856.
https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/skotopicni-sindrom-pogled-skozi-mavricna-ocala-ki-olajsajo-branje/368723
Jantzen, Cornelia. Dyslexia – Learning Disorder or Creative Gift? (e-knjiga) Floris Books, 2014.
Nicolay, H. D. The Dislexia Myth. (e-kniga) Eboo Verlag, Berlin, 2014.
Nuttall, James and Linda. Dyslexia and the iPad. (e-kniga) James and Linda Nuttall, 2013.
Stordy, Jacqueline B., Ph.D. The LCP Solution. (e-knjiga) The Random House Publishing Group, 2000.