Jesen 2013,
letnik IX, številka 3
Petra Kuhne
Danes velja, da naj otrok ne bi le hranili pravilno, ampak naj bi pri nabavi hrane upoštevali tudi ekološke, regionalne in družbene dejavnike. Kako zahtevna naloga za starše, ki navsezadnje niso strokovnjaki za prehrano in ki jih prehranska industrija ves čas prepričuje, kako dobri in po meri so pripravljeni njeni izdelki! Zato bi bilo prav, da bi v tem članku pojasnili, katera hrana je primerna za otroka. Toda verjetno ste že uganili: ‘pravega načina’, ki bi odgovarjal vsem, ni. Vendar je mogoče določiti osnovna vodila.
Hranjenje nas povezuje z življenjem
Hrana nam omogoča, da živimo. Če ne jemo, umremo. Odpovedovanje hrani pomeni, da se človek umika iz življenja. Če želimo našim otrokom omogočiti srečno življenje, mora biti tudi hrana povezana z zabavo in ne s siljenjem. V preteklosti so otroke dostikrat silili, da so jedli določeno hrano, ker je to bilo nujno. Veliko odraslih še danes odklanja to hrano. Prehranjevanje prodira globoko v dušo in nikakor ni le fizični proces. Siljenje s hrano naj ne bi bilo del hranjenja. Noben zdrav otrok ne bo trpel nikakršnega pomanjkanja, če izpusti kakšen obrok. Tudi pomanjkanja vitaminov ne, če ne bo jedel določenih sadežev ali zelenjave.
Bodite pozorni na nekatere mite o prehrani
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se strokovnjaki za prehrano osredotočali predvsem na minerale in vitamine. Tako je postala glavna tema skrb, da dobijo otroci dovolj železa. Zato so jih redno hranili s špinačo, ki pa so jo nekateri odklanjali. Potem se je pokazalo, da je bil izračun količine železa v špinači zaradi laboratorijske napake previsok. Številnim otrokom bi lahko prihranili neprijetne prehranske izkušnje, ki so dostikrat oblikovale prehranske navade za vse življenje. Takšne primere imenujemo prehranski miti. Tudi danes jih imamo veliko. Prav tako moramo biti previdni, ko nam priporočajo natančne količine tekočine, ki bi jo morali popiti, ali števila sadnih in zelenjavnih obrokov, ki naj bi jih dnevno pojedli. Mnoge starše skrbi, ali njihovi otroci pijejo dovolj ali pojedo dovolj zelenjave. V takem primeru moramo ostati mirni. Tekočine ne dobimo le s pijačami, je tudi v juhah, sadju in zelenjavi. Nadalje je pomembno, da razlikujemo med aktivnim otrokom, ki se morda veliko poti in torej potrebuje večjo količino tekočine, ter mirnim otrokom, ki raje čepi doma. In tu smo zdaj pri osrednji doktrini prehrane po antropozofskih načelih: priporočila so, da so potrebe vedno individualne.
Potrebe so odvisne od posameznika
Prehrana služi človeku, da vzdržuje telo, dušo in duha. Vsaka oseba je posebna, zato je količina hrane, kakor tudi nagnjenja in odpori, individualna. Prehranske navada nam kažejo uravnoteženost otrokove konstitucije in kateri temperamenti v njem delujejo. Zato bi morali otroke opazovati: kažejo nam, kaj potrebujejo in česa ne marajo. Naš mali kolerik rad žveči in s tem preizkuša svojo voljo, medtem ko mali flegmatik natančno to odklanja in ima, nasprotno, rad mehko hrano. Zato flegmatični otroci radi jejo sadje, če je narezano in ponujeno na način, da zbuja apetit. Ne bodo hoteli ugrizniti v celo jabolko, kar pa bo kolerik rad naredil. Zato posebna prehrana ne pomeni, da za vsakega člana družine kuhamo posebej, ampak budno zaznavanje in sprejemanje, da različni otroci jedo več ene in manj druge hrane.
Potrebujemo pravila
Bilo pa bi preveč enostavno, če bi zaključili, da naj otrok jé tisto, kar hoče. Kajti prav to je danes postalo problem. Že v zgodnjem otroštvu postajajo obroki v družini boj za premoč. Otrok toliko časa zavrača ‘dobro’ hrano, da obvelja njegova volja, razvije enostranske prehranske navade, kot je ‘samo rezanci z omako’ ali predvsem sladke stvari. Toda to, da otroka ne silimo s hrano, ne pomeni, da mu dovolimo vse. To lahko vodi tudi v neuravnoteženo prehranjevanje. Pomembno je, da imamo glede hrane določena pravila, ki obstajajo v družbi in mnogih družinah. Obstajajo generalna vodila glede tega, kaj in kakšno kakovost naj kupujemo, česa na splošno naj ne bi kupovali in kaj naj kupujemo le občasno. Takšnih pravil naj bi se potem držali, ker dajejo otroku občutek varnosti. To ne pomeni, da ne sme biti upravičenih izjem.
Učinek ‘samo ponujene’ prehrane
Naš odnos do hrane je dosti bolj instinktiven, kot si mislimo. Psihologija oglaševanja je to že zdavnaj spoznala. Zato se preference razvijejo le po večkratnem zaužitju hrane. Če nek obrok pojemo enkrat, to pri nas ne bo sprožilo nekega navdušenja (zavračanje pa tudi ne!). Pomembno je, da določeno hrano ponudimo pogosteje. Temu rečemo učinek ‘samo ponujanja’. To lahko vidimo pri mnogih prevladujočih živilih, kot je kruh ali druga običajna živila. Toda če hrano ponudimo prepogosto, to se nanaša tudi na čokolado, pride do prenajedanja. Tudi če bomo pogosto dobivali našo najljubšo hrano, je v nekem trenutku dalj časa ne bomo več marali. Pomeni, da hrana ne sme postati preveč enolična in da je potrebno sprejemati novo hrano. Do podobnega odpora do neke hrane lahko pride tudi v povezavi z dogodkom, ki sledi potem, ko smo pojedli neko hrano, na primer, ko po obroku bruhamo. Ni nujno, da je to povezano s hrano, vendar lahko taka izkušnja privede do tega, da to hrano več let odklanjamo. Odpor se lahko pojavi tudi zaradi fizične preobčutljivosti, ki ostaja neodkrita. Slaba presnova fruktoze lahko privede do instinktivnega zavračanja sadja. To je mogoče odkriti šele v zadnjem času. Redke motnje krvi lahko privede do tega, da se nekdo izogiba mesu, ne da bi tukaj videli povezavo. Ti primeri kažejo, da se je potrebno odločiti glede na situacijo in ne splošna priporočila.
Kako naj se pravilno hranim!
Hrana vsebuje tri glavne prehranske snovi: ogljikove hidrate, proteine in maščobe. Najbolj potrebni so ogljikovi hidrati. Pomembni so za delovanje živčevja in možganov, kakor tudi za mišice in presnovo. Vključujejo sladkor, škrob (bela moka) in kompleksne ogljikove hidrate (polnozrnata moka), ki vsebujejo še balastne in druge snovi. Sladkor pride zelo hitro v kri, kar daje naval energije, toda pomeni tudi, da je kri preobložena s sladkorjem in omogoča le kratkotrajno prenasičenost. Zato je priporočljivo, da večino ogljikovih hidratov dobimo iz kompleksnih. To pomeni polnozrnat kruh, žitarice, kot je bulgar, polnozrnate testenine, proso ali riž. Bele moke vsebujejo malo vitaminov in mineralov in bi jih zato morali jesti manj: tj. ne vsak dan belo pecivo!
Proteini so pomembni za rast in vzdrževanje telesa. Vsebuje jih rastlinska in živalska hrana. Žitarice in polnozrnat kruh nam dajo osnovne količine proteinov, ki jih dopolni mleko, mlečni izdelki in sir. Mesa in klobas naj ne bi jedli v prevelikih količinah. S proteini bogate stročnice so največkrat premalo prisotne, čeprav otroci na splošno radi jedo lečo, grah in fižol. So tudi lahko prebavljive, če so dobro pripravljene in sezonske. Dobre maščobe so prav tako del pravilne otrokove prehrane; dajejo toploto, energijo in zadovoljstvo. Tukaj je potrebno uporabljati domača, hladno stiskana, nerafinirana rastlinska olja, kot je sončnično, repično ali olivno. Katerega uporabljamo, je odvisno od okusa. Mlečne maščobe v razumnih količinah, kot na primer v polnomastnem mleku, so dobre in so ena maščob, ki jo najbolje prenašamo. Nekatere so zaradi ogrevanja izgubile na svoji vrednosti. Vitamini, minerali in tako imenovane sekundarne rastlinske snovi ne dajejo energije, vendar so priporočljive kot aktivne sestavine in aktivatorji. Prisotne so v sadju, zelenjavi, vključno s solatami. Zato bi morali zelo paziti, da so vse te sestavine prisotne v naših vsakdanjih obrokih. Tukaj so primerni sveži, zreli pridelki.
Danes je izredno pomembna kakovost, ki jo dobimo z gojenjem, kultiviranjem in procesiranjem. Na tem področju so nam raziskave dale veliko novih informacij. Tako se kvaliteta mleka izboljša, če so se živali pasle ali dobile zeleno krmo. Priporočamo lahko biodinamično kmetovanje, ki gre še dlje od organskega z uporabo biodinamičnih preparatov, da rastlinam in zemlji omogočijo sprejemanje kozmičnih sil, ki prihajajo od sonca in planetov. Proizvodi se prodajajo pod znamko Demeter. Organsko hrano od drugih zvez (Bioland, Naturland) lahko prav tako priporočamo. Dobro je, če otroci izvedo, kje in kako njihova hrana raste. Zato je pomembno, da obiščemo in kupujemo pri lokalnih kmetih.
Sezone zorenja sadja in zelenjave bi tudi morali opazovati. Če upoštevamo dejstvo, da nekateri pridelki naravno, niso vedno na voljo, ne le zmanjšamo porabo energije zaradi dolgih prevozov ali shranjevanja, ampak tudi dobimo občutek, da je na nekaj potrebno počakati. Kot na primer prve jagode. In kot vemo, je polovica užitka v pričakovanju. Na ta način lahko oblikujemo primeren prehranski režim, ki prinaša veselje, nas zadovoljuje in je dobrega okusa.
Članek je bil objavljen na internetni strain: Erziehungskunst-Waldorfpedagogik heute.
prevod: Marina Nuvak