Pediatrovo videnje avtizma

Jesen 2014,
letnik X, številka 3

 

Nam lahko, prosim, poveste nekaj o vaših izkušnjah?
Dr. Allen: Že 21 let sem pediater in zaključil sem študij antropozofske medicine, holistične medicine in tradicionalne pediatrije. Leta 2008 sva z ženo ustanovila antropozofski medicinski center blizu Fair Oaksa v Kaliforniji. Sodelujeva z doktorico Susan Johnson in dr. Williamom Bento, kakor tudi z evritmijskim, kranosakralnim in umetnostnim terapevtom ter tudi terapevtom za posebne potrebe.

Ali opazite med svojimi pacienti povečano število avtističnih otrok?
Da, od leta 1990 opažam med svojimi pacienti znatno povečanje števila avtističnih otrok pa tudi po svetu nasploh.

Nam lahko, prosim, opišete, katere so osnovne značilnosti avtizma ali spektra, ki ga trenutno s to besedo označujemo? Kako se je v zadnjih nekaj letih spreminjal?

Avtistične težave (ASD) zaznamujejo:

  1. Težave s socialnim povezovanjem, kot so: ne odzivajo se na svoje ime, imajo manjše zanimanje za ljudi ter pozneje spregovorijo. V zgodnjem otroštvu imajo mnogi otroci z avtizmom težave pri socialnih igrah, ne oponašajo drugih in se raje igrajo sami. Nekateri ne iščejo utehe ali se ne odzovejo na tipični način na jezo oziroma ljubezen staršev.
  2. Težave s komunikacijo. Majhni otroci z avtizmom pogosto začnejo govoriti pozneje, se težje učijo uporabo gest in kažejo nezmožnost za razumevanje govorice telesa, tona glasu ter izrazov s prenesenim pomenom. Tudi odrasla oseba z avtizmom bi lahko kot sarkazem razumela naslednje besede: O, to je pa res super!, kar pomeni, da je res super.
  3. Nagnjenost k ponavljajočemu obnašanju. Običajno ponavljanje je tleskanje z rokami, guganje, poskakovanje in vrtenje, razvrščanje in ponovno razvrščanje predmetov, ponavljanje zvokov, besed ali stavkov. Včasih je ponavljanje samospodbujajoče, kot je na primer premikanje prstov pred očmi.

Vendar pa so simptomi in njihova moč zelo različni. Gledano v celoti, so lahko njihovi učinki relativno blagi izziv za nekoga na visoko funkcionalnem koncu avtističnega spektra. Pri drugih so lahko bolj resni, ko ponavljajoče obnašanje in govor ovirata vsakdanje življenje.

Prvo oznako avtizma je leta 1908 dal švicarski psihiater Paul Eugen Bleuler. Z njo je označil shizofrenega bolnika, ki se je umaknil v svoj svet. Koren besede avtizem prihaja iz grške besede ‘autos’, kar pomeni ‘sam’. Če to dopolnimo z grško besedo ‘ismos’, kar pomeni ‘dejanje ali stanje’, dobimo izvirno besedo, ki pomeni približno stanje zamaknjenosti ali potegnjenosti vase. To je danes jasno, kajti ljudje z avtizmom pogosto dajejo videz, da so izgubljeni sami v sebi.

Pionirja v raziskovanju avtizma sta bila Hans Asperger in Leo Kanner, ki sta v 1940-ih letih delala vsak zase. Ameriški otroški psihiater Leo Kanner je proučeval otroke, ki so kazali težave v socialnem delovanju, težave pri prilagajanju spremembam in rutinskim opravilom, dober spomin, občutljivost na dražljaje (posebno zvok), odpor in alergije na hrano, dober umski potencial, ekolalio ali nagnjenje k ponavljanju besed za drugimi ter težave pri spontanih dejavnostih. To so bili otroci, ki so bili močno prizadeti. Hans Asperger je proučeval drugačno skupino otrok. Tudi njegovi otroci so bili podobni tistim, ki jih je proučeval Kanner, toda razlikovali so se v enem pomembnem vidiku: niso imeli jezikovne težave ecolaile. Ti so govorili kot odrasli. Omenil je tudi, da so bili mnogi med njimi nerodni in glede motoričnih spretnosti drugačni od normalnih otrok. To so bili zelo sposobni otroci.

Poleg tega so okoli 1940. leta starše avtističnih otrok začeli kriviti za otrokov avtizem, posebno matere, ki so jih imenovali ‘mame hladilniki’. Za tem je tičala ideja, da postanejo otroci avtistični zaradi materine brezčutnosti. Predvidevali so, da so matere ‘hladne’ do svojih otrok, da se niso z njimi igrale in družile, jih niso ljubkovale. Zdaj seveda vemo, da je to smešna teorija in posledica prehitrega sklepanja.

Šele do šestdesetih let je bil avtizem priznan kot posebna motnja, ločena od ostalih, kot sta na primer shizofrenija in zaostalost. Do tedaj so ga zdravili zelo podobno kot te motnje. Od šestdesetih let dalje in skozi sedemdeseta leta je raziskovanje zdravljenja te motnje temeljilo na zdravljenju z zdravili, kot so LSD, z elektrošoki in tehnikami spreminjanja vedenja. Te so temeljile na bolečini in kazni.

Preberite več v tiskani izdaji.

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh.

prevod: Marina Nuvak

Vaš komentar