Pomlad 2015,
letnik XI, številka 1
Mario Čuletić
Mnogi dandanes sprejemajo (avto)destruktivnost postmoderne družbe kot nekaj, česar v resnici ni mogoče spremeniti. Vzrokov za to stanje je toliko, da to jemlje pogum, da bi našli celostno rešitev, ki bi lahko spremenila smer poteka dogodkov.
Ali naj se prepustimo splošni anesteziji družbe in poskušamo uživati v dobrinah civilizacije, ki se nam ponujajo? Naj se še naprej prepričujemo, da resničnost, v kateri živimo, ni tesno povezana tudi z nami? Ko se tega zavemo – ali smo zmožni narediti kakovostni korak ter upravičiti lastno dostojanstvo?
Ta in podobna vprašanja si v sebi in na glas postavljajo mnoge duše. Duše? Kaj danes sploh razumemo pod pojmom duša? Je to samo pesniški izraz za človeško bitje, za avtonomno osebnost, o kateri lahko točno in znanstveno govorimo le iz vidika naravoslovja? Ali pa pod pojmom duša mislimo na skriti, globlji, pomemben del človeškega bitja, na človekovo bistvo, o katerem se prav tako lahko govori duhovno znanstveno natančno, razumljivo. To je razumljivo tistim, ki brez predsodkov, zdravorazumsko in konsekventno zaznavajo različne vidike človeka, pri tem pa presegajo omejenost fizičnih čutil.
Tak pristop in način razumevanja človeškega bitja je kot osnovno predpostavko resničnega samospoznanja in zdravilnega reformiranja družbe, na mnogih predavanjih in v knjigah, spodbujal duhovni znanstvenik, humanist in družbeni reformator dr. Rudolf Steiner. Ob študiju naravoslovja na visoki tehniški šoli na Dunaju, ki je bila v tistem času ena najprestižnejših znanstvenih inštitucij na svetu, je Steiner razvil znanstveno dokazan način proučevanja in raziskovanja različnih fenomenov. Sposobnosti, ki jih je razvil, je na lastno pobudo nadgrajeval s talenti in danostmi, ki so ga že v otroštvu vodili v izjemen svet notranjega doživljanja. Njegov ideal je bil spoznavati in razvijati človekovo notranjo duševno-duhovno bit z znanstveno natančnostjo in resnicoljubnostjo, z združevanjem znanosti, umetnosti in religije, kar je želel dosledno uresničiti z utemeljitvijo duhovne znanosti – antropozofije.
V svoji knjigi Teozofija (naslov uporablja kot sinonim za božansko modrost, ki presega fizičnim čutilom dostopen svet) oriše večplastni pogled na svet in človeka, ki temelji na avtorjevem neposrednem duhovnem zorenju in izkušnjah ter dolgoletnem interdisciplinarnem raziskovanju.1 S to knjigo skuša Steiner pri bralcu zbuditi živ interes za navedene vsebine, ki ga bodo privedle do lastnih spoznanj, temelječih na osebnem doživljanju in izkušnji, ne pa na pasivnem prevzemanju togih dogem vzvišene avtoritete. Sklicuje se na enega nemških začetnikov klasičnega idealizma, filozofa Fichtea, ko prikaže ‘notranje čutno orodje’, s katerim je možno spoznati zunanjim čutilom skrito pravo človeško bit, in ki ga lahko razvija v sebi vsakdo, ki to hoče. Kajti tako kot je spoznanje fizičnega sveta odvisno od sposobnosti opažanja fizičnih čutil, ki nam jih je dala mati narava, je tudi spoznanje višjih svetov (duševnega in duhovnega) odvisno od višjih organov opažanja, ‘višjih čutov’ (duševnih in duhovnih čutil), ki nam jih ne podari narava, temveč jih moramo razviti sami. S takšnim samorazvojem pa obenem plemenitimo tudi samo naravo, s katero smo neposredno povezani. V tem kontekstu Steiner navaja nemškega duhovnega velikana J.W.von Goetheja, ki pravi: ‘ … Tako govori (narava) čutilom, znanim, neprepoznanim in neznanim; govori sama s seboj in nam, skozi tisoče pojavov. Pozornemu opazovalcu nikoli ni ne mrtva, ne nema.’
Sodobna pot notranje rasti, ki jo zagovarja antropozofsko orientirana duhovna znanost, pomeni predvsem razvoj ustvarjalno-iniciativnega, svobodnega in odgovornega odnosa do sveta, družbe in samega sebe. Izhodiščna točka takega dela na sebi je budna vsakdanja zavest, vodena z jasnim, živahnim in gibčnim (toda ne tudi površnim), nepristranskim mišljenjem in razumevanjem, ki sovpada z jedrom lastnega srčnega bitja. Takšen zavesten in varen način prestopa praga duševno-duhovnega sveta prežemajo toleranca, vztrajnost, postopnost in prisebnost. Nima prav nobene povezave s praznovernim misticizmom ali sektaštvom! Legitimna in prava sredstva na tej poti, s pomočjo katerih se človekova duša in duh budita in senzibilizirata za bolj subtilne svetove, ki so v višjem smislu veliko bolj resnični kot fizični svet, so: študij duhovno znanstvene literature, filozofskih in religioznih spisov, izvajanje vaj, ki krepijo in podpirajo uravnotežen in harmoničen notranji razvoj; kontemplacija, molitev in meditacija.
Ni dvoma, da se vsak človek skozi svoje življenje razvija (to je hkrati smisel vzgoje in izobraževanja), ta razvoj pa je lahko bolj ali manj zavesten, kar neposredno vpliva na kvaliteto življenja. Nezavedno, sebično, konformistično življenje prinaša posledice, ki se zrcalijo v družbenem življenju ter nujno vodijo k neželenim posledicam, kot so bolezenski procesi, konflikti, depresivna stanja in vojne.
Življenjske izkušnje nas učijo, da ima vsaka posledica svoj vzrok, in da je samo od nas odvisno, kakšna bo naša prihodnost. Ni potrebno, da človeštvo doživlja različne katastrofe, da bi se nekaj naučilo; vsakodnevna stvarnost je lahko dosti bolj smiselna, ustvarjalna in lepša. Zato Steiner v svojem delu Teozofija sistematično in na originalen način opisuje tridelno sliko človeka (telo, duša, duh) in sveta (telesni, duševni in duhovni svet) ter kaže na daljnosežne možnosti metamorfoze človeškega bitja. Tu pa lahko, po mojem prepričanju, najdemo odgovor na vprašanje, postavljeno v naslovu.
prevedli Marina Nuvak in Maja Maletin