[celoten članek] David L. Brierley: Skrito v vidnem

april 2014 Komentarji »

Pomlad 2014,
letnik X, številka 1

prof. dr. sc. Slavica Bašić

Hrvaški prevod knjige Davida L. Brierleya ‘Skrito v vidnem’ je svojevrsten kulturni dogodek, saj je to prva knjiga v hrvaškem pedagoškem diskurzu, ki ‘oživlja’ fenomenološki način opazovanja dogajanja v učilnici.

brierley-cover

David L. Brierley je univerzitetni profesor in učitelj, ki je poučeval otroke in tudi bodoče učitelje. Je angažirani opazovalec, ki uporablja fenomenološko metodo kot temeljno raziskovanje, nujno za umetnost poučevanja. Opazovati fenomenološko ne pomeni zbrati informacije, raziskati in pojasniti poučevanje, temveč podariti učencu pozornost, pokazati zanj interes in svojo subjektivno izkušnjo narediti dostopno drugim. Motivacija za takšno opazovanje leži v predanosti in stalni skrbi za učence.

David L. Brierley

David L. Brierley

Kot refleksiven učitelj, ki je s celim svojim bitjem v učilnici, opazuje, sodeluje, stopa v odnose in jih gradi z učenci, njihovimi starši, in vzpostavlja odnos z vsebino in do nje, je poglobljen v proces razvoja in rasti učencev, se zaveda pomembnosti svoje vloge v tem procesu. Učenci rastejo, se razvijajo in odkrivajo lastno identiteto, učitelj pa predvideva in razmišlja o oblikovanju in vodenju otroške rasti proti obdobju odraslosti.

Nosilni elementi izkušnje poučevanja so:
Učilnica – srečanje učencev in učitelja se dogaja v učilnici. Učilnica je na robu našega zavedanja, istočasno pa je temeljni kamen družbe, ker predstavlja prostor stabilnosti, zaščite in varnosti in nima nikakršne ustrezne zamenjave v sodobnem, spreminjajočem socialnem kontekstu. V učilnici obstaja socialna pristnost, ki je ne najdemo nikjer drugje v družbi. Učilnica je mikrokozmos sveta, v katerem pripada poseben prostor učencu, in to učencu, ki je vedno v mnogih interakcijah, pripadnik skupine in istočasno posameznik, ki v vseh teh interakcijah spoznava, izraža in uresničuje sebe. V učilnici se dogaja srečanje s samim seboj, z drugimi in s svetom.

Vsebino – učenja v učilnici, posredno ali neposredno posreduje učitelj. Učitelji sledijo zahtevi, da imajo vsebine izobraževalen pomen za otroka, da niso namenjene same sebi in niso le sredstvo za razvijanje sposobnosti. Vsebine so smerokaz in navdih, izsek iz življenja, ki ga je vredno vzeti s seboj v življenju za življenje.

Učenci – trinajstletniki, mladi ljudje, ki rastejo in odraščajo, neznanka sami sebi in nikoli rešena neznanka učiteljem. Za trinajstletnika je gotovo samo to, da niti eden ne želi biti nepomemben in zamenljiv v svetu, nihče pa ni prepričan v svojo nezamenljivost. Učitelj omogoča srečanje z osebo, ki je v stalnem uravnotežanju sebe kot zunanjega, vidnega in tistega notranjega, vidnega, ki se šele odkriva in uresničuje svoje zmožnosti, bodočega sebe.

Učitelj je strokovnjak za prihodnost ljudi. V odnosu do adolescenta je učitelj pred dvema glavnima izzivoma. Po eni strani vpliva na učenčevo razumevanje izkušnje razumevanje tako sebe kot sveta, po drugi strani pa na vzpostavljanje samospoštovanja in slike o sebi. Prav samospoštovanje je postalo danes glavna naloga, saj je v svetu, kjer je vse merljivo s kvantitativno izkazljivimi parametri, težko oceniti samega sebe. Adolescent ne potrebuje le odobravanja, sprejemanja in ljubezni , temveč mnogo več od tega – potrebuje okolje, ki bo reklo DA njemu – tistemu, kar on je. Oziroma ga bo videlo kot tistega, kar bo postal, kar je njegov potencial. Šola pa je prostor, kjer te možnosti spoznava, izkuša in potrjuje. Učitelj, ki vidi, kdo on pravzaprav je – to je učitelj, ki je na poti, da postane pedagog.

Da pa bi nekdo postal dober učitelj, mora imeti sliko o tem, kaj je in kako se postane dober učitelj. Ta pot ustvarjanja slike o dobrem učitelju in stalnem preiskovanju sebe – to je središčni motiv monografije Davida Brierleya. Težko je določiti, kaj dela dobrega učitelja. To je lahko nekdo, ki je navdušen nad svojim predmetom, nekdo, ki je izviren in prepričljiv, nekdo, ki je radoveden, želi stalno spoznavati in vedno več vedeti o svetu okrog sebe. Vendar dober učitelj za enega ni tako dober učitelj za drugega. Na to, že zdavnaj postavljeno vprašanje, je veliko odgovorov in načinov, da je lahko učitelj dober, najvažnejši pa je: vključenost, toplina in pedagoška ljubezen. To je ustvarjanje pogojev, da bi učenec lahko vse bolj odkrival in ustvarjal svoje potenciale, da bi spoznal smisel svojega delovanja in našel svoje mesto v svetu.
Dober učitelj je avtentičen, resničen. On ni družbena vloga, temveč oseba, ki posreduje resnico, spoznanje in z osebnostjo vpliva na učence. Učitelj vzgaja s tistim, kar je, z lastnimi prepričanji, stališči, načinom, s katerim rešuje problem, odnosom do narave, ljudi, dogodkov v svetu in do samega sebe. Zato sta Odnos in Srečanje predpostavki in pogoj vzgojnega dela. Srečanje se prične veliko prej kot pouk, s sprejetjem odločitve o izbiri vsebine. Avtentičen učitelj doseže, da izbrana vsebina sproži notranji in zunanji dialog, da ponudi odgovor na učenčevo vprašanje oziroma da sproži vprašanje. Sprejeti otroka tam, kjer je, in stati, kot dela vsaka dobra mati, malo pred njim – tam, do koder on lahko pride – to zmore samo učitelj, ki dobro pozna sedanjo otrokovo situacijo in je odprt za njegovo prihodnost.

Poučevanje – v čem je umetnost poučevanja?

V ustvarjanju pogojev za rast in razvoj mladega človeka, za njegovo notranje potovanje. Stabilna identiteta je pogoj in v puberteti zahteva, da učenec gleda ven, v svet in da se istočasno zaveda samega sebe. Na tej poti učitelj spremlja mladega človeka , ga opogumlja, navdihuje, motivira na vlaganje večjega napora, postavlja ga pred prepreke, daje mu naloge. Vendar je tudi sam navdih in smerokaz. Prav v našem, postmodernem svetu, ki je postavil pod vprašaj vsa spoznanja in vrednote, potrebujejo otroci od odraslih, posebej pa od učitelja, orientacijo, potrebujejo vzor, kako se spopadati s problemi sodobnega življenja, kako sprejemati stališča, se ne izgubiti v mnogih izzivih, najti sebe in ostati si zvest.
Na koncu tega kratkega pogleda na knjigo, ki ne dopušča končnega zaključka, ker opisuje proces in je pisana kot proces, kot učitelj bodočih pedagogov, čutim potrebo, da izrečem zahvalo vsem, ki so se angažirali pri hrvaški izdaji te dragocene in navdihujoče študije. Pisana je z vidika refleksivnega učitelja, ki otroka opazuje samo zato, ker ga zanima, kdo je on in kdo lahko postane, jemlje ga s spoštovanjem in se zanima za njegovo prihodnost. Ta monografija bo pedagogom, učiteljem, vzgojiteljem, pa tudi staršem, odprla novo perspektivo opazovanja lastnega mesta, pomembnosti in odgovornosti v procesu vzgajanja in izobraževanja.

prevod: Breda Pavlovič

Vaš komentar