Biti starš verjetno še nikoli ni bilo tako težko. Morda so v preteklosti družine res imele veliko izzivov, toda niso bile konstantno tako bombardirane z reklamnimi sporočili, študijami raziskav in informacijami s strani ‘strokovnjakov’, kot sem jaz. Pa vendar obstaja med psihologi izjemno soglasje glede tega, kakšen je najboljši slog starševstva. Po navadi ga opišemo kot avtoritativnega.
Kaj je avtoritativno starševstvo?
Obstajajo štirje slogi starševskega delovanja, ki se razlikujejo glede na to, kako starša uravnotežata dva ključna elementa:
• toplino – to je odzivna, ljubeča pozornost, vključno s spoštovanjem otrokovih čustev in mnenj,
• trdnost – to je postavljanje trdnih pravil in omejitev glede obnašanja v različnih starostnih obdobjih, z željo, da svojim otrokom zagotovijo dolgotrajno zdravje in blaginjo.
S priporočili glede družinskih navad in vedenjskih omejitev poskušam v teh člankih pokazati, kako uravnovesiti toplino in trdnost. Ni se jih vedno enostavno držati, toda pomagajo staršem, da ne popuščajo, kadar so prepričani glede lastnih odločitev. Lažje je tenkočutno obravnavati običajne frustracije otrok v posameznih starostnih obdobjih, kot pa prenašati dolgotrajne težave, ki se lahko pojavijo.
Preveč trden …
Avtoritativni starši postavijo pravila na diktatorski način, ne da bi upoštevali mnenje otrok ali jim nudili tolažbo, ko so le-ti frustrirani. Kadar so meje vsiljene tako samovoljno, namesto da bi jih razvijali preko pogovorov, vodenja in pogajanj, lahko otroci zrastejo ob pomanjkanju samospoštovanja in ne bodo imeli zmožnosti samodiscipline. Obstaja nevarnost, da bodo, ko se bodo v najstniških letih končno rešili starševskega nadzora, iztirili.
Preveč topel …
Popustljivo starševstvo lahko, ko otroci odrastejo, prav tako privede do težav. Otroci, ki so jim preveč popuščali, imajo po navadi zelo visoko mnenje o sebi in prenapihnjen občutek, da si lahko karkoli dovolijo (včasih smo jim rekli ‘razvajeni’, kar je seveda isto kot ‘poškodovani’). Tudi oni lahko slabo obvladujejo sami sebe.
V potrošniški družbi 21. stoletja je popustljiva starševska vzgoja zelo običajna, saj jo spodbujajo tudi trgovci z mnogimi ciničnimi pridobitniškimi strategijami. Otroci, ki se navadijo ljubezen zamenjati z materialnimi dobrinami, lahko razvijejo vseživljenjsko odvisnost od statusnih dobrin, ki jim dajejo dobro samopodobo (pomeni, da jim manjka splošne čustvene prožnosti).
Dovolj dober starš
Če ste prebrali do tu, je malo verjetno, da bi vas lahko prištevali med tiste starše na diagramu, ki zanemarjajo svoje otroke. Lahko pa se mučite z vprašanjem, kako ostati v zgornjem levem kotu!
Toda že s tem, ko se preprosto trudite vzdrževati tenkočutno ravnovesje med toplino in trdnostjo, se skoraj gotovo uvrščate v kategorijo dovolj dobrega starša.
V tekmovalni potrošniški družbi morda zveni koncept ‘dovolj dober’ neprivlačno. Ves čas nas silijo, da smo odlični, da ne sprejemamo nič manj kot odličnost. Toda človeški odnosi nikoli niso odlični in resničnemu življenju (razen v izjemnih, izrednih, nepredvidljivih trenutkih) običajno manjka odličnosti. Kar se starševstva tiče, nas psihologija uči, da je ‘dovolj dober’ zagotovo dovolj dober.
Koristne internetne strani
‘Mirnejše, lažje, srečnejše starševstvo’ (in drugi članki) avtorja Noela Janis-Norton (Hodder and Stroughton) ponujajo mnoge uporabne strategije (www.calmerparenting.com)
Koristen članek Dr. Gwen Dewar na njeni internetni strani: www.parentingscience.com/ authorative-parenting-style.html
Pripravil: Gregor Bajt