Perspektiva znanosti

junij 2015 Komentarji »

Poletje 2015,
letnik XI, številka 2

Samo Simčič

Okrog leta 1900 je znanost začela z eksperimentom razstavljanja materije, v upanju, da bo razkrila njeno bistvo in njen izvor. Do sredine stoletja je prodrla v ‘nefizični’ svet, ki ni več materialen in ki ga ni več mogoče označevati s pojmi iz fizičnega sveta. Zanj se pogosto uporabljajo le primerjave in domneve, ki se lahko zaradi dinamike nenehno spreminjajo.

Goetheanistična naravoslovna znanost je ta pojav spremljala in krenila v drugo smer. Rudolf Steiner je začel duhovno znanstveno delovati ravno tako v letu 1900. Svojo dejavnost je zasnoval na delih ‘Wahrheit und Wissenschaft’ (Resnica in znanost), ‘Grundlinien einer Erkenntnistheorie der Goeteschen Weltanschauung’ (Osnovne linije Goethejevega pogleda na svet), ‘Philosopohie der Freiheit’ (Filozofija svobode) in drugih, ki so med drugim tudi osnova goetheanističnega naravoslovja. To je namreč le en del antropozofske znanosti. Tako je naravoslovec in goetheanist Werner Schüpbach od marca 1949 do januarja 1950 (ravno sredi stoletja) objavil v bernskem časopisu ‘Gegenwart’ (Sedanjost) serijo sestavkov pod naslovom ‘Moderne arabistische Wissenschaft und spirituelle Geisteswissenschaft’ (Moderna arabistična znanost in spiritualna duhovna znanost). – Izraz ‘arabistična’ je uporabil v historičnem smislu, kajti znanost, ki temelji na materialnem spoznanju, izhaja iz časov cvetenja arabske kulture v zgodnjem srednjem veku. – V teh sestavkih je poudaril, da je moderna materialistična znanost sama sebi spodkopala svoj temelj, ko je prodrla v ‘podtalni svet’ kaotičnih sil, kjer se razodevajo ‘Ahrimanovi misteriji’. Naletela je na ‘nečutni’ svet, ki fizičnim čutom ni dostopen, ni pa z vidika antropozofske znanosti ‘spiritualen’. Materialistični pogled na svet je postal relativno veljaven, hkrati pa znanost ni ustvarila nove slike sveta. Zadovoljila se je s tem, da je mogoče različne razlage postaviti drugo ob drugo. To tudi ustreza njeni osnovni naravnanosti, po kateri je spoznanje resnice mogoče dokazovati le s čutnim zaznavanjem, vse drugo pa so spekulacije ali zgolj ideologije. Posledica tega je, da obravnava takšne ali drugačne slike sveta kot predpostavke, te pa so subjektivne narave in nezavezujoče. To vodi do tega, da v znanosti ne obstaja nujno odgovorni ali moralni odnos do sveta in da ta pogosto velja kot sentimentalnost. Prednost ima zgolj raziskovanje. Druga posledica pa je ta, da znanost ne odkriva več temeljnih načel, po katerih bi bilo mogoče razvozlati uganko življenja, temveč postaja tehnična uporaba doseženega, to pa zajema široko in pestro področje, ki ga ni mogoče zajeti v enotno podobo.

Werner Schűpbach je leta 1944 v Baslu izdal delo ‘Pflanzengeometrie’ (Geometrija rastlin), v katerem prikazuje plod svojega dolgoletnega raziskovanja. Ni se namreč usmeril v razstavljanje materije, da bi dojel njen izvor in življenje, temveč je opazoval fenomene življenja in njihovo mesto v celovitosti kozmosa. Oprl se je na eksaktne kozmične zakonitosti gibanj in prikazal, da je oblike posameznih rastlinskih vrst in družin mogoče izvajati iz gibanj planetarnih poti ter mesečnih epiciklov v določenih časovnih obdobjih, kakor se upodabljajo z vidika geocentričnega planetarnega sistema. Njegovo prikazovanje je sprejemljivo tudi za materialistično usmerjeno znanost. – Izčrpno delo v tem smislu je tudi ‘Pflanze und Kosmos, Grundlinien einer kosmologischen Botanik’ (Rastlina in kozmos, osnovne linije kozmologične botanike), avtor je Ernst-Michael Kranich, izšlo je pri založbi Verlag Freies Geistesleben. – Ni pa bil sam in edini zagovornik tovrstnega raziskovanja. Naj bo omenjeno delo Lili Kolisko: ‘Sternenwirkwen in Erdenstoffen’ (Delovanje zvezd v zemeljskih snoveh), ki je v sedmih zvezkih izhajalo od leta 1927 do leta 1952, torej paralelno z nastajanjem kvantne fizike, in je temeljno delo na področju goetheanistične fenomenologije.

Preberite več v tiskani izdaji.

Vaš komentar