Zima 2011,
letnik VII, številka 4
Sarah Kane
Praznovanje notranjega božiča
Tako kot lansko leto, tudi letos prihajajo skupaj na vaje za gledališko igro učitelji, starši in dijaki. Tudi tokrat vadijo že ves december, da bi 5. In 6. januarja lahko predstavili Igro o treh kraljih.
To je tretja in najdaljša od treh srednjeveških iger s področja Oberuferja s severa Madžarske. Te tri igre z neverjetno preprostostjo in spoštovanjem povedo zgodbe o izgonu Adama in Eve iz raja (Igra o raju), o rojstvu Kristusa in o čaščenju skozi oči pastirjev (Pastirska igra) in nato o čaščenju otroka s strani treh kraljev ter o poboju nedolžnih otrok, ki ga je ukazal Herod, kralj Judeje (Igra o treh kraljih); ta umetniška dela, podobno kot slike umetnikov, kot sta npr. Rafael in Rubens, v sebi nosijo bistvo tistega, kar božični praznik pomeni.
Vse tri igre že od takrat, ko je v Stuttgartu nastala prva waldorfska šola, redno izvajajo učitelji waldorfskih šol po vsem svetu, celo v deželah, kot sta Avstralija in Nova Zelandija. Eden od učiteljev te šole Karl Schubert, ki je v teh igrah igral v študentskih letih na Dunaju, je želel, da bi vsi na šoli lahko izkusili vso toplino in neposrednost teh treh iger. In odtlej, od leta 1921, so jih vsako leto uprizarjali brez prekinitve. Leta 1850 jih je odkril avstrijski psiholog Karl Julius Schroer, ki jih je globoko vzljubil ter jih tako zmogel ohraniti za prihodnost, čeprav se mu niti sanjalo ni, da bodo ponovno zaživele in imele tako širok odziv. Človek se morda sprašuje, kaj je tisto, kar jim daje ta enkraten značaj, da jih skoraj 500 let po tem, ko so nastale in so jih uprizarjale vaške skupnosti odročnih madžarskih vasic, po vsem svetu še vedno uprizarjajo – tako za otroke kot za odrasle. Ali nam ne bi moderna verzija božične zgodbe, ki jo tako dobro poznamo, povedala več, se močneje dotaknila modernega človeka?
Čeprav se zdi neverjetno, nam izkušnje ob gledanju teh predstav vedno znova govorijo drugače. Govorijo, da so podobe, ki so vtkane v njih, univerzalne in brezčasne, tako da imajo še vedno moč, da notranje ganejo vse mlado in staro. Igra o treh kraljih ponuja mnogo več kot le preprost pogled na dobro in zlo, za katerega se bo morda komu zdelo, da s sodobnim človekom danes nima nobene zveze več. Igra nam lahko tudi pokaže, da sta vzvišenost in globina duše tistih, ki so živeli v srednjem veku ter sta je opisani v igrah, zelo blizu izkušnjam današnjega človeka.
V nasprotju z zgodbo o tem, kako božje dete najdejo preprosti pastirji, ki se jim v sanjah razodene angel, so v Igri o treh kraljih glavne osebe trije kralji oziroma modri možje. To so tri močne osebnosti, ki so verjetno desetletja dolgo proučevale zvezdno modrost, modrost, ki je drugačna od naše sedanje astronomske znanosti. Kako se ta modrost razlikuje? V tistem času so verjeli, da so zvezde tesno povezane z zemljo in človekom in da ima lahko njihovo gibanje učinek na človekovo dušo. Ti trije možje, vsak od njih iz druge dežele, so postali mojstri te modrosti in so torej lahko novico o prihodu deteta odkrili zavestno, s svojim trudom. To so bili tudi kralji vsak svojega dela fizičnega sveta in njihovo vedenje o delovanju zvezdnega sveta jim je dalo možnost, da vladajo drugim, ki tega znanja niso imeli. Pojavijo se kot uravnoteženi posamezniki, ki obvladujejo tako svoje lastno fizično okolje kot tudi široka prostranstva kozmosa.
Lahko jih vidimo tudi kot like na enem koncu dolge vrste likov. Njim nasproti stoji v igri Herod, kralj druge vrste, ki se ne počuti udobno na svojem mestu, ki dvomi v lastne zmožnosti in tako iz strahu, da bo izgubil tisto malo moči, ki je ima, v izkazovanju svoje avtoritete pretirava. Povezan je samo z materialnim svetom in od visokih svečenikov zahteva, da mu pomagajo doumeti resničnost novice o rojstvu deteta, ki so mu jo prinesli trije kralji. Medtem ko tri kralje občasno še vedno navdihne angelski svet, je edino bitje, ki ga Herod lahko sliši, hudič, ki mu obljubi pomagati zadržati njegovo zemeljsko moč. Njegov strah, da bo izgubil krono, je močnejši kot strah pred hudičem in tako, v svojem obupnem iskanju tistega otroka, ki bo postal večji kralj, kot je on, kralj zemlje in nebes, ukaže pomor vseh otrok v svojem kraljestvu Judeje, mlajših od dveh let. Čeprav je Herod zgodovinska oseba, ki je živela pred dva tisoč leti, se mi zdi Harod v tej igri predvsem moderen človek našega časa: mar nas ne obdajajo tudi danes dvomi vase in strahovi? Mar se ne sprašujemo o lastni ceni? Ali ni to ena izmed značilnosti dobe, v kateri živimo? Harod kaj hitro postane ogledalo tega, kar se lahko zgodi vsakomur od nas, če si dovolimo, da na tak način gledamo nase in na svet. Če ponovno razmislimo, lahko notranji mir in ravnotežje treh kraljev (za katere se sprva zdi, da pripadajo preteklosti) postanejo notranje kvalitete, ki si jih lahko danes prizadevamo doseči ter tako živeti življenje v prihodnosti.
Vsaj tako pomemben, kot sta jasnost in živopisnost likov, je način, kako so zgodbe povedane; Igra o treh kraljih, zadnja v nizu teh iger, hitro teče od dogodkov, polnih lepote, dostojanstva in resnice, do trenutkov nasilja in brutalnosti, ko tiste, ki so zadolženi za pomor majhnih otrok, preplavi krvoločnost. Posledice poboja so zastrašujoče jasno izražene. Z igro o treh kraljih pa bi se danes dosti teže povezali, če v sebi ne bi imela tistega pomembnega ščepca začimbe, ki ga potrebuje vsaka igra – humorja. Privre na dan v trenutkih, ki se zdijo najbolj temni, da poskrbi za olajšanje od krutega spektakla, da na ustnice gledalcev prinese nasmešek ali smeh, ko tisti liki, za katere se nam zdi danes najmanj verjetno, poskrbijo za takšno umirjeno zabavo: srednjeveške igre se še posebno rade norčujejo iz tako imenovanih ‘strokovnjakov’, tako akademskih kot verskih.
Karkoli v igri vas bo nagovorilo – jedrnat jezik, humor, vprašanja, ki jih bodo liki v vas vzbudili – vseh 24 igralcev se veseli srečanja z vami na predstavi Igre o treh kraljih, ki bo 5. januarja ob 18.30 v dvorani Waldorfske šole Ljubljana. Vabljeni!
Prevedla: Marina Nuvak