Društvo Ajda Gorenjska se je letos odpravilo na ogled Burbonk in ostalih ogleda vrednih znamenitosti v Novo in Staro Gorico – Italijo.
Nova Gorica, mestece ob meji z Italijo, že dobrih šest desetletij predstavlja srce sončne Goriške. Nastala je po drugi svetovni vojni kot nadomestek Gorici, ki je ostala za mejo. Mesto z blago klimo, zeleno in cvetoče vse leto, mlado in živahno, je prijazno domačinom in obiskovalcem z vseh koncev sveta. Je tako rekoč mlajša sestra Gorice, s katero prihodnost pišeta skupaj. Kot edinstven primer v Evropi dve mesti stojita tik ob meji, a brez mejnih prehodov ter v vedno večjem sožitju na vseh ravneh. Nova Gorica je mesto vrtnic.
Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenije, ki ima svoj sedež v Novi Gorici, je v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica leta 2003 začelo urejati del zelenjavnega vrta, ki ga je dal Frančiškanski samostan na Kostanjevici (domačini pravijo temu kraju Kapela) na razpolago za ureditev rožne zbirke. Na preurejenem vrtu je bila tega leta posajena zbirka starih vrtnic, burbonk. Tako vrtnice, ki nosijo ime po otoku Île de Bourbon (danes se otok imenuje Réunion) in je bil v času njihovega nastanka v lasti francoske kraljevske dinastije Burbonov, krasijo vrt ob samostanski cerkvi, v kripti katere počivajo zadnji kralj Francije in člani njegove družine, skupaj z zadnjim prestolonaslednikom iz družine Burbonov.
Na tem otoku je leta 1817 prišlo do slučajnega križanja kitajske vrtnice Old Blush in evropske damaščanke Quatre saison. Vrtnice so se ponašale s cvetenjem vso sezono, z rožnatimi barvami in dišavnostjo.
Svetu so bile odkrite v Parizu prvič leta 1819 in ponovno 1821. S povratnimi križanji so jih vrtnarji vzgojili preko 1500 različnih vrst. Večinoma so se izgubile in danes je večina od okrog 80 ohranjenih vrst zbranih na samostanskem vrtu, zbirka pa se vsako leto veča. S tem številom se rožni vrt na Kostanjevici uvršča med največje zbirke v Evropi in na svetu.
Sledil je ogled cerkve, kripte Burbonov, samostana in Škrabčeve knjižnice, ki je danes urejena v dveh večjih sobah v samostanskem traktu in ima nad 16.500 knjig. Med njimi je za nas najpomembnejša prva slovnica slovenskega jezika Arcticae horulae (Zimske urice, 1584) z lastnoročnim posvetilom avtorja Adama Bohoriča. Zaradi vseh dragocenosti je knjižnica od leta 1952 spomeniško zaščitena. Med najdragocenejše bisere knjižnice sodijo tudi inkunabule ali prvotiski, knjige, ki so bile natisnjene pred letom 1500. Knjižnica jih danes hrani 30; najstarejša med njimi, ki je hkrati tudi najstarejša knjiga v naši knjižnici, je iz leta 1476. Samostanska knjižnica se imenuje po p. Stanislavu Škrabcu (1844–1918), največjem slovenskem jezikoslovcu slovenistu 19. stoletja, ki je na Kostanjevici živel več kot štirideset let in je bil tu gotovo najbolj povezan s slovensko pisano besedo.
Botanični vrt Viatori v Podgori – Stara Gorica je nastal leta 1970, ko je prof. Lucio Viatori od nekdaj ljubitelj botanike in vrtnarjenja kupil hrib na obrobju mesta, s čudovitim pogledom na mesto Gorico z gradom, Sočo, Krasom in Alpami. Vrt azalej, ki se imenuje tudi Park Viatori je oblikovan po britanskem modelu iz devetnajstega stoletja.
Z veliko vztrajnostjo, strastjo in odločenostjo je profesor očistil prostor, tla obogatil z organsko snovjo, dodal sekance in okrepil strme odseke in zemeljske plazove, izvedel pešpoti, stopnišča in lesene mostove. Naredil je tudi umetno jezero iz kraterja, ki je nastal ob bombandiranju iz druge svetovne vojne ter namakalni sistem, ki je še danes v uporabi.
V preteklih letih so zbrali: 500 sort azalej s prevladovanjem sorte Azalea japonica, 150 sort rododendronov s celega sveta, več kot 300 vrst redkih vrtnic od starodavnih in sodobnih, 50 sort kamelij in 120 magnolij, pretežno iz zbirke Lorda Peter Smithers in Van Veen Lugano.
Po njegovi smrti leta 2014 je vrt podaril Fundaciji Cassa di Risparmio Gorice, ki je prevzela obveznost, da se ohrani in poveča ta dragocena dediščina v interesu celotne skupnosti, ohranjanje projekta in poučevanja profesorja Viatori.