Zima 2014,
letnik X, številka 4
Boštjan Štrajhar
Najpogosteje javno uporabljena besedna zveza je v zadnjih letih finančna kriza. Politiki, direktorji in predsedniki uprav pa iščejo rešitve; eni pravijo, da bi morali varčevati, za druge je rešitev večja potrošnja, tretji iščejo razloge za situacijo v bankah, humanisti pa v človekovi psihi. Spoznanje vseh pa potrjuje finančno oziroma denarno krizo.
Če na trenutne razmere pogledamo z nekega drugega vidika, kjer denar na simbolni ravni pomeni ljubezen, lahko pravzaprav govorimo o krizi ljubezni. Nihče, ki se ukvarja z (od)rešitvijo, za zdaj ni ponudil dolgoročne rešitve, saj so glavni akterji kot riba v oceanu, ki sprašuje, kje bi našla morje. Gospodarska rast in varčevanje pač niso del take rešitve, so le poskus zdravljenja simptomov. Pri zdravljenju pa je treba dozo zdravil stalno povečevati, če želimo, da so učinkovita.
Rešitev je v ozdravitvi, do katere lahko pripeljejo le ljudje z drugačnim mišljenjem in čutenjem, iz katerega se bo razvilo drugačno delovanje. ‘Nobenega problema ne moremo rešiti na isti ravni zavesti, kjer je problem nastal,’ je dejal Albert Einstein. Dokler bo prevladovalo ‘mišljenje, ki prešteva, in ne mišljenje, ki misli’ (U. Galimberti), do takrat bomo ljubezen iskali v denarju. Prihajajoče generacije moramo zato vzgojiti tako, da bodo dali prednost sintezi pred analizo, povezovanju pred tekmovanjem, združevanju pred ločevanjem in ohranitvi pred širitvijo. To pa lahko dosežemo le s celovitim poučevanjem najmlajših, kjer ne zanemarjamo emocionalne, socialne, interpersonalne, duhovne in samoreflektivne inteligence. Življenja namreč ne moremo domisliti, lahko ga kvečjemu začutimo, iz zdravega čutenja pa se rodi etika, ki nima nobene veze s tem, kar jaz vem, temveč s tem, kar jaz sem.