V petek, 20. maja, in soboto, 21. maja, je bila na Waldorfski šoli Ljubljana prav posebna gostja iz Avstralije, ‘zdravilka’ Susan Perrow. Delavnica, ki je bila organizirana in razpisana s strani Zavoda za razvoj waldorfskih šol in vrtcev Ljubljana, je bila hitro razprodana, zato je bilo petkovo popoldne zasnovano kot predavanje, ki se ga je lahko udeležilo večje število slušateljev, sobota pa je bila namenjena delavnici in tistim srečnežem, ki smo se uspeli dovolj hitro prijaviti.
Susan Perrow zdravi s pomočjo zgodb. In vsakdo lahko zdravi z zgodbami in vsaka zgodba je lahko zdravilna. In ne obstaja en sam recept za ‘pripravo’ tega zdravila, niti ga Susan Perrow ne ponuja. ‘Skoraj nemogoče je učiti pisanje, lahko pa deliš svoje izkušnje,› pravi. Če izkušnje, znanje in modrost primerno ‘organiziraš’ in predaš naprej, potem lahko vsak, ki te posluša, nekaj ‘odnese’ domov.
Susan Perrow je bila učiteljica, je mati treh (zdaj že odraslih) otrok. Oboževala je matematiko, ko pa je nekega večera najstarejšemu sinu povedala zgodbo, ki je nanj močno delovala, je odkrila čarobno moč zgodb in le-te so postale njena življenjska strast.
Zadnjih trideset let se ukvarja s pisanjem, vodenjem delavnic za pisanje in pripovedovanje zgodb, usposabljanjem učiteljev po celem svetu – od Avstralije, Azije, Afrike, Kanade, Evrope. Zbira in dokumentira zgodbe vseh kultur, s katerimi se sreča. Iz pripovedovanja zgodb je napisala in zagovarjala magistrsko nalogo na Avstralski univerzi, bila gostja na mnogih mednarodnih konferencah, kot svetovalka za vzgojo je bila zaposlena na avstralskem ministrstvu. Njene knjige so prevedene v mnoge jezike, med drugim celo v mandarinščino, v svojem jeziku jo lahko berejo Hrvati, kmalu jo bomo tudi Slovenci.
Na njena predavanja prihajajo zdravniki in psihologi, psihoterapevti. Eden od zdravnikov je slikovito razložil, zakaj se je delavnice udeležil: ‘Na medicinski fakulteti so se ukvarjali le z levo polovico mojih možganov (to je tisto, ki je namenjena logičnemu, racionalnemu razmišljanju) in tako so moji možgani postali kot ‘suha češplja’ …, s pomočjo zgodb jih želim spremeniti v ‘sočno slivo›. Kasneje sta s Susan organizirala še več delavnic, namenjenih samo zdravnikom, in jih poimenovala: ‘From dryed prune to juicy plum’.
Vsak narod je v preteklosti imel svoje pripovedovalke, ki so stare modrosti posredovale naprej skozi zgodbe. V Bibliji lahko preberemo, kaj je Kristus odgovoril, ko so ga vprašali, zakaj pripoveduje zgodbe. Rekel je, da jih pripoveduje zato, ker le na ta način lahko razkriva čudeže nebes. Človek moderne dobe je za nekaj časa potisnil zgodbe v ozadje, zdaj pa jih na novo odkriva. V Kanadi so pripovedovanje zgodb uvrstili v državni učni načrt, v Afriki zgodbe uvajajo nazaj v šole pod geslom
‘Putting the hearth back to teaching’. V waldorfski šoli so zgodbe pomemben učiteljev ‘pripomoček’ čez vsa leta šolanja, pri vseh predmetih. Poseben občutek je, ko kot učitelj prvič, v prvem razredu, otrokom poveš zgodbo in ugotoviš, kako močan vtis naredi nanje. To ti da veliko zadovoljstvo, saj imaš v rokah ‘pravo orodje’ in hkrati neizmerno odgovornost; Povedati ravno prav, ne preveč, na pravi način …
Verjetno je ravno ta občutek odgovornosti prignal na delavnico mnoge učitelje in vzgojitelje naše šole in še mnogo drugih iz javnih šol in vrtcev, bolnišnic …
Pri pripovedovanju ‘zdravilnih zgodb’ ne gre za sprevračanje slabega otroka v dobrega (ker, mimogrede, slabih otrok ni!), niti ne gre za spreminjanje slabega vedenja v dobro; gre za vzpostavljanje ravnovesja, iskanje občutka, ki pomaga ustvariti notranji mir, ublažiti bolečine duše. In vendar se je vsega treba lotiti z veliko mero ponižnosti. So stanja in resničnosti, ki jih ni mogoče ozdraviti z zgodbami.
Susan Perrow je tako navedla primer deklice, ki ji je, nepričakovano – ponoči, med spanjem – umrl očka. Deklica se je od tega trenutka naprej bala zaspati in se je trudila na vse načine, da bi to preprečila tudi svoji materi. Zgodba, napisana zanjo, ni imela namena ozdraviti jo žalosti zaradi izgube očeta, saj je kaj takeg nemogoče, ji je pa pomagala premagati strah pred spanjem in sprejeti žalovanje.
Zgodba mora biti zgodba! Nikakor ne neka moralistična pripoved, v kateri se otrok prepozna in izve, kaj mora storiti. Torej ne: ‘Živela je deklica, ki ni mogla spati …’! Poiskati je treba primerno metaforo – v tem primeru je bila to mala balerina iz pojoče skrinjice, ki je čez dan plesala, zvečer pa, ko se je pokrov zaprl, mirno počivala … dokler … Metafori sledi ‘potovanje’, kot razvoj zgodbe imenuje Susan, in jasen konec, ki mora biti vedno srečen in ponudi rešitev. Hkrati mora biti vse skupaj dovolj preprosto, da otrok prepozna podobnosti s svojo težavo in zmore rešitev prenesti v svoje življenje. Pripovedovalec zgodbe pa mora vanjo zaupati in si NE sme dovoliti, da bi zgodbo z otrokom kasneje analiziral in ga opominjal, češ: ‘Se spomniš, kako je bilo …’! Zgodbo lahko povemo večkrat, ji damo čas in upamo, da bo delovala. Pomembno je razumevanje problema, jasen cilj, zavedanje, da se vsega ne da opraviti hkrati. Opremljeni z nasveti in izkušnjami, ki nam jih je prenesla Susan, smo se v sobotnem popoldnevu še sami lotili ustvarjanja zgodb, jih kasneje prebrali, Susan pa jih je komentirala, svetovala. Razšli smo se kasneje, kot je bilo načrtovano. Nahranjeni, saj je vsaka zgodba kot lonec zdrave hrane za dušo ali, kot pravijo Bušmani,: ‘Zgodba je kot veter, prihaja od daleč in jo čutimo …’ Pustimo torej vetru, da nas boža in stresajmo vanj še svoje besede. Povejte zgodbo!
Hvala Veri Grobelšek in Manci Biber, ki sta v okviru Zavoda za razvoj waldorfskih šol in vrtcev pripeljali Susan Perrow v Ljubljano in bosta, kot sta obljubili, poskrbeli, da se bo zgodil prevod njene knjige. Še več o Susan pa na: www.susanperrow.com.