Obdobje pubertete ni še nikoli sprožalo toliko kontroverznosti kot danes; pedagogi, sociologi, psihiatri in starši kličejo po bolj striktnih vodilih s strani šolskih ustanov, sociologi se pritožujejo zaradi okoljskih pogojev, psihiatri proučujejo odnose med otroki in starši in sporočajo, da manjka med njimi skrb in razumevanje. Medtem ko se mnenja in nasveti zelo razlikujejo, pa mladostnik vedno glasneje in siloviteje tolče na vrata uveljavljene avtoritete.
Težko je v kratkem članku kolikor se da natančno govoriti o puberteti in njenih problemih. Upam, da bom s tem kratkim opisom umetniškega učnega načrta v višjih razredih waldorfske šole, šole po načelih Rudolfa Steinerja, pokazal, kako učitelj umetnosti pristopi k tem nujnim in kompleksnim težavam mladostnika.
Fenomen svetlobe in teme odkriva fizični svet naših čutov. Z njegovo pomočjo smo zmožni oceniti naše gibe, pravzaprav célo naše življenje vodi ciklus svetlobe in teme, dneva in noči, poletja in zime. Mladostniku, ki doživlja prvo notranje prebujanje svoje razvijajoče se osebnosti, se zdi svet temen, ni mu v uteho in je ravnodušen do težavne preobrazbe, ki se dogaja v njem. Zanj se harmonični dnevi njegovega otroštva končajo, njegovo življenje ni več polno sončne svetlobe, na svoje starše in učitelje ne gleda več kot na nezmotljive, vsevidne in vsevedne svetilnike v svojem življenju. Čar otroštva izgine, počuti se osamljen in zmeden, pregnan iz človekovega sveta, z vsemi njegovimi krepostmi in šibkostmi. Na tej točki svojega razvoja lahko preko umetnosti predstavi konflikt v samem sebi, konflikt svetlobe in teme.
Petnajstletniku ponuja drama svetlobe in teme podlago za umetniško izkušnjo. Z ogljem v roki se učenec poda v svojo prvo risbo in z obvladanimi, odločnimi potezami napreduje pri temnjenju svetle površine papirja. Počasi gradi področja senčenja, krepitve njene moči, in ko to dela, prikličejo ta temnejša področja v dramatično konfrontacijo svetlejše elemente površine. Učitelj ga spodbuja, da še naprej raziskuje in učenec postopoma spozna, da ni pomembno le, da obvlada ravnanje z ogljem, ampak je potreben tudi premislek in odločitev, ali želi obdržati ravnovesje med dvema nasprotnima silama. Z lahkotnejšimi potezami se senčenje previdno širi, učenec začenja dopuščati temnejšim in svetlejšim področjem, da se med seboj pomešajo ter tako ustvarijo vmesne sive tone. Ko stopi proč od površine, lahko vsrka celoten učinek, učinek popolnega ravnovesja. Začuti določeno notranje zadovoljstvo ob tem, kar je dosegel.
Od te uravnotežene kompozicije pa k naslednji nalogi, kjer lahko učitelj dijaku predstavi drugačen problem: kako temnejšim področjem dovoliti, da pokrijejo večino površine, pri tem pa dovoliti le rahlo prodiranje majhnih žarkov svetlobe. V trenutku je dijak vržen v ekstremno situacijo, kjer prevladujoča tema zbuja melanholično razpoloženje osamljenosti in skoraj brezupnega obupa. Čuti, kako njena moč omejevanja dopušča naraščanje napetosti. Vzpostavljeno je razpoloženje. Medla svetloba tu in tam nakazuje formo ter dodaja element skrivnostnosti in presunljivega navdušenja, ko se razkrivajo dramatične možnosti svetlobe in teme.
Preko drugih ustvarjalnih naporov si mladostnik zagotovi ravnovesje za svoje notranje muke in boje. Spretnosti v umetnih obrteh, kot so mizarstvo, pletenje košar, modeliranje in lončarstvo, če jih opravlja, spodbujajo njegov občutek za simetrijo, obliko in ravnovesje. Podoba, s katero kot učitelji delamo, je podoba idealnega človeka, čigar slika se pokaže iz študija renesančne umetnosti. Z dijaki govorimo o velikih delih Leonarda, Michelangela in Rafaela, pri čemer jih vodimo do božanskega statusa človeka – človeka, o katerem je Michelangelo rekel naslednje:
‘Tisti, ki je naredil celoto, je naredil vsak del; potem je iz celote izbral najlepšega, da razkrije na zemlji, kot je naredil tukaj in zdaj v svojih lastnih vzvišenih popolnostih. Človeška figura je posebna oblika, v kateri se najbolj jasno manifestira lepota.’
Božanska podoba človeka, to je bil ideal za Michelangela. Izgleda, da je v današnjem času, ko v šolah toliko govorimo o potrebi po spolni vzgoji, ko je mnogokrat opisana le tehnika predmeta, mlad človek prikrajšan za dejanske potrebe njegove notranje narave, ki kliče po resnični, popolni, idealni predstavi o človeku. Tukaj lahko svojo vlogo odigra umetnost tako, da poučuje, navdihuje in ponovno potrdi duhovni izvor človekovega obstoja. Umetnost izpodbija predstavo, ki jo danes dobimo o človeku, človeku kot ekonomski marioneti, na katerega vpliva njegovo okolje, kot žrtvi masovnih medijev, ki ga vodijo njegova poželenja in zunanje okoliščine. To je izziv, ki ga mora učitelj, če želi videti onstran problemov mladostnikovega obnašanja, ponesti naprej do mladega človeka, ki hrepeni po tem, da bi doživel ‘vzvišeno popolnost’ svoje lastne notranje narave.
Začetni nemir pubertete se postopno umakne bolj umirjenemu odbdobju pri šestnajstih letih, ko se dijak postopno spoprime z dvojnostjo lastne situacije. Zdaj pogleda svoje tovariše; poda se torej na bolj socialno področje, kjer je njegova izkušnja tista, ki ga vodi v zavestnejše spoštovanje in razumevanje sveta. Prejšnje vaje v svetlobi in temi lahko zdaj učitelj razvije v smer razumevanja razporeditve in kompozicije. Šestnajstletnik se na splošno trudi razumeti osnovne elemente dizajna, stvari, kot so izdelava plakata, tihožitja, linorestvo risb, narejenih pri študiju narave, kajti znotraj ritmov narave bo učenec našel moč za rast in navdih za lastne kompozicije. Risanje tihožitja mu pomaga razumeti odnose med predmeti in načinom, kako svetloba deluje na njihovo površino. Teksturo in kvaliteto, ali je predmet trd, mehak, grob, gladek itd. Vsako od tega zahteva od njega drugačen pristop, drugačno rešitev znotraj konteksta celotne kompozicije. Izdelovanje plakatov zahteva bolj grafični pristop; preden najde pravo kombinacijo oblik za dizajn, lahko skozi proces selekcije izdeluje skice. Ta proces ga spodbudi, da v lastno razmišljanje vnese red, da razmišlja na način, ki spodbuja k vsaki nalogi svež pristop in se vzdrži tega, da bi ob novih nalogah spet zapadel v stare rešitve. Ob tem delu lahko vznikne tudi pravi socialni čut, predvsem pri pogovorih glede dajanja in jemanja, včasih pa poguma, da žrtvuješ lastno dragoceno mnenje. Lahko dobi občutek za smer in za pravičnost ter za pomen lastnega prispevka k celoti. Pojavi se veličasten socialni načrt, h kateremu nekaj prispeva vsak posameznik, odigra svojo vlogo. Na socialnem področju se dijak giblje k občutku za umetniško.
Romantika naznani dijakov vstop v sedemnajsto leto. Preko umetnosti skuša odkrivati svet duha in narave. Učitelj se ozre na romantične pesnike in slikarje, ki so se trudili doživeti mistično združitev z naravo. Constable, Blake, Turner so trije veliki slikarji tega obdobja; Constable s pogosto ponavljajočimi se študijami svojega rodnega okolja v Dedhamu, v katerem je doživel prisotnost bitja Kristusa; Turner s svojimi Zlatimi vizijami, površinami z raztopljeno barvo, ki se ponovno združi v srcih ljudi (‘Golden Visions’); Blake s svojo gotovostjo v črti in predstavi, ki upodabljajo jasne oblike klasičnih likov, likov, ki nosijo seme ‘pesniškega genija’. Vsi trije so potovali po različnih poteh, vsi trije so iskali, kako bi se združili z osnovnim kreativnim duhom, ki živi v naravi in človeku.
Duh romantike je sestavni del notranjega življenja šestnajst- do sedemnajstletnih dijakov, je potovanje k samouresničenju, k izkušnji božanskega delovanja duha, ki omogoči, da je vsak človek enkraten, ki navdihne vsakogar, da se poda na svojo posebno osebno življenjsko pot.
Na tej stopnji lahko ponovno odkrijejo barvo, ki je bila v prejšnjih dveh letih postavljena na stran; vpeljati jo moramo kot jezik, jezik, osnovan na vzdušjih, ki jih ustvarja. Barva, kot se v pokrajini pojavlja, se skozi leto spreminja, od modrih, črnosivih pozimi, ki se umaknejo zelenim in rumenim spomladi in poleti ter na koncu jesenskim mesecem, ki zamirajo v oranžnih, zlatih in rdečih. Vsako obdobje leta je po svoje privlačno ne le čutom, ampak tudi razvijajočemu se življenju duše. Med naravo in človekom poteka dihanje; kakor se narava krči in širi v svojem večnem procesu ponovnega stvarjenja, se tudi človek, ko gre skozi ciklus leta, od zunanjih fizičnih dejavnosti v poletnih mesecih, do notranjega kontemplativnega življenja v zimskem času. Podobno izkušnjo lahko dobimo iz območja barv; v rdečih, oranžnih in rumenih lahko človek začuti spodbudo za delovanje, toploto, širjenje, kar se na poslikani površini lahko izrazi tudi v občutku sreče, strasti in gneva. Na nasprotni lestvici modrih in vijoličnih je doživetje takšno, da spodbuja akcijo drugačne vrste; človeka vleče v daljave, razpoloženje pa je notranji mir in raziskovanje v sebi. Pojavi se nov pogled, tisti, ki vznikne iz delovanja same barve, ko tople barve energetsko naraščajo, sevajo proti nam, medtem ko se hladnejše barve umaknejo v daljavo. S temi izkušnjami začne dijak ustvarjati iz lastne izkušnje, ne le s posnemanjem zunanjih fizičnih pojavov, ko pomenu barve daje drugotni pomen, ampak tako, da preko notranje žive povezave, ki obstaja med njim, barvo in naravo, pride do lastne vsebine.
Nazadnje pa, pri osemnajstih letih, za trenutek postojimo in se ozremo nazaj na pot, ki smo jo prehodili. Spomin na njegove pretekle izkušnje v življenju in šolanju napolni dijaka; to bo zaključno leto njegovega šolanja in zdaj stoji na prehodu med šolo in življenjem samim. Z mešanimi občutki gleda naprej na svoje novo življenje neodvisnosti, občutki, ki vsebujejo rahlo slutnjo. Od skladnih slik renesanse do bojev, ki so jih doživljali umetniki dvajsetega stoletja, Van Gogh, Cezanne, Gaugain; vsi trije so se v moderni tehnološki civilizaciji, ki je izgubila občutek za človeške vrednote, počutili izolirani. Človekovo domišljijo je začel dušiti njegov zunanji uspeh pri vpreganju sil narave in začel se je čutiti izoliranega, brez korenin, izgnanec v lastni družbi, dodatek k nekemu togemu stroju. Prav zato so se vsi trije slikarji izogibali modni družbi Pariza osemdesetih let devetnajstega stoletja, da poiščejo nove vrednote v naravi in njeni interpretaciji. Van Gogh v svojem iskanju ‘Kmeta vseh kmetov’, Cezanne je v svoji geometrijski interpretaciji narave samega sebe videl kot ‘prvinski novi način’, Gaugain, ki je od narave jemal tako, da je ‘sanjal o njej’. ‘Sanjaj in potem samo pojdi in slikaj’. Vsi ti so iskali nov začetek, vsi trije so se čutili preroki nove dobe, renesanse.
Učenec bo na tej stopnji tudi čutil, da vstopa v novo obdobje svojega razvoja in človek kot učitelji deluje iz duha poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ko ugotavlja, da je učenec v svojem umetniškem razvoju zdaj prišel do izkušenj barv, kot jih je imel v prvem razredu osnovne šole.
S tem, ko mu predstavimo nekoga z edinstvenim pogledom na življenje, spodbudimo dijaka, da vidi svet skozi oči impresionistov; da vidi v njihovih slikah poskus, da bi ujeli vanje stalno spreminjajočo se pojavnost svetlobe na površju narave. Objektivnost je bila za impresioniste najpomembnejša in njihove slike so poskušale izraziti popolno izkušnjo spreminjajočega se obraza narave preko dneva. Monetove serije ‘Senenih kopic’ in ‘rouenske katedrale’ so dober primer tega. Pod vodstvom učitelja začne učenec preko proučevanja različnih tehnik, kjer uporabi svoje znanje o barvah in kompoziciji, ki jih je dobil v predhodnih urah pouka, poglabljati svoje poznavanje slikanja, da razišče moderni koncept človeka in narave. Zdaj se pojavi njegova zmožnost analitičnega mišljenja, ne le da bi postal spreten pri usmerjanju mnenja, ampak da bi mu bilo omogočeno skozi razumevanje, kaj se skuša izraziti v modernem slikarstvu, utrditi in okrepiti lasten položaj v življenju. Preko tega proučevanja sodobnih umetniških problemov lahko učenec postane pravi človek svojega časa, ne vzgojen, da misli tako ali drugače, in ne pod vplivom javnega mnenja, temveč nekdo, ki lahko deluje iz edinstvenih sil lastne osebnosti, hkrati pa hrepeni po tem, da bi v drugih prepoznal tisto, kar živi v njem, skrivnostno delovanje duha, ki razkriva izvor vseh ljudi. ‘Hrepenenje za nevidnim bitjem, osvoboditev od čutnih iluzij našega minljivega življenja: to je stanje duha v osnovi vsake umetnosti. Njegov veliki cilj je, raztopiti celoten sistem naših delnih občutkov, da razkrije nezemeljsko bitje, ki biva za vsem, da razbije ogledalo življenja, da zagleda bitje.’ Franz Marc
Ted Roberts je umetnik, oblikovalec in učitelj umetnosti v Michael Hallu.