Pomlad 2012,
letnik VIII, številka 1
Anja Bošnjak
Bivša učenka in dijakinja WŠL nam v spodnjem tekstu predstavlja svoj pogled na to šolo. Članek je sicer nastal kot odziv na mnenja, izražena na forumu, ki pa so pokazala na nepoznavanje waldorfske pedagogike in njenih učinkov v slovenskem okolju. Zato smo se odločili, da se bomo potrudili dobiti še kakšno mnenje naših bivših dijakov ter tako pomagali staršem naših otrok v osnovni šoli.
Sem absolventka na fakulteti za šport. Res je, da nisem na medicini, veterini ali pravu, ampak sem preprosto našla tisto področje, ki me najbolj veseli in osrečuje. Še v četrtem letniku sem bila prepričana, da bom šla študirat biologijo. In če ne bi imela priložnost vpisati še peti letnik gimnazije – priprave na maturo, bi se glede študija gotovo zmotila.
Kot deklica sem bila nekoliko zasanjan otrok, verjetno bi bili na običajni šoli že zelo zaskrbljeni, ker sem začela tekoče brati nekoliko pozno. Na tej šoli ni bilo to nič čudnega, sem pač potrebovala več časa. Fizika in kemija sta bila ena mojih najljubših predmetov. V osnovni šoli smo delali čudovite poskuse. Poudarek ni bil na računanju, ampak na razumevanju delovanja sil in zakonov. Tako si lahko predstavljaš, kako in zakaj vse skupaj sploh poteka. Ko gledam nazaj: bistveno se mi zdi, da so me znali navdušiti nad predmetom. Tako kasneje nisem imela odpora, z veseljem in brez strahu sem se lahko lotila reševati tiste “grozne” računske naloge.
Na WŠ tudi nismo imeli spraševanja za oceno. Strahu pred tem, da bom kaj vprašana, skoraj ne poznam. To sem prvič jasno videla šele v tretjem letniku na fakulteti. Na prvih vajah pri biomehaniki nas je profesor vprašal, če bi se katera mogoče javila za plus. Ko je omenil spraševanje, sem začutila, kakšen strah in panika je zavladal med sošolkami. Kar zamrznile so, čeprav sem kasneje videla, da so znale bolje od mene. Ravno smo ponavljali gimnazijsko matematiko, zato sem dvignila roko. Funkcije sem resda že nekoliko pozabila, a sem si mislila, bo že nekako, mi bo že pomagal, da se spomnim. Z malo pomoči sem dobila tisti plus.
Ker sem hotela študirat biologijo, sem na maturi vzela biologijo in nemščino, ki smo se jo učili 12 let. Nihala sem, ali bi šla v peti letnik ali ne. Na srečo sem si vzela še tisto dodatno leto. V četrtem letniku smo tako imeli normalen pouk, pripravili smo čudovito gledališko igro, sami organizirali maturantski ples, bili tri tedne na umetniško-zgodovinski ekskurziji (maturantski izlet) in naredili vsak svojo projektno nalogo. Za projekt sem si izbrala monociklizem in žongliranje: bila sem v pravem malem cirkusu v Nemčiji, sama sem se naučila žonglirati s petimi žogicami in voziti monokolo. Vse te veščine mi zdaj še kako prav pridejo, na vseh taborih, šolah v naravi, nastopih in navsezadnje kot hobiji. Hvaležna sem za vse te izkušnje in sem srečna, da moje šolanje v tretjem in četrtem letniku ni bilo posvečeno pretežno suhoparni pripravi na maturo (kot sem slišala, da je na primer na bežigrajski gimnaziji).
V petem letniku sem se pri biologiji naučila še tiste podrobnosti o celici in drugem, ki se jih zahteva na maturi in ki srednje- in osnovnošolcem pogosto zagabijo predmet. Maturo sem opravila zelo dobro, na fakulteti mi ni bilo nič težko, ker sem navajena jemati snov v večjih sklopih.
Takole bom rekla: če kdo želi študirat biologijo, veterino, medicino, fiziko in npr. kemijo (bolj naravoslovne predmete), je zelo dobro, da gre v peti letnik, da se mirno pripravi in se poglobi v dodatna dva predmeta, ki bosta tam najbolj koristila. Tudi po četrtem letniku je to možno, se je pa zaradi dodatnih vsebin v četrtem letniku (projekt, igra) treba nekoliko bolj potruditi.
In končno, kaj je za življenje najbolj pomembno? Meni se zdi to, da se znajdeš v svetu in da te ni strah. Da razumeš življenje in greš naprej, čeprav ni vedno lahko. Da si upaš uresničiti svoje sanje in iti po svoji poti. In da ti nihče ne reče, ti tega ne boš zmogel/znal. Vsak zmore, če se odloči. Bolj pomembno se mi zdi, da znaš slediti sebi, kot pa slepo iti za drugimi. Odrasli vemo, da se naučena snov po določenem času navadno pozabi in da se ni tako težko napiflati neke podatke (ali ponoviti, kar si znal). Težje pa je nekoga navdušiti nad nečim in še težje premagati odpor do snovi ali verjeti, da bo šlo, ko je hudo.
Ne rečem, da je waldorfska šola dobra za vsakega. Kdo verjetno potrebuje drugačne izkušnje. Tukaj sem predstavila svoj pogled na svojo pot. In še to: več časa, kot je preteklo, več prednosti waldorfske šole vidim in nikoli mi ne bo žal, da sem bila v njej.
Lep pozdrav vsem!