Pomlad 2011,
letnik VII, številka 1
Manca Košir
Naneslo je, da oni dan nista mogla na roditeljski sestanek ne mati ne oče, pa sem šla babica najljubšega vnuka, strumno sem prikorakala v 7. b razred Waldorfske šole k gospe Grobelšek. Oj, kot bi prišla v majhno gledališče! Na zadnji steni razstava akvarelov mesečine v temnem gozdu, vsaka slika po svoje najlepša. Na klopeh dva ogromna narisana plakata na temo astronomije, gospa Grobelšek nam pokaže še teleskop, ki so ga naredili učenci iz papirja, in neverjetno vesoljsko plovilo z merilnimi aparati, ki ga je učenec izdeloval ne vem več koliko ur. V razredu imajo rože v loncih in pisane zavese na oknih. Ustvarjalno vzdušje, kakršnega ni bilo v nobenem drugem razredu, pa sem jih obiskala širom Slovenije že okoli sto.
Tudi roditeljskih sestankov nisem obiskala dosti manj, a še nikoli nisem slišala, kar je rekla gospa Grobelšek. Še nikoli. Takole je začela sestanek: ‘Vaši otroci so čudoviti! Ustvarjalni so, občutljivi so, prave umetniške duše. Ne tekmujejo med seboj, pač pa vedno pomagajo drug drugemu. Zelo so sočutni in dobri. To niso otroci tega časa, vaši otroci so bitja prihodnosti!’ Razdelila nam je osnutek spričeval, da se bomo privadili na to, kar bomo čez čas dobili v roke. Nič številk, pač pa opisne ocene vsakega predmeta. Spisane v takemle duhu: ‘Pri matematiki lepo sodeluje in redno opravlja domače naloge. Zelo rad ima geometrijo, ki mu v šoli imenitno gre. Malce težav ima še vedno z računanjem ulomkom, a jih bo do konca leta odpravil … .’
Še nikoli v življenju nisem na roditeljskem sestanku slišala učitelja/učiteljice, ki bi nam govoril/a o knjigi, ki jo zdaj berejo učenci, pred tem pa so jo prebrali učitelji v zbornici in se o njej veliko pogovarjali. Naslov knjige Skrivni vrt. ‘To je čudovita knjiga. Eden od junakov je star dvanajst let in druga dva malo manj. Vsi so v enakem obdobju, kot so zdaj vaši otroci. Za njimi je obdobje rasti fizičnega telesa, tudi eterično telo se jim je že oblikovalo, zdaj so v obdobju oblikovanja duše, zato sem jim dala brati knjigo, ki govori o tem,’ je pripovedovala gospa Grobelšek. Obraz ji je žarel, z rokami je risala po zraku, objemala svoje učence in nas, ki imamo otroke v tej občutljivi dobi, ko se zapirajo sami vase, a mi jim moramo omogočiti, da se soočijo tudi s svetom, da se ne bodo preveč zaprli. ‘Vi ste gotovo prebrali knjigo?’ me je pogledala spod očal gospa Grobelšek. Rahlo sem zardela, rekla, da sem film seveda gledala, knjige pa nisem brala. ‘Ampak jo bom prebrala nemudoma,’ sem obljubila učiteljici in sama sebi.
Naslednji dan pohitim v knjižnico in dobim zadnji izvod Skrivnega vrta. Opravim dnevne delovne dolžnosti in zvečer ležem v bralni stol. Da malce preletim knjigo in se informiram o njej, kot se temu reče. Ampak v knjigo dobesedno padem, dvestošestnajst strani drobnega tiska preberem tisto noč na dih; izstopim iz tega časa in prostora in se preselim v brezčasje vrtov stare graščine v Angliji. Knjiga me gane; sodoživljam bolečine deklice Marije, ki so jo sem pripeljali iz Indije, siroto brez staršev, umrlih za kolero, a tudi ko sta živela, ni bila z njima, njena mati, znana lepotica, jo je oddala strežnicam, naj jo držijo čim dlje od nje, da je ne bi motil njen jok ali kakšna njena potreba, njo, ki je živela za bleščeče zabave in življenje na veliki nogi. Tudi njen bratranec Colin živi ob negovalki in strežnici. Mama je umrla na porodu, oče je hudo bolnega dečka zavrgel, misleč, da bo itak kmalu umrl, tak bolehen otročiček, in najbrž mu bo pred tem zrasla grba, kakršno ima sam … Oba otroka sta razvajena, sitna, jeznorita in silno sebična. Ni čudno, saj nista bila nikoli ljubljena, zato tudi ona dva ne znata ljubiti.
Se nadaljuje.