[celoten članek] Pletje korenja

april 2014 Komentarji »

Pomlad 2014,
letnik X, številka 1

Kim Peavey

Delo osvobaja – razmislek

Odstranjujem plevel. To rada počnem. Najraje plevem korenje – previdno ločujem korenje od plevela. Na kolenih sem, čisto pri tleh, in lahko vonjam ravno prav vlažno zemljo, da je pletje enostavno, ter ostrejši duh vršičkov korenja. Tukaj je dobra lega za korenje. Sončen dan je, rahel vetrič pihlja in vse naokrog žvrgolijo lastovke, ki gradijo svoja gnezda. Dolgo delam in se pomikam vzdolž vrste … veselo plevem.

pletje-korenja

Tem drobcenim korenčkom čudovito zelene barve dajem dovolj prostora in zraka. Kmalu sem prijetno žejna. Zato si privoščim kratek odmor, da popijem nekaj požirkov vode in da uživam v tej modrini neba.

Med kratkim odmorom opazujem, kako daleč po gredi s korenjem sem že prišla. Od tridesetih metrov sem jih oplela morda šest. Presneto! Še veliko dela imam. In se spet lotim dela. Toda zdaj postaja vroče in začne me grabiti lakota. Skupaj s plevelom izpulim nekaj korenčkov. Ups.

Le kje je zdaj tisti vetrič? Pojavi se mrčes, kolena me začno boleti. Prijeten občutek lakote in žeje se naenkrat spremeni v neprijetnega. Po pomoti izpulim še nekaj korenčkov. Godrnjam; ‘Sovražim korenje. Sovražim pletje.’ Imam še okoli 24 m za opleti. Zdaj se mi to zdi neskončno trpinčenje.

Obupujem. Usedem se na potko. Od tod se zdi vse skupaj še huje. Vrste se zdijo daljše in plevela več.

Nato pa se domislim: ‘Šla bom na zgodnje kosilo! Ampak saj kosilo še ni pripravljeno. Morala bi ga skuhati. Če bom plela še nekaj časa, bo mogoče moj sodelavec na sosednji njivi prej zaključil z brananjem s konji in bo šel pripravit kosilo. Zdaj se tudi spomnim, da je kuhinja polna umazane posode. Mogoče bo skuhal kosilo in pomil posodo. Kar še malo bom plela.

In tako plevem še nekaj časa in presenetljivo, zdi se mi, da mi gre delo bolj gladko od rok, bolj natančna sem in bolj učinkovita. Uspelo mi je premagati steno odpora do pletja. Zdaj sem ‘eno’ s korenjem, žuželkami, plevelom in dnevom. Bolečina se umakne. Lakota preneha. Predala sem se opravilu in zdaj le plevem. Ne želim ne hiteti ne zavlačevati z delom neskončno dolgo. Nad delom nisem ne navdušena niti nimam odpora. Zgolj sem. Zdaj sem pletje, sem fizično delo, sem prepoteno telo, ki se pripogiba, obrača, je močno, ritmično, boleče, godrnja in je nerodno – vse to sem. Moje delo je ustvarjalno in lepo. Moje delovanje na svet, ustvarjanje reda iz kaosa, preko dolgih, čistih, nekoliko ukrivljenih zelenih vrst, je delavno in tudi lepo, otipljivo in zadovoljujoče.

Ko sem najbližje zemlji, s telesom najbolj upognjena k svojemu delu, sem tudi najbolj svobodna. Disciplina dela najprej sprosti moje telo in nato moje misli, nazadnje pa mojega duha … očisti in odpre jih. Kot je Polly Berrien Berends navedla v svoji knjigi Popoln otrok/Popolni starši: ‘Pri vsakem prizadevanju je največja mera svobode odvisna od največje mere pokorščine temeljnemu redu bivanja. Pokorščina pomeni istovetnost – sami sebi ne nasprotujemo, nismo ločeni od sebe.’
Fizično delo me ohranja odprto do istovetnosti. Ohranja me tudi pošteno, saj vem, da je moje ‘bitje’ odvisno od blata, dežja, sončne svetlobe, komposta in semen. Delo me ohranja v kondiciji, zdravo in aktivno. Ohranja me odgovorno, saj vem, da bodo brez mojega dela konji lahko lačni, rastline pa bodo ovenele in odmrle. Omogoča mi tudi, da grem v svet. Človek bi lahko rekel, da me delo osvobaja, tako fizično, mentalno, moralno, duhovno in finančno.

To zadnje je zame najbolj presenetljivo: misliti, da je osvobajanje lahko tudi finančno. Pa vendar večina slovarjev besedo ‘redeem’ definira v zvezi z denarjem. Latinski izvor besede je ‘nazaj odkupiti’. Če pomislimo na osvobajanje fizičnega dela kot finančno, kaj potem vabimo nazaj, kaj odkupujemo nazaj, kaj izpuščamo na prostost?

Fizično delo je samo po sebi nevtralno področje. V kontekstu dela, v sistemih, kjer je to prisotno, se šele pojavi vprašanje osvobajanja. Ali bi bilo moje delo in njegovi učinki plodno in lepo, če ne bi bila tudi dobrega zdravja, da lahko pokleknem in dolge ure plevem, in če ne bi vedela, da bom prav kmalu imela novo opravilo: sajenje, žetev ali nego konjev, pisanje ali pripravljanje kosila? In da se lahko veselim kosila, da imam kuhinjo, v kateri ga lahko pripravim, partnerja, s katerim ga bom použila, nato pa imela priložnost, da jem, sedim in malo počivam, se pogovarjam o kmetiji in o najinem življenju ter o najini viziji glede vsega in v dobro celega sveta.

Usmerjanje samega sebe, raznolikost, pomen, zdravje, odnosi, počitek, hrana, zavetje, vse to je pomembno za naše fizično delo, za njegovo vrednost, njegovo zmožnost zadovoljevanja in njegovo učinkovitost.

Tudi integriteta dela je pomembna. Svoje korenje plevem iz svobodne volje, ker imam dobre odnose s svojo zemljo, s hrano, z ljudmi, s katerimi in za katere delam. To delam zaradi širše vizije, vizije o dobrem svetu. Fizično delo v svojem pravem kontekstu ali pravem odnosu postane odrešilno.

Ko si predstavljamo odrešilnost našega dela, bomo morda videli dve strani istega kovanca. Na eni strani odrešilnost našega nepravičnega ekonomskega, kulturnega, socialnega in političnega sistema. Druga stran kovanca pa odkrije idejo, da je fizično delo tisto, ki nam omogoči, da uspevamo, ki nas osvobaja.

Osvobajanje ima opraviti tudi z izvrševanjem zaveze, ki si jo je človek dal. Zavezani smo delu in stalnemu naporu za prave odnose pri našem delu. Nadarjeni smo in rešuje nas lepota dela, svetost v materiji z božjo sposobnostjo, da utelesimo duha. In vse to se zgodi prav tukaj v blatu in v bolečini, v zelenem in modrem, v plevelu in korenčkih.

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh.

prevedla: Marina Nuvak

Vaš komentar