[celoten članek] Likovnost kot možnost terapije

januar 2013 Komentarji »

Irena Valdes

“Kaj je to likovna terapija?“ me ponavadi sprašujejo začudeni obrazi, ko jim povem s čem se ukvarjam. Likovna terapija je v Sloveniji resnično ena manj poznanih oblik pomoči otrokom, mladostnikom in odraslim, vendar izjemno cenjena v tujini in zelo vredna predstavitve tudi na slovenskem področju.

Likovna terapijaTudi sama sem se z likovno terapijo srečala šele med študijem waldorfske pedagogike; v trenutku je mojo pozornost ujela zanimiva besedna kombinacija. Skozi leta ukvarjanja z likovno umetnostjo, mi je bila terapevtska moč likovnosti na intuitivni ravni vedno poznana, vendar v zavedno jo je dvignilo šele to prvo srečanje z izrazom likovna terapija. Globok smisel te besedne zveze, ki sem ga začutila, mi je vzbudi interes, ki se je po letih študija in prakse v Nemčiji ter dela v Mehiki sprevrgel v predano ljubezen do mojega poklica.

Kot se lahko začuti že v izrazu samem, gre za hibrid dveh dejavnosti, ki druga drugi dajeta podporo in se medsebojno bogatita. Zgodovinsko gledano je človeštvo sprejelo likovnost v terapevtsko religiozne namene. Tako je že jamski človek risal po stenah svojega prebivališča, in sicer ne dogodke, ki so se že zgodili, temveč dogodke, ki si jih želi v prihodnosti. Likovni izraz je tako uporabljal kot neke vrste meditacijo za ugoden izzid lova v prihodnosti. Likovni in glazbeni izraz sta imela izjemno pomembno vlogo in bila široko uporabna v šamanskih obredih zdravljenja (tako za zdravilca kot zdravljenega) že tisočletja pred rojstvom moderne psihologije.

Likovnost v terapiji pa je doživela priznanje tudi v moderni psihologiji; uporablja se predvsem v diagnostične namene, če se spomnimo tolmačenja prostih asociacij na tintne madeže, ki jih je uvedel že sam oče moderne psihologije S. Freud, pa do sodobnih analiz likovnih vaj, kot so nariši človeka (DAP), hiša-drevo-človek in podobne. Različne veje psihologije uporabljajo likovni izraz kot možnosti dostopa do nezavednega, kar lahko razkrije nove aspekte in prinese nova spoznanja o pacientu/klientu.

Likovna terapija pa se v nasprotju z verbalnimi terapijami ukvarja z likovnostjo kot primarnim terapevtskim procesom. To pomeni, da je likovni izraz kot diagnostično sredstvo le en aspekt likovnega izražanja. Pri likovni terapiji gre torej za več kot le lov po nezavednem, saj se spoznanja, ki pridejo na dan, umestijo skozi terapevtski proces. Ta poteka pretežno skozi medij likovnih umetnosti (risanje, slikanje in plasticiranje). Terapevtski proces vodi likovni terapevt, ki je vešč uporabe različnih likovnih tehnik, materialov in vaj za dosego terapevtskih ciljev. Lahko bi rekli, da likovni terapevt skozi izbor vaj manipulira terapevtski učinek in usmerja pacienta/klienta proti razrešitvi problema.
Pri tem likovna terapija vzpodbuja osebnostni razvoj v smeri kreativnega in samostojnega pristopa k reševanju problemov.

Likovna terapija je v tujini priznana kot del sodobne medicine in je še posebaj iskana na področju pomoči otrokom in mladostnikom. Zahvala gre temu, da likovna terapija dela izključno z načinom komunikacije, ki je otroku najbližji, torej likovno komunikacijo. Na ta način otroku ostanejo v zavesti doseženi terapevtski dosežki, ne pa tudi sam terapevtski proces, ki pri verbalnih terapijah ponavadi ostane v spominu kot zunanja intervencija.

Ker likovna terapija v Sloveniji nima podpore kliničnega sektorja, bo v prihodnosti gotovo doživela rojstvo v zasebnem sektorju, saj s svojo učinkovitostjo, hitrimi delovanjem in celostnim pristopom predstavlja kakovostno rešitev za vse tiste, ki se ne počutijo udobno z verbalnim izražanjem ali pa bi enostavno radi pristopili k svojim problemom na nov in ustvarjalen način.

Vaš komentar