[celoten članek] Dvanajsto leto življenja

februar 2013 Komentarji »

Hermann Koepke

Vstop v puberteto

Geslo

Značilnosti: puntarsko vedenje proti odraslim (ki so tako nepravični). Pojemajoče in naraščajoče zanimanje za nasprotni spol. Nenadna neuravnovešenost, ki nekatere lahko spravi ob pamet (neznansko visoko vriskanje, ki zelo žalosti) in manjvrednostni občutki.

Razen tega počasi dobiš svoje lastno mnenje (ki ga morajo odrasli brezpogojno spoštovati). In še nekaj, kar lahko imenujemo diskriminacija mladih. To ne pomeni, da mladi diskriminirajo, pač pa postajajo diskriminirani prav oni. Iz lastne izkušnje lahko zagotovim, da je to lahko nekaj zelo neprijetnega in frustrirajočega. Npr. z vrstniki nenevarno ždimo v tramvaju. Zaradi nečesa se strašansko smejemo in gledališče se že pričenja. Z vseh strani se nenadoma začnejo »jajcati in usajati«. Ali pa pomotoma oplazimo mirnega starejšega gospoda in se vsuje plima psovk (ki jih takim ljudem sploh ne pripišeš) in jo skupiš. V trgovinah so zelo neprijazni ali pa nas sploh ne postrežejo. Kot otroku se to ne bi zgodilo…«

Zapis neke štirinajstletnice

Predgovor

Avtor pogleduje na dvajsetletne izkušnje kot razrednik na waldorfski šoli. V tem času je negoval bogate izmenjave mišljenja s starši, študenti, umetniki in zdravniki in se od njih naučil, kako močna je v waldorfskih šolah želja po neposrednem vpogledu v življenje.
To želje je želel izpolniti s tem pisanjem. Pri delu je nastala zgodba o Susanne, razredni učiteljici, katere učenci so ravno prestopali dvanajsto leto življenja, in Henriette, starejši kolegici, ki ji je svetovala. Sledijo naslednji dogodki: hospitacija pri Susanninem pouku, razgovor s starši, starševski večer in dva obiska učiteljice na domu učencev.
Čeprav so vse nastopajoče osebe v zgodbi izmišljene, je njihova upodobitev resnična: niti en pripetljaj ni opisan, ki na tak ali drugačen način ne izvira iz resničnih dogodkov.

Dornach, Mihaelovo 1989

– I –

Težave neke odlične učiteljice

Susanne je bila odlična učiteljica. O tem ni do sedaj nihče v učiteljskem kolektivu dvomil. Čudovite recitacije razreda, ki so zvenele kot iz enih ust, so se slišale še na hodnikih in stopniščih šolske stavbe; domišljije polne tabelske slike in njene napete pripovedi – to so bili poroki dobrega vodenja razreda. In še več: otroci so bili zdaj v starosti, v kateri se popravljanje zvezkov in spisov, računov in narekov kopičijo; Susanne je te zadeve reševala z odlično zanesljivostjo, najbrž celo pedantnostjo, saj ni prezrla niti poprave poprav. In seveda je bila dobro pripravljena, ko je zjutraj stopila pred razred. Disciplina je bila napeta, razred je imela v rokah. Vprašanje, če je nagovorila in dosegla vsakega otroka, je bilo odveč.
V waldorfskih šolah otroke spremljajo skoraj eni in isti učitelji od prvega do osmega razreda. Višji je razred, vse večim predmetnim učiteljem se razrednik umika. Kot mlada učiteljica je Susanne prevzela razred pred skoraj petimi leti. Medtem so nekateri otroci – le deklice – postale skoraj tako velike, kot je razredničarka. Ja, tako močno so se »otroci« medtem spremenili…
Toda razen v tretjem razredu, ko so bili otroci med devetim in desetim letom starosti, ni doživela nobene krize, povezane z razredništvom. Takrat je pri nekaterih otrocih imela občutek, da zmorejo večje napore, če se le dovolj potrudijo. Od teh otrok večina zdaj dovolj dobro sodeluje. Po tretjem razredu je otroke na novo našla in ustvarila novo razredno skupnost, ki se ji je zdela bogatejša kot tista pred krizo. In zdaj ji gre v razredu pravzaprav brez težav. Vsekakor je treba upoštevati najmanj to predpostavko, da fantom in dekletom ni treba sedeti drug poleg drugega. Susanne je to vzela v obzir in razred je to sprejel kot samo po sebi umevno, kot »ljubečo avtoriteto«. Otroci so bili vsebina njenega življenja in ne zgrešimo, če rečemo, da ne bi bilo razloga za pritožbe, ki bi nastale iz kakršnih koli pomislekov ali skrbi v krogu staršev.

Pouk terja več moči

Ampak v zadnjem času je bilo nekaj, kar je Susanne občutila kot tih nemir v sebi, pravzaprav le občutek; nekaj, kar ji je vzbujalo vprašanja, če to, kar občuti kot nerazpoloženje, spada v čisto normalno življenje v šoli v tej starosti ali pa se česa ni lotila pravilno. In večkrat je občutila, da pouk nenadoma od nje zahteva več moči kot do sedaj. To so bili le tihi dvomi, ki niso ves čas glodali zaupanja vase. Ni pa se jih mogla braniti, saj so ta počutja postajala vse pogostejša, sledila jim je izčrpanost, kot bi ji bile pobrane vse moči.
Seveda je Susanne govorila o svoji skrbeh s kolegico, ki jo je poznala že od študija. Vsakič, ko je o tem govorila z njo, ji je bilo lažje pri srcu. Pouk je bil spet dober in vse se je zdelo le stvar domišljije. Morda je za take pogovore s starejšo in izkušenejšo učiteljico uporabila več samopremagovanja in pogovori mogoče tudi niso tekli tako neobremenjeno, kot je bilo to pri skoraj enako stari študijski prijateljici. Nekaj ji je stopilo v zavest, česar do sedaj Susanne še ni videla: kaj jo je težilo, pojavi prvih sprememb, ki so jih njeni učenci neprestano delali. Bile so v zvezi s tem, kar čaka vsakega učitelja otrok v tej starosti, ko stopajo v puberteto, in ko kot novinci sprva vse doživljajo čisto subjektivno in se na to ne morejo pripraviti. Beseda puberteta ji je predstavljala sopomenko za težave, od kod te težave izvirajo, po tem pa se ni vprašala. Ugotoviti moram, kaj problemi pomenijo, si je govorila. Beseda puberteta ne sme postati izgovor zanje. Takšna je bila takrat njena usmeritev.
Toda morda je tu še nek drug, prav verjeten razlog, zakaj je učiteljica prezirala znamenja pubertete: s pojavom pubertete na tak način ni nikoli računala.

Vprašana je le ena stran

Nato se je zgodilo nekaj, kar ji je (poleg drugih dogodkov) dalo misliti. Naenkrat nima več pravega zaupanja staršev, si je rekla, sicer bi se mnogi dogodki na ta osoren, skoraj očitajoč način, ne zgodili.
»Tvoj telefon je večkrat zvonil,« je slišala Susanne od omenjene kolegice, ki je sprejela klice, in ena mama iz razreda naj bi jo besno zahtevala. Susanne je vzela slušalko in poklicala. Takoj jo je mama z razburjenim glasom klicala na zagovor, zakaj je ona pooblastila sošolce, da so sina Herberta ostrigli. Susanne je skoraj onemela. Nikoli ni nobenega učenca pozvala k temu. Celo pri hospitaciji pri uri ročnih del je videla, da so se dogajale norčije s škarjami in očitala si je, da ni dovolj posegla vmes. Zdaj pa se je počutila, kot bi jo zadela strela z jasnega.
Sin se je ogorčen vrnil iz šole in bil je na meji joka. Kot razredničarka bi lahko opazila, da ima prav njen sin težko mesto v razredu in da upa, da se kaj takega ne bo več ponovilo; sicer razredni skupnosti ne bo dobro. Susanne je poskušala pomiriti mamo in pojasniti situacijo, kot jo je v tem trenutku zmogla. Toda v njeni duši je ostalo neskladje. Čez nekaj dni je prejela od sicer prijazne in pomoči pripravljene mame pismo, v katerem sprašuje, zakaj vedno ravno njeno hčer izberem za pometanje. Vsak dan se je deklica pozno vračala iz šole in je zamujala kosilo. Susanne je bila zmedena. Tudi v tem primeru situacija ni opis dejanskega stanja. Deklico je le enkrat izbrala za rediteljico in to z dobrimi razlogi. Jasno je bilo nekaj: v obeh primerih sta mami izhajali iz ugotovitev, ne da bi vprašali, če ima medalja tudi drugo plat. Zakaj sta vprašali samo eno vpleteno stran, druge pa ne? Kaj takega se prej ni zgodilo.
Oba primera sta bila le začetek nevšečnosti. Pri njej se je pritožil učitelj športne vzgoje nad pomanjkanjem discipline v tem razredu. Vsakič, ko kaj reče, ga sliši le polovica razreda, ostalih pol pa uganja norčije po telovadnici in počnejo stvari, ki so zaradi njihove lastne varnosti prepovedane. Pozornost vzbuja tudi to, koliko deklet manjka brez opravičila. Kaj v tem času delajo pri pouku, je hotel izvedeti od nje.
Pri nekem obisku učiteljice na domu je bil oče vznemirjen zaradi neznatnega učnega napredka svoje hčere. Bila naj bi tako nestalna in nepravilno nagovorjena. Če jo vpraša, koliko kilogramov ima ena tona, dobi le skomiganje namesto odgovora, in to v petem razredu! Podobne vrzeli so on in ostali zaskrbljeni starši ugotovili pri naslednjih predmetih: pri pravopisu, slovnici, tujih jezikih,…
Seveda bi pretiravali, če bi trdili, da je Susanne od sedaj naprej stopala pred razred nesigurna in v strahu. Temu ni bilo tako. Vendarle se ji je videlo, da nekaj ni v redu. Sočutno je mislila na dobronamerno prigovarjanje: »Ne izgledate dobro, tudi zadnjič že… Takoj morate k zdravniku, ampak k pravemu.«

Šibkost se zdi nepremagljiva

Pouk je poskušala pripravljati še posebno vestno. Z največjo skrbnostjo je razčlenjevala preproste vaje na manjše in manjše učne korake, toda s postopnimi razlagami je obtičala na poti. Ravno vsak učenec, za čigar zanimanje se je najbolj borila, je bil najmanj buden in se je manj in manj odzival. Ne da bi želela, je njen glas postajal rezek in višji. Številne deklice so ji naravnost povedale, da takih računov sploh ne razumejo in so se uprle delu. Ena učenka, ki je bila telesno veliko bolj razvita od ostalih, je bila pobudnica upornic. Za njenim hrbtom so se hihitale. Susanne je bila vedno bolj negotova, opazila je nesposobnost, da nekatere otroke pravilno nagovori. Zaradi nesigurnosti je razdalja do otrok postala še večja, zaradi naraščajoče razdalje do otrok je iz nesigurnosti nastal strah. Krog je bil sklenjen. Susanne se je počutila brezmočna, ko je zapuščala razred.

Na srečo je imela dobro prijateljico, s katero se je pogovarjala in ki ji je lahko zaupala svoje dvome. »Res ne morem več, na koncu sem!« Tako zelo se je prijateljica trudila, pa je bilo vse prigovarjanje zaman. Namesto tolažbe je poskusila Susanne razvedriti. »Imam idejo. Prevzemi še nekaj ur metodike vpeljave sklepnega računa in potem boš postala naša posebna učiteljica za pomoč v računanju šibkim otrokom na naši šoli.«
Ta predlog, ki je na Susanne deloval kot mrzel tuš, jo je ozdravil. »Imaš še kakšen predlog?« je vprašala v smehu. »Danes ne,« se je smejala tudi prijateljica. »Ampak kadar naletim na podobno situacijo, mi vedno pomaga moto: bodi mirna, najhujše šele prihaja.«
Susanne je vedela, da ni bila nerodna v vodenju pogovora in si je pustila reči marsikaj, kar bi kdo drug zavrnil z ogorčenjem; potem pa je tudi ona odrezavo replicirala. Njen mladostni šarm je do sedaj deloval, da ni bilo situacije, ki bi se ji izmuznila iz rok. Ampak bila je preveč modra, da bi hlinila in tako se je počasi vprašala, kaj so pravzaprav te sile, na katere je skoraj brez zaščite naletela. Na dnu duše je upala, da bo vse minilo in da bo vse spet kot nekoč, ko je v pouku našla svojo izpolnjenost.

Še en udarec za učiteljico

Primer je drugačen. Tiste deklice, ki so manjkale pri uri športne vzgoje, so bile zasačene v trgovini pri kraji. Ko je Susanne v razredu raziskovala primer, je izvedela, da je bilo udeleženo še več otrok. Oblil jo je mrzel pot.
V odmoru je zadržala tiste otroke, ki so priznali krajo. »Ste že prej večkrat kradli?« Prikimavanje in odkimavanje so bili nemi odgovori. »Kje so stvari, ki ste jih ukradli?« Nekateri so na mizo brez besed položili radirke, nalepke in svinčnike. »Je to vse?« Še nekaj potrebščin se je znašlo na mizi. »Kaj lahko rečete?« Učenci so se gledali in okolišili. Susanne, ki jo je nenadoma prevzelo razpoloženje, ki ga je nosila s seboj od nesrečne ure, je postala ostrejša. »Tatvine so kaznive! Vedeti hočem, zakaj ste to storili!« Po nekaj vprašanjih z dvignjenim glasom so učenci povsem utihnili. Kratek čas odmora je bil mimo. »Jutri po pouku ostanete tu, preiskava se nadaljuje,« ji je osorno ušlo.
Razred je bil zelo nemiren. Končno se je našel otrok, ki se mu je zdelo podlo, da morajo le tisti, ki so priznali, ostati jutri po pouku, ostali pa, ki so tudi kradli, pa gredo lahko domov.
Ko se je Susanne pripravljala na naslednji dan, si je ponovno predstavljala kratek pogovor med odmorom. Jasno ji je bilo, da pritisk in ostrina delujeta nasprotno, kot je želela. Otroci so se zaprli, hotela pa je, da vse pride na plan. Z distanciranjem se je rešila nesrečnega načina reagiranja. Namesto reagiranja, odzivanja je zdaj lahko le agirala, delovala.
Malo pred koncem pouka naslednjega dne se je še enkrat obrnila na razred: »Ne moremo biti skupnost, če se tatiči ne pokažejo, kar pomeni, da se javijo, da spadajo zraven in potem ostanejo, če se bomo morali še kaj pogovoriti. Nekateri so se že včeraj javili. Imeli so notranjo moč, da niso zatajili svojih tatvin. Ti učenci so s tem veliko poravnali. Skupaj lahko zadevo s trgovino uredimo. Zdaj pa se obračam na tiste, ki so tudi kradli in se niso javili. Zdaj smo odvisni od tistih učencev, ki zbirajo notranjo moč v sebi. Ne bom zahtevala nobenih poizvedb ali obtožb. Zaupam na moč resnice v vas.«
V razredu je nastala pridušena diskusija o temi, kdo spada zraven in kdo ne. Susanne je pustila, da so učenci sami razvijali pogovor in je odprla vrata. Končno je sedela skupaj skupina otrok, ki so bili vpleteni, ostali so razred zapustili. Bilo je več kršiteljev kot dan prej. Med tistimi, ki so prišli dodatno, so bili trije učenci, za katere je že v tretjem razredu imela občutek, da lahko storijo več, če so le potrudijo. Susanne je švigalo po glavi vprašanje, iz katerega razloga ni zares dosegla teh otrok.
Tokrat so učenci pripravljeno sodelovali in poročali o tatinskih pohodih skozi veleblagovnico. Kar je še manjkalo od ukradenega, so položili na učiteljičino mizo ali pa obljubili, da prinesejo. Na vprašanje, zakaj so to storili, so skomignili z rameni. Pač, ne vem ali pa sledil sem drugim, so bili odgovori. Enemu je bilo razburljivo, ali bo zasačen ali ne. Susanne je pokazala učencem, kako nepremišljeni in nevredni so bili motivi, ki so jih pripeljali v tako ravnanje. Naslednjega dne so skupaj z učenci nesli vodji blagovnice vse ukradene stvari.
Susanne se je odločila, da bo o vseh svojih težavah poročala kolegiju, ki je odgovoren za vodenje šole.

Pomemben vzrok vseh težav

S kolegi so skupaj sedli za okroglo mizo, večina je bila starejših od nje. Njeno poročilo je bilo dolgo in izčrpno. Ko je končala, ji je pogum potonil in v tišini si je mislila: »Tega, kar je zahtevano, ne zmorem, čeprav vem, da moram. Zato mi uhaja iz rok.« Dvignila je pogled in videla dolge obraze kolegov, ki so jo molče poslušali in v tihi soglasnosti povesili poglede. Po daljšem premoru se je eden od starejših kolegov oglasil:
»Kar ste nam povedali, poslušam že nekaj let, čeprav vsakič z drugačnimi besedami. Vsebina pa je vedno enaka: z vstopom v puberteto se nekaj sproži, kar med starši in otrokom, med očetom in mamo, med starši in šolo ali pa med predmetnimi in razrednimi učitelji odpre razpoko. Povsod je tendenca k razkolu.« Za trenutek je obmolknil in nato nadaljeval: »Vzgojitelji seveda ne smejo biti skregani med seboj, kot se mnogokrat zgodi. Lahko rečemo, da se kriza pubertete prekriva s krizo, ki jo imajo vzgojitelji med seboj. Tu je dodatni vzrok vseh težav. Kako pogosto sem doživel, da so se starši od šestega razreda naprej polarizirali.
S puberteto je mlad človek prvič soočen z nalogo samovzgoje. Pomemben mejnik v biografiji: začetek samovzgoje! Od kod pa naj mladina dobi orientacijo, če vzgojitelji ne stojijo skupaj ali pa nekdo, na katerega naleti, stoji v nasprotju s samim seboj? Seveda imajo vzgojitelji pomanjkljivosti, ki jih morajo odpravljati. Potrebna je samokritičnost. Na osnovi grajenja obojestranskega zaupanja vidim samo eno pot: s starši moramo – skupaj z njimi tvorimo svet staršev – oblikovati misli o razvijajočem se človeku! Tako lahko premagamo Ujetost-vase in razvijamo predanost mladim ljudem. Obstajati bi moral organ, ki je kot oko. Oko, ki izpolnjuje svojo nalogo, v katerem ne vidi samega sebe.« Pogledal je naokrog in nadaljeval s premišljeno gotovostjo: »V naši šoli moramo nekaj spremeniti. Predlagal bi, da se občasno od začetka petega razreda naprej skupaj s starši pripravljamo na prihajajočo puberteto. Temu mora biti namenjen poseben roditeljski sestanek. Kar pa se tiče mlajše kolegice, jo moramo mi spremljati na težki in nevarni poti, s tem, da pri njenih urah hospitira starejši, izkušenejši učitelj, ki ji prijateljsko svetuje in z njo spregovori o vsem, kar je potrebno spremeniti. Sicer vidim, da bomo kmalu brez učiteljev. Nič niste narobe naredili, pač pa smo mi nekaj stvari opustili.«
Spet molk. Nato sta se oglasila dva kolega, ki sta skušala analizirati omenjene situacije. Npr. recitiranje v zboru, ki naj bi bilo tako dobro v nižjih razredih in se na enak način ne more nadaljevati v višjih. To ni nič drugega kot to, da so učenci govorili le skupinsko, toda v toku ponavljanja se izgubi prebujena mlada individualnost in se potem javlja na druge načine: zatorej disciplinske težave! Pohvaliti je treba nego govora v Susanninem razredu, in ji hkrati predlagati, da bolj upošteva starost in razvojne stopnje otrok na govornem področju. Zdaj je primeren dialog, vstop v dramatično, v iskanje. V dramatičnem gre za to, da se uveljavljaš naproti drugemu, kar lahko nastane npr. zbor proti zboru. Posamezni učenci lahko igrajo preproste dialoge med seboj, npr. govornik na Agori. S tem lahko otroke, ki se sicer drugje uveljavljajo, očaramo. Razredni zbor lahko prevzame nalogo publike, ki odreagira na govornika s privolitvijo ali zavrnitvijo. Najbolje bi bilo, da bi scene izbrali skupaj z otroki in delali na njih.

– II –

Zanimanje in nezanimanje

»V kritični starosti preobrata moramo otrokom pustiti, da so spet petletniki,« je pripomnila upokojena učiteljica. »Bolj ko prihajamo v pojasnjevanje, kot si naredila v primeru sklepnega računanja, toliko več odpora ustvarimo. Ne pozabite, da se nekatere deklice – tudi med fanti se najdejo taki – sploh ne zmenijo za miselni tok računanja.« Nasmehnila se je. »Dekleta so praviloma dalj časa vezana na slikovno mišljenje kot fantje. Računanje je za njih treba pretvoriti v svet slik. Med seboj naj slikajo na tablo: prva vrsta: tri šminke z vijoličnim ročajem stanejo 2100 Sit; pod tem: koliko stane ena šminka? pod tem: koliko stane trinajst šmink? Število 13 sem vzela zato, da bo za vsa dekleta v razredu dovolj šmink. Domnevam, da imate v razredu 16 deklic in tri deklice se gotovo že hodijo kdaj našminkajo. To odpre vrata kumorju. Učenci se pričnejo spodbujati pri računanju.«

»Ampak, ali ne vzpodbudim s tem še druge deklice, naj si pričnejo mazati ustnice?« se je prestrašila Susanne.

»Ne bodite tako prestrašeni in bolj zaupajte humorju kot pa običajnemu kritičnemu pogledu. S tem pripeljete učence v tok svojih misli, ali razumete?«

»Kaj pa če bodo v šolo prišla vsa dekleta z našminkanimi ustnicami, kaj bodo rekli drugi starši, učitelji?« je bila negotova Susanne.

»To spada v pustni čas!« Učiteljico je zajela splošna vedrina. »Ne verjamem, da se bo to zgodilo. Če vnesete lahkoto, se dekleta počutijo, kot da vidite skozi njih. In v razredu bo nastal vtis, kako veliko denarja gre za to. Saj gre vendarle za 9000 Sit! Vrnimo pa se k temu, česar se bojite. Potem si sami namažite ustnice z živo rdečo in si zraven oblečite travnato zelen pulover. Prav kmalu bo urok mimo. Zdravi občutek za to, kaj je lepo, se je že zdavnaj vsadil v njihovo otroško dušo, in se zdaj kaže kot lastno mnenje. Videli boste, k vam bo gotovo stopil kdo od otrok in vam rekel, kako nemogoče izgledate in da taki jutri ne smete več v šolo…«

»Vi torej zaupate temu, da pri mojih otrocih sedaj vzplamteva lastno mnenje, ki jim govori, kaj je prav in kaj ne, četudi bi radi storili kaj neumnega?« je raziskovala Susanne.

»Ja, točno to mislim. Njihova mnenja so vsekakor mnogokrat napačna. Bistveno pa je, da jim damo prostor, da lastna občutenja, lastna mnenja izrazijo, tudi če so napačna. S pomočjo humorja jih spet spravimo v red. In lastno mnenje je treba zdaj pogosteje približevati središču, kar je bilo do sedaj edino pomembno, avtoriteti. Treba je narediti počasen prehod, počasno umikanje avtoritete, počasno zato, ker lastno presojanje, lastno vodenje in samostojnost ne zrastejo čez noč.«

Učiteljica tujih jezikov se je strinjala. »Poučujem v različnih razredih in vidim, kako je pomembna avtoritativna vzgoja, posebej v nižjih razredih. Toda ko otroci stopijo v puberteto, se vse spremeni. Potrebujejo le še zanesljivo vodenje, želijo doživeti novo avtoriteto, na drugačen način. S humorjem se učitelj spušča s podstavka stilita (asket iz zgodnjega krščanstva, živeč na vrhu visokega stebra) in stopa med učence. Do določene mere postaja enak partner, toda s humorjem si spet pridobi avtoriteto. In ta je zdaj drugačna od prejšnje. Prej je on rekel, kaj je lepo in kaj grdo, in pri tem je ostalo. Zdaj hoče otrok sam doživeti in se o tem pogovoriti: to mi je všeč, to mi ni všeč.

Susanne je premišljevala: vodenje razreda te starosti brez avtoritete in samo s humorjem, kam to pelje? Glavo je zakopala v dlani in je hotela nekaj reči. Toda starejša kolegica jo je prehitela.

»Humor je sol pedagogov,« in s pogledom na učiteljico tujih jezikov, »neslani juhi se nihče ne smeje. Rada bi le še nakazala druge elemente, ki spet dajejo vizijo učiteljem, ki se počutijo na svojih mestih izgubljene.«

Susanne je dvignila pogled.

Nagovor vzročnega mišljenja

»Raziščite pripovedno gradivo, ki ga imamo na waldorfskih šolah. V prvem razredu pravljice, v drugem legende in basni, v tretjem zgodbe o stvarjenju, v četrtem nordijsko mitologijo in zdaj v petem grško mitologijo. Zdaj smo na stopnji velikega preobrata. S trojansko vojno – pretiravala bom – se prične to, da bogovi in z njimi njihova nadčutna bistva stopijo izza zavese. Prej smo pripovedovali o nadčutnih bitjih, o angelih, svetnikih, odrešeniku, o očetu bogu in o bogovih, ki delujejo v našem človeškem življenju, nas vodijo in celo določajo. Zdaj pa se zgodi nekaj povsem drugega.

Grki so oblegali Trojo deset let, toda nihče, ne Grki ne Trojanci, ni mogel zmagati. Takrat nastopi Odisej: namesto moči je zmagala ukana, ukana, ne odprta bitka. Sigurno ste doživeli, kako so učenci na to različno reagirali: s strinjanjem in zavračanjem. Trojanski konj je bil zgrajen in poslan kot darilo boginji Atene, kar je bilo pravzaprav zvijača. Vidite, tu vzročno mišljenje vpliva na zgodovino in ta sposobnost – sprva nepopolna – se prebudi pri vse več učencih. Je ta zvijača dovoljena ali ne, je pravilna ali ne?

Ko so Trojanci vlekli konja med mestnimi vrati, so se valji zataknili na pragu vrat: pri vsakem novem poskusu spet in spet, in vsakič je zvenel leseni konj kot žvenket jekla, toda Trojanci niso posumili in so povlekli konja v mesto. Kaj je manjkalo Trojancem, česa niso znali? Kaj so znali Grki, kaj je manjkalo njim? To so vprašanja, ki si jih lahko zastavijo otroci.

Zdaj pa vzročnemu mišljenju nasprotni primer. Konj stoji pred kraljevo palačo. Iz njega pade vidka Casandra, nesrečna, saj vidi v prihodnost, pa nima moči, da bi posegla v življenje, da bi kaj spremenila. V zmedenih slikah govori o tem, da iz konja teče kri, v katerem se mesto utaplja. – Mislim, lahko sodelujemo: staro življenje slik in novo prebujeno mišljenje človeka se spopadeta. Doživetje vidke, kot pri Casandri, gre h koncu. Troja propade. Mišljenje človeka, sprva pomešano z zvijačo in lažjo, prižiga individuum.«

V Susanne se je porodila slutnja, zakaj imajo otroci vedno bolj kritičen in celo odklonilen odnos do bogov.

Celo njene domišljije polne tabelske slike bogov, ki so sprva očarale razred, očarajo še nekaj deklic, medtem ko fantje hodijo v šolo s knjigami, bogato opremljeni s slikami stebrov, kapiteljev in templjev in hočejo natančno vedeti, kako so kipi izgledali. Učenci so dejansko iskali nekaj drugega od tistega, kar je prinašala ona. Sokratov nauk je vplival na vse, in ko je s pomočjo predloge na tablo narisala njegovo izrazito karakterno glavo, je bil razred pri stvari.

Avtoriteta zakona

»Celo življenje že uživa prednosti Atenskega zakonika, zakaj moram zdaj paziti, če je meni v minus?« je citirala stara učiteljica Sokrata. »To je bil njegov pogled na zakone in zato je odklonil dobro načrtovani pobeg iz ječe in izpraznil čašo s trobeliko. Še danes, po več kot dva tisoč letih, močna drža duha!

V kratkem bodo v šestem razredu. Ne izpustite pripovedi o ježi Manliusa v smrt. General Manlius je izdal ukaz: dvoboj s sovražnikom je prepovedan s smrtno kaznijo. Kljub temu se je njegov sin podal na dvoboj. Čeprav je bil oče, mu je sodil po svojem ukazu in ga poslal v smrt. Sin, ki je s tem dvobojem rešil čast Rima, se je s sodbo strinjal! »Imam venec in si zaslužim smrt,« kot je Conrad Ferdnand Meyer spesnil v baladi »Ježa v smrt«. Pazite na samopremagovanje: oče in sin sta rekla ja zakonu! Uklonila sta se avtoriteti zakona. To je še danes nenavadna drža!

In to je naslednji element avtoritativnega vodenja: sveti dogovori, ki se jih je treba držati z vsemi posledicami. In na čem slonijo? Samo na tem, da so učenci in učitelji enaki pred zakonom. Zamujanje je za oboje enakovredno, zvezki zahtevajo korekturo učitelja, vložek dela učitelja je vzor za učenca itn. V enakosti pred dogovori leži pravica za konsekventno ukrepanje učitelja.

Obstajajo številni elementi, ki so osnova avtoritativnega vodenja. Nazadnje smo omenili posledičnost. Posledica izvira iz utemeljitve. Utemeljitev ima vrednost samo, če je prepričljiva, da je spoznanje otroku sploh omogočeno, če se v njem prebudi vzročno mišljenje. Zato je pred tem časom obrazložitev napačna, od sedaj naprej pa nujno potrebna. Vse skupaj ne sme biti togo, zatorej je humor tako nujno potreben. Tako stopi avtoriteta s podstavka z mirno vestjo in le upamo lahko, da se bo na njeno mesto dvignila nova avtoriteta.

»To pa še ni vse,« se je vmešal razrednik, »saj manjka še milost. Če bi bili učitelji kot Manliusi, generali, bi morali zdaj nekaj otrok, vsaj pobudnike, vreči iz šole. To bi bilo seveda narobe. Seveda moramo najprej govoriti z otrokom, poleg tega pa je naša dolžnost in naloga, da takemu otroku damo moralno držo.«

Zdaj se je javila učiteljica ročnih del. »Otrok ne smemo ozmerjati v smislu »ti si klavrn otrok, izgini mi izpred oči«. To sem žal enkrat storila in s tem otrokom se nisva nikoli več razumela. Sodimo lahko le dejanja, ne storilca. Dejanje, stvar, le to presojamo. O tem z vso jasnostjo spregovorimo. Potem pa pride drugi korak. Skupaj z otroki moramo pretehtati, kako bomo dejanje popravili in pomembno je, da lahko sami ugotovijo, da s tem dobrote v sebi ne motijo več.«

»To je le moj pogled,« je bilo slišati starejšo kolegico. »Učenci morajo slišati našo presojo njihovih dejanj, ne da bi mi njih, učence, sodili. In tudi s tem se strinjam, da je naša dolžnost, da pokažemo učencem prav v takih situacijah moralno držo. Doma to ni tako enostavno. Še enkrat pa bi se rada vrnila k milosti. Slišala sem prejšnjega kolega, ki je na svoj način povedal: premilemu učitelju zrastejo nedosledna dejanja, njegovo čvekanje, kot gobe na glavi. Milost in združitev posledic ni enostavno, je pa nujno. V igri o raju vidimo, kako je bog oče, ki je kaznoval pregrešitev z izgonom, ravnal posledično, čeprav je do svoje stvaritve občutil največjo ljubezen. Če ne bi ravnal tako posledično, se ne bi mogle razviti pomembne človeške lastnosti.«

»Predlagam, da kolegici, ki je tako slikovito govorila o stari in novi avtoriteti, nekaj časa prijateljsko stoji ob strani, sicer obstaja nevarnost, da bomo o prehodu dvanajstega leta življenja preveč teoretizirali. Kar potrebuje, so povsem konkretne učne pomoči. Misliti moramo tudi na probleme, ki jih preživljajo predmetni učitelji in lahko se zgodi, da bo razredničarka drugače zagrabila vajeti razreda, kar pomeni spremembo tudi za predmetne učitelje. Lahko pa je tudi to, da gospa K. vajeti drži premočno in s tem ovira prehod, ki se mora zgoditi.«

Evolucija se mora nadaljevati

Ob koncu je nekaj besed rekla tudi šolska zdravnica. »Težave, ki se pojavijo v puberteti, so normalne. Veliko huje se vidi pri otroku, ki teh nujno potrebnih korakov ne naredi, kjer gre navidezno vse gladko in ostane vse po starem. To velja v enaki meri za krizo v devetem, desetem letu kot za vstop v zemeljsko zrelost. Če se te spremembe ne zgodijo, si ne sledijo, se kasneje pojavijo večje težave, ki jih je veliko težje rešiti, kot te težave, ki se bližajo sedaj. Prehodi so primerljivi z rojstvom in k temu spadajo bolečine.

Zatorej je pomembno, da se naučimo smiselnega odpovedovanja in ne odstranimo vsake težave v življenju. Npr. tisti otroci, ki so preboleli otroške bolezni, cvetijo drugače kot tisti, katerim so te bolezni zavrle injekcije. In zato je potrebno premisliti, kaj pomeni sproščanje in kaj postajati samostojen.

Namesto teoretiziranja bi vam rada povedala še nekaj zabavnega. Že prej smo govorili o igri v raju. Prav gotovo se spomnite, da sem v prejšnjih letih igrala vlogo hudiča. Nekega jutra pred predstavo sem sanjala, da stojim na odru, da sem prelomila jabolko in ga podala Evi, ki ga ni hotela sprejeti. Napela sem vse svoje moči, ji ga potisnila v roki, pa ni hotela. Držala sem ji ga na ustih, pa ga ni hotela. Ni bilo mogoče, ni se pustila zapeljati. Potem sem stopila na rob odra in dvomeče vprašala publiko, kaj naj naredim? Evolucija se ne more nadaljevati…«

Susanne je po tem srečanju s kolegi izgubila strah. Opazila je, da so njeni strahovi ležali v sami stvari in se zato tako boleče pojavljali, ker je prve vtise jemala tako subjektivno.

– III –

Pri pouku Susanne K

Susanne je stala pred razredom, Henriette pa je sedela zadaj, v zadnji klopi. Zdelo se je, da njen obisk manj moti učence kot učiteljico, saj se je ravno danes pouk začel s pridigo. Povod je bilo pismo policije, ker se učenci niso držali prometnih predpisov in so se stanovalci iz soseske pritožili. Policija naj bi izvajala pogoste kontrole. Ves prejšnji večer se je Susanne spraševala, ali naj to izreče s humorjem, osnovano na vzročnem mišljenju, ali pa naj kar prebere pismo. Morala se je odločiti za en način; učenci so jo napeto gledali in se čudili, zakaj se pouk še ni začel.

Pridiga

»Najprej bi rada pozdravila našo gostjo, ki bo z nami nekaj dni. Tega se zelo veselim. Potem pa moram žal napovedati še enega gosta, ki se ga ne moremo tako veseliti.« »Pride učiteljica evritmije?« je zašepetal neki predrznež svojemu sosedu, a dovolj glasno, da so se tudi ostali hihitali.

»Evritmijske učiteljice se ti ni treba bati, raje se boj policije.«

»Policije?« Obrazi nedolžnosti. »Ja, policija se je najavila. Ugotovili so, da so v razredu skriti prav posebni umetniški talenti. Mislim, da se tej veji umetnosti reče akrobatika, poklicu pa akrobat na kolesu. In to skupino bi policija rada obiskala.« Zanimanje otrok je bilo prebujeno. »K temu sodi vožnja na prtljažniku, kot če npr. mala Anneli prevaža velikega Rolanda.« Smeh. »Ali če se Vreni in Barbara prostoročno vozita ena ob drugi, krmil pa se ne dotikata; in vožnja v skupini – to bi skoraj pozabila – ko se vozite v troje, v četvero, eden ob drugem, tudi če pred in za vami hupajo, ker si vas ne upajo prehiteti, vi pa mirno vozite dalje. Vidim, da imate odlične živce! Kakšne jeklene vrvi! Tudi jaz bi rada imela take!« Muzanje. »To so stvari, za katere se zanima policija.« Opazka: »Končno…«

»In še posebej je naši šoli zrasel ugled, saj imamo učence, ki poznajo zelo nesramne odgovore, ko jim mimoidoči kaj rečejo.« Zdaj je bila v razredu tišina.

Susanne je malo počakala in se zbrala. »Šalo na stran. Veste, o čem govorim. Prometni predpisi obstajajo, ne more se vsak voziti bodisi po levi bodisi po desni. V prometu nismo sami. Smo skupaj z drugimi in zato veljajo pravila igre. Če na tekmovanju kdo prekrši pravila, se imate pravico pritožiti. A tudi obratno – od vas pričakujemo, da se držite pravil. Kdor jih ne upošteva, se ne obnaša pravično. S seboj imam pismo policije, naslovljeno na našo šolo:
Zaradi prej omenjenih dejanj vas prosimo, da otroke izrecno opozorite, da takšno obnašanje ni primerno. V naslednjih dneh bomo izvajali poostren nadzor in morebitne kršitelje prijavili k sodniku za prekrške za mladoletne.« Susanne je zložila pismo in rekla: »Mogoče spadajo umetniške aktivnosti bolj v razred, na ulico pa spodobnost.«

Nato je razred vstal, da pove jutranji izrek. Medtem ko so skupaj z učiteljico govorili izrek, so učenci mirno stali in se skrivaj spogledovali.

Vaja v dialogu

Po večglasni pesmi je Susanne začela z vajami govora. Pripravila jih je tako, da lahko z izgovorjavo vadijo nasprotje rezke ostrine in zmernosti. Za rezko ostrino je izbrala:
Spitze mit jetzt beissend schneidende, stechende, blitzende Spiesse; za zmernost pa: Rauschend gab auch eignen Hauch Gau und Hain.

Fantje so začeli z ostrino in dekleta so odgovorila z zmernostjo in obratno. Modrost naj bi izgovorili tako, da bi preživela rezko ostrino, kar ni bilo enostavno doseči. Po teh predvajah je cel razred nekajkrat ponovil pravljico Rudolfa Steinerja.

Odkod izvira zlo?
Živel je mož,
ki je razmišljal o stvareh sveta.
Trpinčil je samega sebe,
ker je hotel vedeti, kje je zlo doma.
Odgovora pa ni poznal.
»Saj to je svet Boga,«
si rekel je,
»in Bog le dobro v sebi ima.
Odkod iz sveta dobrega
na svet ta zloba le kaplja?«
In spet se mučil je zaman,
odgovora bilo ni na plan.
Tako je dneva lepega
tuhtač uzrl to drevo,
ki se je pogovarjalo
s sekirico ostro.
Pa rekla
mu sekira je:
»Kar zate sploh mogoče ni,
jaz z lahkoto to storim.
Lahko posekam te,
ti mene ne.«
Ji reklo zdaj drevo je:
»Pred leti bil je mož,
v roke vzel je nož,
lesen ročaj naredil je,
v sekiro ga zasadil je.«
Ko mož pogovor slišal je,
globoko se zamislil je,
saj zdaj je razumel,
kako iz vsega dobrega
na svet tud’ zloba prikaplja.

Pogovor med sekiro in drevesom se je spet razdelil med dekleta in fante. Jasno je bilo slišati, kako je v govor vstopilo merjenje moči v govoru.

Nato so učenci pripravili zvezke za glavno uro in pokazali domačo nalogo: očrtan mnogokotnik v krogu, razdeljenem na 24 delov. Učenci in učiteljica so si po razredu ogledali nastalo delo, obojestransko zanimanje je bilo nenavadno veliko. Ob koncu je Susanne pokazala nekaj posebej dobro uspelih nalog in nekaj nalog tistih učencev, od katerih je pričakovala več. Henriette si je v tem trenutku zapisala prve opombe.

Ravna in kriva črta

»Na kaj moramo paziti, da bo črta zares ravna?« je Susanne vprašala razred. »Medtem ko vlečemo črto, moramo svinčnik malo obračati,« so se takoj oglasili učenci. »Kaj pa, če smo to naredili, pa črta še vedno ni povsem ravna?«

Susanne je na sredino odprtega zvezka položila ravnilo in pričela vleči s svinčnikom, »potem mora obstajati še kakšen razlog.« Potegnila je črto, pri tem vrtela svinčnik in razredu pokazala črto, ki je bila kriva. »Zakaj je tako nastalo?« Otroci so kmalu ugotovili, da je bila podlaga pod zvezkom valovita in da so pri vlečenju s svinčnikom nastali zamiki, zaradi katerih je nastala kriva črta. Susanne je pohvalila pozorne opazovalce, vzela ravnilo, ga položila na podlago, zavrtela svinčnik in spet naredila krivo črto. Tokrat učenci niso tako hitro opazili, kaj je naredila narobe. Šele po nekaj ponavljanjih in po živahnem pogovoru so prišli do tega, da je učiteljica med risanjem močno spreminjala nagib svinčnika do podlage, tako da je mina svinčnika neenakomerno tekla ob ravnilu. »Jutri mi povejte, če boste odkrili še kakšne napake poleg teh, ki sem vam jih danes pokazala.«

V šolo so učenci prinesli majhne, kot zvezke velike lesene plošče, ki so jih obrusili s smirkovim papirjem. Bili so radovedni, kaj bo z njimi. Namesto razlage je Susanne dvignila svojo desko. Stranice enakostraničnega trikotnika je obila z majhnimi žebljički v enakomernih medsebojnih razdaljah in po posebnem pravilu eno stranico povezala z drugo z barvnimi sukanci. Pravilo prepletanja so morali učenci odkriti sami. Mnogo fantov je glasno razmišljalo naglas, dekleta pa večinoma potihem. Nato so vzeli kladivca in žebljičke. Kmalu so se zaslišali prvi udarci s kladivom in opaziti je bilo, da so dekleta spretnejša od fantov. Nekateri fantje, ki so veljali za posebno pametne, so imeli tukaj dve levi roki. Nekateri so končali, še preden je zvonilo za odmor.
Naslednjega dne naj bi dokončali vsi. Susanne je pripravila še eno desko z napetimi nitmi, ki jo je pokazala s kratkim navodilom, kako se je bodo jutri lotili. Manj spretne otroke je spobudila: «Kako je to zanimivo…« Ravno takrat je počilo in ena deklica je ležala na tleh. Polomila je stol. Učiteljica se je najprej prepričala, da se deklici ni nič zgodilo, nato pa molče umaknila polomljen stol. Učenci so pospravili in kmalu so stali na svojih mestih, da so pouk zaključili z skupnim izrekom.

Iz razreda se je vsula vojska in Henriette je stopila k mizi Susanne. »Od našega zadnjega pogovora ste že veliko udejanili,« je pohvalila kolegico, »in z veseljem se bom o tem pogovorila z vami.«

»To lahko storiva po odmoru v zbornici, zdaj sem dežurna na dvorišču.«

Slike gibanja na šolskem dvorišču

»Med odmorom lahko posebej dobro spoznaš otroke,« ji je odgovorila Henriette in ji sledila na šolsko dvorišče.

S hrbti obrnjeni proti šolski zgradbi sta obe opazovali dogajanje na dvorišču. Prvošolčki so sledili svojemu učitelju, od katerega so se drugošolci že ločili in se lovili. Tu se je igralo tudi nekaj četrto- in petošolcev. Lovili so se v verigah. Bili so zelo spretni in harmonični. Po petem razredu so jasno opazne spremembe v načinu gibanja. Nekaj šestošolcev, ki so bili dolgonogi in so bili z zgornjim delom telesa nagnjeni naprej, se je spotikalo in tudi če so povsem mirno hodili čez dvorišče, se jim je videlo, da so bili v pritajenem iskanju ravnotežja. Ljubkosti gibanja malih otrok ni bilo več. Vmes lahko opazimo otroke, ki mirujejo ali pa take, ki nenadoma zdrvijo naprej. Temu vzorcu gibanja sledijo tudi višji razredi osnoven šole in šele na višji stopnji lahko vidimo zdolgočaseno postopanje, pri čemer je slučajno gibanje lahko samozavestno in harmonično.

Zvonilo je konec odmora in otroci so skozi šolska vrata zdrveli po stopnicah navzgor. Kako spretno so se mali otroci prebijali skozi gnečo. Večji so se pogosto brezobzirno prerivali, toda njihovi koraki so bili nesigurni in zgodilo se je, da so zgrešili stopnico in jim je spodrsnilo.

Kaj se razodeva v hoji?

»Vedno znova me preseneča, kako učenci v dvanajstem letu spremenijo hojo in če jih natančneje pogledamo, vidimo, da jim nenadoma na poti stoji njihovo okostje, včasih bolj, včasih manj, dečkom vidneje kot deklicam.«

»Vedno sem se spraševala, s čim je povezano to, da se moji učenci tako spotikajo in padajo.« Obe sta vstopili v zbornico.

»To je jasna slika tega, kar pravi hudič v igri o paradižu, ko izgovori besede: Vrženi ste v svet greha. Z vsakim valom rasti, zaradi katerega se kosti podaljšajo, deluje zaradi sile ročice na telo večji vpliv težnosti. Navaditi se morajo spremenjenih zakonov ročice, ki delujejo na njihova telesa. To vadijo pri hoji, skakanju, teku itn. Pogosto jim uspe, včasih pa tudi ne. Kakšen proces je to?«

»S pomočjo zakona ročice se učijo vzročnega mišljenja,« je rekla Susanne. »Ali ni potem njihova hoja slika za vajo vzročnih principov?«

»V osnovi je mogoče videti v hoji vaših učencev iskanje vzročnega mišljenja. Opazimo lahko, da se po povezavi z vzročnim dostikrat sprašujejo tisti, ki so suhi in veliki in je njihov korak pretegnjen. V prvi vrsti so to fantje in njihovo gibanje je bolj nebogljeno kot dekliško. Njihova umetnost, »pretegnjene črte« namesto ravnih, je podobno kot ravna in pretegnjena hoja. In tu je spet igra vzroka in posledice: če držim svinčnik tako, bo črta taka in taka. Pozornost vaših učencev ne bi mogla biti boljša. Zlahka jo dosežete.

Drugi del vaše ‘pridige’ je vseboval vzročno osnovo. Če bi jih na tak način nagovorili leto prej, bi otroci le poslušali in ne bi razumeli povezav med vzrokom in posledico. Pred enim letom bi humorističen uvod skrotovičil resen problem. Takrat bi jim morali pokazati vašo osebno prizadetost, umetniško oblikovano in ne hlinjeno. Po dvanajstem letu pa je potrebno ravno nasprotno, potrebna je neprizadetost! To ste dosegli s humorjem, ki je bil nad problemom. Zato so prisluhnili. Če pa bi jim pokazali vaše osebno občutenje, bi se vam zagotovo postavili po robu in bi reagirali z jezo, dvomom ali prizadetostjo.

In v tem je velika težava. Tako starši kot razrednik so otroke vzgajali že pred dvanajstim letom. Otroku so vajeni dobro ali slabo pokazati s prizadetostjo ali veseljem. Ta navada je pogubila že številne starše in učitelje. Povsem zavestno se moramo te navade znebiti in jo nadomestiti z utemeljitvijo. Samo tako bomo dosegli pravo povezavo z otrokom in učil se bo na pravi način povezati z okoljem. To je skrivnost, kako v njem prebuditi zanimanje. Pred seboj še vedno vidim napete njihove obraze, ko ste vlekli črto, ki je postala kriva. Kriva črta je posledica, kje se skriva vzrok zanjo?
In še enkrat bi se vrnila k nagovoru o obnašanju v prometu: predstavljam si, da boste naslednjič še kaj spremenili. Veste, kaj mislim?«

Susanne je prikimala: »Otrokom sem povedala vse in to je narobe. Če hočem doseči, da razvijajo mišljenje kot samostojne osebnosti, bi jih morala nagovoriti, da npr.sami povedo, kako se zanesemo na druge udeležence v prometu in kaj oni od nas pričakujejo. Namesto tega so lahko le pasivno pogoltnili moje misli. To je bila še stara navada. Ste to mislili?«

Henriette se je nasmehnila. »Po angleško bi rekli: You have learnt your lesson well. Ne smemo pa pozabiti, da se moramo postaviti tudi na stran staršev. Pomembni so obiski na domu in pred vrati so pomembni starševski večeri.«

Susanne je glasno vzdihnila. »In rada bi vedela, kaj si mislite o pouku.«

– IV –

Flavte za različne starostne stopnje

»Naj rečem nekaj še o glasbi. Z razredom ste lepo peli. Kmalu bo nastal problem z mutiranjem, kar pomeni, da bo vse manj fantov lahko pelo. V tej starosti pa je prav glasba izredno pomembna. Problema ne rešimo, če prenehamo peti, ker so glasovi vedno tanjši. Izhod je inštrument in predlagala bi flavte. Sama sem naredila takole: v prvih dveh razredih sem uporabljala pentatonično flavto, od tretjega do petega blokflavto ali c-flavto in od šestega naprej malo daljšo alt flavto, f-flavto. Glasbena literatura je zelo obširna, tudi za sedmi razred lahko najdete odlične večglasne stavke, napisane za flavto; obstajajo celo Mozartove in Beethovnove simfonije, predelane za flavto.

Flavte se vedno bolj daljšajo, kar sovpada z dihanjem, ki postaja vedno globlje. Stalni spor med dihanjem in krvnim obtokom, značilen za obdobje drugih sedmih let življenja, lahko uskladimo s pihalnim instrumentom in to vsako jutro, saj flavte hitro pripravimo in pospravimo. Godala pustimo za orkester. S starši se dogovorite, da otroci doma instrument vsak dan vadijo.

Vrniva se še k recitaciji. Smem vprašati, zakaj ste izbrali ravno to pravljico?« Susanne je pomislila: »Tema dobro in zlo je primerna po dogodkih v trgovini. Ko bodo znali umetniško povedati celo pravljico, jim bom zastavila vprašanje, če lahko z jasnimi mislimi pripovedujejo pogovor o zlu in dobrem v pravljici tako, da zlo prepoznajo kot izloček iz žive celote: odvzem ročaja sekire iz živega debla. In pri tem lahko doživijo spoznanje, da gre tatvina v smer zla. Za mnoge otroke je nemogoče, da bi prišli do takega vpogleda, če gledajo svoja dejanja, v katera so vpleteni. S tem primerom, ki vsebinsko ni direktno povezan s krajo v trgovini, lahko pripravim tla za vpogled v dejanje.«

»Upam, da vam bo uspelo,« je pristavila Henriette.
»Zakaj, zakaj vas je tega strah?«
»Če spoznajo namero, bodo postali razdraženi. Na to morate paziti.
Še nekaj me zanima: Zakaj ste začeli z geometrijskimi formami in ne z napenjanjem niti?«

Slika ali misel

»Do tega sem prišla med epoho. Ko sem v šestem razredu začela z geometrijo, so bili sprva vsi učenci navdušeni nad lepoto geometrijskih oblik in so to tudi sami želeli risati. Na žalost pa se ta navdušenost ni obdržala. Slike so sčasoma pri nekaterih učencih postale nenatančne, navdušenje se je razkadilo in med tistimi, ki so še hoteli delati, so bili ravno tisti, ki so risali natančno. Postali so nemirni in površni. Prisiljena sem bila iskati nove poti. Tako sem se domislila napenjanja nitk. Mogoče bodo zaradi tega nekateri fantje bolj spretni.«

»Spomnite se ljubeznivega predrzneža, ki je pripomnil, kako napeto je to. Te in druge učence, ki niso bili več tako pri stvari, bi morali nagovoriti preko lepih geometrijskih oblik. Predolgo ste stopali po eni poti in zato niste mogli naprej. Druga smer je miselno delo.«

Henriette je poiskala knjigo Živo mišljenje s pomočjo geometrije. »Vidite ta majhni enakostranični trikotnik? V njem se skrivajo rombi in trapezi. Najprej razložite pojem romb, slikovito: izgleda kot pohodni znak v gozdu, trapez pa kot cirkuška gugalnica, ki visi s kupole. Fantje bodo potem razpravljali o teh slikovnih predstavah. Potem postavite vprašanje: Koliko trikotnikov, rombov in trapezov lahko najdete?

Poleg te naloge opazujte še kakšno zares lepo geometrijsko sliko, potem imate zares obe strani, ki spadata k pouku.

12 leto življenja 2

Ko opazujete geometrijske oblike, se posvečate vtisom, občudujete, veselite se nad lepoto. Pa še drugo: premišljujete, se sprašujete, katere zakonitosti ima romb, katere trapez in koliko jih je na sliki. V sebi nekaj premikate, ste notranje aktivni.

Enkrat je učenec bolj v okolici, drugič je bolj notranje dejaven. Pomembno je še nekaj – ko občudujemo lepo, to olajša našo dušo, jaz ostaja zunaj. Premišljevanje, predstave o zakonih, to je povezano z naporom, z določeno težo, kar potegne jaz noter. Govorimo o tem, da je računska naloga še lahka, težka ali celo pretežka.

Če menjaje vpeljemo v pouk obe smeri, ne bo razred ne pretežak in zatohel ne prelahek in površen. Ko obračate krmilo, ostajate v vetru. Če samo prehajate od ene lepe forme k drugi, se elan izgubi.«

12 leto življenja 1

»Ne bi smela uvesti napenjanja nitk?«
»Lahko, ampak v povezavi z miselnim delom. Ne pozabite: med poukom mora pihati ‘močna sapa’, z njeno pomočjo nastaja ravnotežje. Če to upoštevate, bodo tudi predmetni učitelji imeli manj težav z vašim razredom, sicer pa uravnotežate otroke z zunanjimi sredstvi in tako se lahko zgodi, da se barka prevrne.«

»Tega nasveta sem zelo vesela. Kaj si niste še nekaj zapisali, ko sem dvigala zvezke in hvalila in grajala dela otrok?«
Henriette je preletela svoje zapiske. »Resnično ste opazili cel razred.«

Hvala in graja v odnosu do skupnosti

»Hvala in graja sta naravni sestavini pouka in učenec pričakuje od učitelja jasne ocene svojega dela. Toda zelo moramo paziti, da ne poškodujemo sociale razredne skupnosti. Torej ne rečemo, da si A zaslužili pohvalo pred celim razredom, ampak rečemo: A moram pohvaliti, resnično dobro dela. S svojim delom pomaga tudi ostalim. Tako moram pohvaliti tudi vas, saj ste se od A naučili veliko!

Glede graje imam izkušnjo, da je bolje, da jo otroku od dvanajstega leta naprej, lahko pa celo prej, izrečemo na štiri oči. Razumljivo je, da skušajo grajani svojo samozavest dokazati z jasno vidno ravnodušnostjo ali pa se pričnejo upirati. Predvsem moramo ugotoviti, zakaj učenec ne dela. Nima doma dovolj miru za delo, je kriva njegova enolična prehrana, mu težave dela zdravje, mogoče pot v šolo, prijatelji? In potem poskusimo najti ožine. Lahko se pogovorimo na štiri oči: »Jutri si bom ogledala tvoje risanje. Toda ne pozabi!«

»In kako bi reagirali s stolom?«
»Slišala sem samo pok, nisem pa videla okoliščin,« je odgovorila Henriette.
»Tudi meni so ušle, zato sem samo pobrala polomljene kose stola. Deklico in njeno sosedo sem mislila kasneje povprašati, kaj je bilo.«

»Mislim, da ste prav reagirali. Če bi po dveh urah glavne ure še na dolgo raziskovali, ne bi kaj dosti izvedeli, saj potrebujejo otroci odmor. Vsekakor je bolje, da v dvomljivih situacijah raje reagirate manj. Otrok, ki je v tej starosti deležen krivične obravnave, praviloma tega celo življenje ne pozabi! V tej starosti, ko otroci stopajo v zemeljsko zrelost, moramo vsako njihovo dejanje, vsako besedo položiti na zlato tehtnico. Napačna reakcija lahko razjezi celo razred, predvsem, če prevladujejo dekleta. V tej starosti so veliko bolj samostojne kot fantje in želijo to učitelju tudi pokazati.

Včasih pozabimo kakšen dogodek raziskati in slediti motivaciji, zaradi katere se je nekaj pripetilo. Je bilo to npr. pomota, lahkomiselnost ali objestnost? Za vsako vrsto dejanja moramo različno ukrepati. Pomembno je še nekaj: ko zadevo preiskujemo, si narišemo sliko in v njej, če je natančna, hudodelca obdržimo kot akterja. Narišemo si njegovo sliko, ki jo on lahko vidi, s pomočjo katere lahko vidi sebe. Bistveno je, da gre za distanciranje. Na tak način ima raziskava – gledana s strani kazni – nekaj koristnega, zdravilnega. Dovolj sem govorila,« se je opravičila Henriette. »Kako se zdaj počutite pri pouku?«

»Končno čutim, da mi ni treba sami nositi tovora in dobila sem veliko poguma, da si postavim cilje. Za to sem zelo hvaležna. Res mi je postalo bolj jasno. Npr. to, kaj pomeni, da ne smem ostati pri dosežkih, tudi če je bil prisoten uspeh; kaj pomeni moja avtoritativna disciplina, recitiranje v zboru, umetnost pripovedovanja itn. Resnično verjamem, da mora dober učitelj, celo odličen učitelj, neizogibno zaiti v težave, če verjame, da lahko uči na isti način, medtem ko njegovi učenci dosežejo že novo razvojno stopnjo. Tako se sčasoma drug od drugega odtujijo.«

Šibkosti kot pomoči

»Še nečesa sem se spomnila. Prej sem se oklepala svojih pomanjkljivosti in si vedno znova predstavljala, da so resnične. To šibkost sem v veliki meri premagala, posebej zato, ker je bil moj pouk tako dobro sprejet, tako od učencev kot od staršev. V zadnjem času pa se mi je spet pojavil dvom, in ko sem pri razlagi sklepnega računa doživela brodolom, so se spet pojavile moje pomanjkljivosti. Dobila sem občutek, da ne morem naprej. Ni to čudno, da se pri mladih pojavijo ti občutki, ko zaidejo v težave? Ko se pri njih poveča občutljivost, vse šibkosti v trenutku izginejo!

Po drugi strani je doživljanje teh slabosti prebujajoče. To je pozitivna stran tega.« Vprašujoče je pogledala Henriette in je nadaljevala: »Tako se pokaže, kako je za nekatere potrebna samovzgoja. Dobro je, če o tem, kar se dogaja v duši otroka pred izbruhom nove dimenzije, povemo staršem. To je neke vrste rojstvo, ki se zgodi z vstopom v zemeljsko zrelost.«

»In kako bi se te težke teme lotili s starši?« je povprašala Susanne.

– V –

Sprememba v dvanajstem letu

»Če si pogledamo otroke pred in po dvanajstem letu, opazimo neko zelo jasno spremembo.« Henriette se je lotila povsem nove teme: »Kakšni so bili otroci pred dvanajstim letom?« Susanne je pomislila: »Vsa njihova ljubezen je bila namenjena staršem, učiteljem in naravi; z vsem, kar sem v šoli pripravila zanje, so bili povezani. Zelo so potrebovali prijetno varnost. Njihova sreča ali nesreča je bila odvisna od tega, ali so se lahko obrnili, oz. se oklenili svoje oklice.«

»Tako je in ta ljubezen živi v otroku kot upravičena, včasih tudi egoistična potreba; ljubezen zaobjema ves njegov svet občutkov, s pomočjo katerega se je do prehoda doživljal. In kam se sedaj obračata otrokova duševnost in volja?«

»Posebno jasno je, da je izginila usmeritev k vzgojiteljem,« je spontano odgovorila Susanne. »Že rahel dotik na ramo lahko prikliče silovito obrambo. Pojavijo se tudi povsem nova nagnjenja, ki se prej niso nikoli pojavila, npr. pri prijateljstvu, ki se lahko oblikujejo povsem na novo, nenadno in spontano. Po drugi strani pa otroci na določen način izgubijo zanimanje za pouk.« Za trenutek je postala. »To ne drži popolnoma. Prebudi se tako imenovana lakota po doživetjih, po čutnih vtisih, na katera gledajo bodisi z odporom bodisi z veliko slo. Zdi se, da otroke premetava med tema dvema poloma. V primeru ugajanja ali neugajanja vse razpade. Da bi to lahko preživeli, se vržejo v svet čutnih vtisov.«

»Na kaj mislite?«

Plima vtisov

»Ta trenutek mislim samo na sluh in vid. Koliko hrupa je kar naenkrat in ta je življenjskega pomena. Neka mama mi je pripovedovala, da je njen sin navezal na vrv prazno konzervo in tekal z njo naokoli. Nato sta jih s prijateljem navezala še več na avto in skrito opazovala, kdaj se bo lastnik odpeljal. Ta hrup! Človek si mora zatisniti ušesa! Ali pa efekt razbitega stekla ali pa tuljenje, ki ob tem nastaja, pa glasnost glasbe, ki jo poslušajo in ropot motorjev! Vse to postane nenadoma tako pomembno!

Enako je na vizualni ravni, pojavi se lakota po zaznavanju. Na vrsto pridejo fotografije in posterji, revije, kino, televizija, video in izpodrinejo vse ostalo. Pa svetlobni efekti v diskotekah! Tudi draženja drugih čutov: med neko uro so učitelju nastavili pod mizo tlečo vezalko. Kako grozno je smrdelo! Pogoltno vohajo salmiak, bencin, katran, izpušne pline in o njih naglas govorijo. Dekleta so bolj občutljiva. S parfumi, rdečili, senčili, pudrom in kremami skušajo povečati čutne dražljaje. In okus! Pokvarijo ga z ekstremno kislimi, pekočimi ali sladkimi stvarmi. Zdi se, da se je zbudila požrešnost po doživljajih.«

Susanne je naredila premor. Na misel so ji prišle neke sanje. Truma učencev je na rolerjih drsela čez plakate za kino, spremljala jih je pridušena pop glasba, po kateri so plesali. Zamišljena je rekla: »Mar ne vodi vzbujanje čutov v pijančevanje in to v odvisnost?«

Dobiček pri izgubi

»Dvojnost je prava,« jo je pomirila Henriette. »Nevarnosti, ki je povezana s to starostjo in se mnogokrat res konča pri drogah, nikakor ne smemo prezreti. Toda to je le ena stran. Pomislite pa tudi na to: medtem ko so vaši učenci prej doživljali pojave sveta veliko bolj notranje, jih sedaj naenkrat opazujejo le še od zunaj. Večina otrok – razen zgodaj zrelih – vam, če želite naslikati mirno zbranost iglastega gozda modro ali pa orlu naslikate rumeno perje, še sledi. Pomislite, nek fant mi je nekoč, ko smo govorili o nevarnem biku, ki ga kar razganja od moči rekel, da ve, da bik ne daje mleka, če pa bi ga lahko dajal, bi bilo rdeče! Tako pa je mleko peneče belo, orel pa nima zlatega perja in le hojo smemo naslikati modro. Duša se ne tke le okoli stvari, vsa občutja se potegnejo v učence, v njihova telesa in oko vidi le na površje. V notranjosti se razplamtijo občutki kot močna želja povezati se s svetom, ki pa je od zunaj ni mogoče povsem zaznati. Nekako hrepenijo po izgubljenem raju. Radi bi se splazili vanj in če ne gre lahko, pa na silo, ali pa se – to tudi spada v to starost – izpraznijo z napadom smeha. Za tem se skriva na zunaj nazaj potisnjena želja po povezovanju, a hkrati nezmožnost povezovanja, ki se mnogokrat kaže kot nagon¸ sla. Povsem prav imate: s pojavom nagonov in sle mladostnike na določen način vrže nazaj in to jih ogroža. Kot otrok, čeprav njegov svet čutnih vtisov še ni bil tako razvit, je bil duševno bogatejši, sedaj, z začetkom duševne zrelosti, pa je postal duševno revnejši. Toda pojav spremembe, s katerim ni enostavno ravnati, ima globlji pomen. Tudi izvirni greh ima globlji pomen. Kje je izvirni greh? O tem spregovorite s starši. Opozorite jih na spremenjeno hojo, spremenjen govor, mišljenje in drugačna občutenja na socialnem področju.«

Susanne je z velikimi očmi gledala Henriette: »Toda morajo mi pomagati in govoriti o svojih izkušnjah. Sama tega ne zmorem.«

»Seveda, zato pa sodelujemo! Na starševski večer se bova dobro pripravili. Čutne vtise sva tako živo opisali, zato bova začeli pri čutih.«

Prebujenje čutov

»Na prvo mesto ste postavili slušne in vidne vtise. Z našim učnim načrtom ne delamo nič drugega, kot da šolamo čutne vtise. To začnemo s poukom fizike v šestem razredu – z akustiko in optiko. K pouku prinesemo bele in črne plakate, s pomočjo katerih opazujemo prizmo, učence vodimo iz nasprotja svetlo-temno k opažanjem barvnih robov. Nagovorimo čutno sfero, toda ne ostro in nasilno, ampak s pomočjo uganke: Kako nastanejo barvni robovi? Tako prebudimo notranjo aktivnost. Namesto da čutne vtise razmnožimo, jih popeljemo v tiho globino duše. Ko najdejo učenci odgovor na to vprašanje, da namreč prizma premakne svetlo čez temno in temno čez svetlo, se s tem že odpre nova uganka: Kdaj nastane rdeča in kdaj modra?

Vzemite baterijsko svetilko in podržite pred svetlobo celofan papir. Več papirja držite pred svetlobo, lepša bo rdeča. Nekateri učenci bodo morda vzeli baterijsko svetilko s seboj v posteljo in jo dali pod laneno rjuho, kjer bodo ugotovili isto. V šoli napolnite kozarec z vodo in usmerite skozenj svetlobo. Počasi meglite vodo z milnico. Na številnih mestih nastajajo modri oblaki milnice, če pa pogledamo direktno skozi svetlobo, vidimo oranžno. Kako nastanejo večerne rdeče in jutranje modre? Vprašanje za vprašanjem spodbuja mlade, tako jih vodimo k doživljaju v tišini in čutečnosti, da je modra osvetljena tema in rdeča motna svetloba. Otrok rdečo doživi kot nekaj aktivnega, ki je v svetlobi, modro pa kot nekaj pasivnega, kar je tudi ena stran svetlobe. V rdeči živi pogum, v modri pa zadržanost, tišina, pobožnost. Začetni čutni vtis se je spremenil. Sprememba se je zgodila v procesu spoznanja, v katerega se je učenec potopil. Bistveno dojemanje čutnega ustvari etiko.«

Susanne je Henriettin opis aktivno sodoživela. Zdaj je občutila to kot srečno osvoboditev: Ja, to je pot, po kateri želim peljati učence. Tu imam nekaj v roki, iz česar iz golega vtisa nastane resnična moč. Sprostijo se impulzi, in življenje barv, ki nastane na tej poti, lahko odpira nove razsežnosti v slikanju. Le telesno vezana občutja se sprostijo v občutja, v katerih lahko ponovno zaživi bitje barve.

»Tudi v akustiki se boste na enak način približali sluhu – bistvu zvoka. Ko skrajšate struno, da ujamete tonsko lestvico in jo primerjate z dolžino osnovnega tona, ugotovite matematične potrditve slišanega: pri intervalih, ki so skladni z osnovnim tonom, je krajšanje strune tako, da nastane razmerje med dolgo in skrajšano struno in nastane npr. osnovni ton/oktava; cela dolžina strune, polovična dolžina strune. Disonantni intervali dajejo prelome, ki jih učenci ne morejo izračunati do konca, ker se ne pokažejo. Duše učencev preveva začudenje, češ kako “zmerna” ušesa imajo. Za omamljanjem s pomočjo brezmejnega hrupa se skriva le odvisnost, da bi zaznali tisto, kar se v zvoku razodeva. Čudenje nad lastnim, izvrstno izdelanim organom je zdravilno. Slutijo, da je v tonu slišna zakonitost, ki je v sorodu z izgradnjo njihovega telesa.
Kaj gradi moje uho, moje oko? Lahko govorite o okvarah zaradi čutnih vtisov in jim preberete poročila zdravnikov. Kako delujejo rock, beat in pop, kako delujejo televizija, video ali osvetlitev v diskoteki?

12 leto življenja 3

Ves pouk poteka kot direktno šolanje vtisov in to šolanje ni omejeno le na oko in uho. Izhodišče je čutni vtis, ki se ponuja v svoji skrivnostnosti. Skrbno premislite vprašanja, s pomočjo katerih boste pri pouku razširjali čutne vtise, jih spreminjali v začudenje.

Skrivnostnost slikovitega čutnega vtisa in spoznanje z ozaveščanjem vodita vedno več subjektivnega v objektivno. To sta dve lastnosti pouka, ki morata zveneti skupaj. Tako ustvarite mir v pojavu čutnih dražljajev in v pouk pripeljete vedno več ravnovesja, ki lahko nastane iz zaupanja vase. In učitelj se tako iz avtoritete spreminja v pomočnika, ki vedno manj ukazuje in vedno bolj nakazuje na uganke, ki se v čutnem svetu skrivajo.«

Prebujenje brez orientacije

Susanne si je poskusila ves postopek še enkrat predstaviti. Po premisleku je vzela svinčnik in napisala naslednje:

»Ste si ta proces tako predstavljali? Na levi še ne dvanajstleten otrok, obdan z vzgojitelji, ki mu posvečajo vsa svoja občutja in izraze volje? Na desni pa učenec v sredini, v katero se skrije, kar je prej dotekalo, tako se loči od okolice in se zaveda čutne sfere.«

»Pojav lahko primerjamo z vzhajanjem sonca. Otrok je do dvanajstega leta obdan z oblaki, skozi te ovoje pa svet doživlja domišljijsko. Z vstopom v puberteto doživi proces prebujenja, v katerem se vse, kar je bilo prej v oblakih, vseli v njegov organizem. Ko je s tem prežet, doseže spolno zrelost. Vse vidi zelo jasno in hkrati še ne ve, kaj vidi. Podobno kot da bi se zbudili v tujem kraju: vse bi videli, a ne bi vedeli, kje smo. Toda otrok bo izvedel, kje je. Ta želja je dobra in pravilna. Iz nje lahko nastane pravo zanimanje za svet. Tako kot pogosto smatramo spanec za brata smrti, lahko tudi to prebujenje označimo kot sestro rojstva. Rojstvo lahko veliko bolje razumemo, če ga kot odrasli v sprva neznanem okolju skušamo dojeti.«

Pospeševanje individualnosti

»Nekaj pa mi še ni jasno. Kje je pri vsem tem individualnost, kje je učenec sam?« je raziskovala Susanne.

Henriette se je obotavljala. »Na to vprašanje bi poskusila odgovoriti z dvema popolnoma nasprotnima primeroma iz pouka. So učitelji, ki se, kot rečemo pri nauku o barvah, zelo trudijo in dajo posebno veliko na lepe zvezke. Komajda zastavijo kakšno vprašanje, tako da otroci komaj kdaj pomislijo na čutne vtise. Nekaj manjka. In potem imamo učitelje, ki dajo manj na lepe slike in zvezke. Prepričani so, da mora biti snov predelana in zanje je pri pouku pomembnejši pogovor. Tudi tu nekaj manjka. V obeh primerih manjka pot, ki se končuje. Toda najprej so zares sprejeti čutni vtisi. To lahko s pomočjo slik, opisov poskusov, torej s pomočjo natančnega vodenja zvezkov, zelo dobro nadzorujemo. V drugem koraku pa spremenimo vtise v objektivna, višja področja naše spoznavne zmožnosti, kjer izvemo nekaj o stvareh, medtem ko vtis vodi k čistemu odzivu in nam ne da informacije o sami stvari. Če ostanemo pri tem, je tako otrok sam tisti, ki ustvarja odnose, ki se iz omejenih vtisov spreminjajo v razširjene oblike bolj objektivnih izjav in to deluje prebujajoče. Take oči zrejo budno in veselo v svet in zato je tudi zvezek lep, saj učenci vložijo vanj nekaj individualnega.«

»Jasno mi je postalo, zakaj mladi tako pogosto primerjajo ladjo v valovih z viharjem. Vtisi jih butajo, toda…«

»…zato moramo mlade pravzaprav drugače nagovoriti,« jo je podprla Henriette. »Če nagovarjamo učence take, kot so, je vse še slabše. Če jih nagovarjamo nasprotno, take kot bi radi bili, jih pošiljamo na pravo pot. V tem smislu spadajo v področje, v katerem je učenec, zraven tudi učitelji in vzgojitelji. Le da učitelj v tem svetem okraju ne sme več nastopiti kot dana avtoriteta.«

Fantje in dekleta

»Vam je shematski prikaz razumljiv?«

»Vsaka shema, ki kot vaša kaže nekaj čisto pravega, ni najbolj točna. Jasno nam mora biti, da fantje in dekleta ta proces prebujenja doživljajo povsem različno. Spominjam se, da mi je nekoč kolega rekel: Fantje iščejo čutne dražljaje, dekleta pa se jih zavedajo. Imajo rdečila, kreme, puder, pritisk na solzne mešičke in koketiranje. Vse se lahko stopnjuje, tudi odkrito postavljanje, zato doživijo vihar protestov. Dekleta se postavljajo, se pokažejo! Predpišejo si oblačila. Zato je doma toča zmerljivk. Postavijo se ravno kot sveča in se šopirijo. Učitelju bodo že pokazale. To je moj obraz, moje telo in lahko ga oblečem, kakor ga hočem. Ob takih čustvih vidimo, kako jim kipi kri. In prav krvni sistem je pri dekletih v puberteti močneje angažiran kot pri fantih.«

»In kaj naj storijo starši?«

»V takem primeru je najbolje, da eden od roditeljev pokaže neke vrste zanimanje, jim prisluhne, postavi kakšno vmesno vprašanje, s taktnim občutkom postane del teatra, ne da bi sam prevzel vlogo. Nato nenadoma npr. išče ključ od avta, se odpravi po svojih opravkih in pusti dekleta, da se same nanorijo. To je pravo ravnanje, tako bodo porabili vso municijo in hčere bodo same opazile, da vse skupaj ni vredno tolikega teatra.«

»In kako naj ravnajo pri fantih?« je vprašala Susanne z nasmeškom.

»Fantje so sramežljivi. Sami ste govorili o dveh fantih, ki sta svoje norčije opazovala iz varnega skrivališča in se smejala osuplim voznikom. Fantje se ne postavijo ravno kot sveča. Če vprašamo fante, ki so priredili dirko s kolesi, kaj počnejo, se zna zgoditi, da bodo v zadregi, da jih bo sram, da ste jih opazovali in bodo zardeli. Če nimate za to kakšnega pomembnega razloga, jih raje ne vprašajte: »Kaj delaš tu in kaj delaš tam? Tako kot pri dekletih ne vdiramo v duševno sfero, ampak se zanjo raje ne zmenimo. Če so fantje npr. nekaj pokvarili, moramo vedeti, da se šele po dejanju zavejo, kaj so storili. Sicer bi bila to njihova zlobna volja. V večini primerov se v svoji koži ne počutijo ravno dobro, zato jih ne smemo vzeti preveč resno, raje se poslužimo malo humorja. Na ta način bodo fantje sami opazili, da so izpadli neumno, učitelj pa ne izgubi avtoritete, medtem ko strah in odpor do učiteljev, ki prekomerno reagirajo, narašča.

Ne smemo pozabiti, da fantje zaradi preštevilnih vtisov ali zahtev šole ali doma zlahka postanejo razdraženi. So bolj razdražljivi od deklet. Pojavi se tudi zahteva, da se ozrejo nazaj. In nujno se je treba ukvarjati s tem, tako da jim pokažemo, da jih razumemo in se nam zdi pravilno. Tako se jim je kasneje veliko lažje potopiti v svoje notranje življenje. Sicer bodo, če bo le mogoče, površni, materialistični ali celo brutalni.«

»In kako vidite notranje življenje deklet?«

»V tej nagli sposobnosti vstopa lahko pri dekletih opazimo premočna čustva. To so lahko: ogorčenje, jeza, bes in celo sovraštvo in po drugi strani predanost in nežnost. To se pojavi samo po sebi, je kot izbruh sil narave. Nasprotno se lahko uniči ali pa dvigne v nebo. Njihovo lastno središče, bistvo njihove biti, posrka občutja kot suha goba in zato je tako težko navezati nov odnos.

Pri fantih je to čisto drugače. Svojega središča še niso našli in zato se lahko tako vehementno skrijejo v občutja. Zato vidim zadrego v fantih, ker sploh ne vedo, kam bi sami s seboj. Samo poglejte si njihovo nemoč, ko zarivajo roki v hlačne žepe. Najraje sebe ne bi pokazali. Obstaja nevarnost, da bodo postali reve. Če skušamo najti skupni imenovalec, bi lahko rekli: punce nas skušajo odpraviti s trdo lupino, fantje pa so kot surova jajca. Zato moramo, kot sem že rekla, vsako besedo močno pretehtati, kar pa sploh ni lahko.«

Pogovor je v Susanne še dolgo odzvanjal.

– VI –

Zaupanje in samozaupanje

Pomislila je na svoj prejšnji razred. Takrat je v petem razredu začela z epoho botanike. Kako zavzeto so ji učenci sledili, kako so slikali nežno, vedro bitje device breze, nanašali rumene, modre in zelene lise na papir; kako so slikali mlado vrbo z dolgimi, v vodo segajočimi vejami; slikali so rdeče in rjave in zelene junake, hrast, sledili so temni molčečnosti melanholičnih iglastih gozdov … vse to so sprejemali kot samoumevno, voljni in brez ugovorov so oblikovali zapise in slike. V svoji notranjosti so bili bogati kot rastline, ki rastejo proti sončni svetlobi. In sedaj se kaže nasprotna slika njenega razreda. Vsi so samovoljni, nebogljeni in težko vodljivi. Nekaj se je vrinilo vanje, kar vrtinčasto dviga njihova čustva in včasih bolj, včasih manj jasno postaja želja ali opozicija.

»Kljub temu,« je pomislila, »si ne smem želeti, da bi otroke zadrževala v razvoju. Odvijati se mora naprej, vključiti je potrebno nove sile, tudi če se sprva pojavijo kot strasti in poželenja.«

Upam, da bodo moji učenci nekega dne našli pogum, da si zazrejo v oči, da ločijo resnično od neresničnega in pridobili moč, ki je močna in nesebična, kot je rdeča barva krvi, kot je rdeča barva vrtnice! V tistem trenutku je Susanne prepoznala svoje napake, dvome, skrbi in potrebe kot kamne na svoji poti življenja. Se moram tudi sama naučiti pogledati si v oči? Toda nekaj mogočnega se je upiralo samokritiki, dokler ni opazila, da svojih pomanjkljivosti ne sme skrivati, pač pa jih mora sprejeti. Rekla si je: »Učila se bom ravnati z njimi in jih hkrati sprejemati takšne, kot so. Tako bom vzdržala in bom lahko razumela svoje učence.«

»Delo na samem sebi je predpostavka za naš poklic,« je previdno rekla Henriette. »Če iz mladih ljudi nekaj nastaja, je vedno prisotna tudi milost. In ostaja nam upanje, da lahko računamo nanjo.«

Susanne ji je pokimala. Henriette je poiskala list papirja. »Poglejte te vrstice, dragocen dar, ki mi ga je nekoč ob zaključku osemletke podarila učenka. Mlad človek mora najprej skozi valove enostranskosti, dokler ne dobi organov zaznavanja, s pomočjo katerih vidi skozi lupino. Šele takrat se lahko izleže mlada individualnost in si reče: tu sem jaz! To boste tudi sami doživeli z učenci. Preberite!«

Zahvala življenju
Hvala življenju,
da mi je dalo smeh
in jok,
tako vem, kaj je sreča
in kaj dvom.

Hvala življenju,
da mi je dalo ljubezen
in tudi sovraštvo,
tako da vem, kaj je veselje
in kaj bol.

Hvala življenju,
da mi je dalo ogenj in led,
svetlobo in sence,
budnost in spanje.
Dalo mi je veliko veselje,
s katerim opazujem ptička,
in žalost,
ko umre.

Hvala življenju,
da mi je dalo.

Ljubi starši

»Z današnjim starševskim večerom mi ni lahko začeti, saj so se zgodile nekatere stvari, ki nas vse zelo obremenjujejo. Najbolj smo se ukvarjali s serijo tatvin v veleblagovnici. Čeprav nam to leži na srcih, pa bi poskusila začeti z nečem drugim.

Več kot dve leti sta minili, kmalu bodo že tri, ko je razred prestopil rubikon. To je bil pomemben dogodek, ki je občasno pripeljal do kriz. To so bile prve težave, ki sem jih z razredom doživela. Takrat smo rekli, da usihajo zadnje sile posnemanja, s pomočjo katerih so otroci želeli sodelovati pri vsem, kar se je okoli njih dogajalo, in te sile otroka ne bodo več nosile skozi življenje. V devetem letu je začutil sebe ločenega od sveta in od okolice. Otroci se s svojo okolico niso mogli več povezovati s pomočjo sil posnemanja. Prebudilo pa se je nekaj novega, kar lahko gradi most z zunanjim svetom. To je zmožnost doživljanja, ki se izraža v čutenju. In ta most silnega doživljanja z vsem, kar jih je obdajalo, je stopal v razred, ko smo doživljali zgodba stvarjenja.«

Vse živo je božansko

»Sledila je izguba otroškega sveta in iskali smo vse poti, ki so jih ustvarili ljudje sveta, nato smo pomislili na vse poti, ki so božje stvarjenje. Sledili smo stvarjenju vsega, kar je na zemlji in videli smo, da je bil človek ustvarjen nazadnje, in da mu je bil vdihnjen dih. Otroci so spoznali, kaj nosijo v srcu, in da so obdani z božanskim. Doživeli so, da je božje razodetje v šumu vetra, šepetu vode, globini neba in toplini sonca. Vsaka mušica in vsak cvet sta tako stvarnikovo delo.

Naslednje leto sem pri nauku o človeku in živalih doživela, kako otroške duše še vedno živijo skupaj s tistim, kar jih obdaja. Majhna spodbuda je zadostovala in že so se vživeli npr. v žival in to opisali tako, kot bi bili sami v njej. Vprašala sem jih, kakšna žival bi nastala, če bi se osvobodili vida in sluha in vseh naših čutov, da bi naš čutni organizem odletel. In opisali so, kako ptica s svojimi krili čuti zrak in tipa ravnotežje, se počuti lahko in lebdi in ima pregled nad vsem, lahko sliši, kar je pod njo. Ali pa so ugotovili, da zaradi prebave, zbiranja moči in vztrajnosti in miru nastaja velika, težka krava in kako nas plameneče navdušenje in pogum spominjata na leve. Zlahka so otroci občutili težo krave, lahkoto ptice, toploto in pogum leva.
V petem razredu so se še zlahka vživeli v okolje. Pogled na brezo in kaj kmalu je plesala vesela deklica v svoji poletni obleki; v temni jelki so doživeli tuhtača, ki šepeta skrivnosti. Prej omenjeni želijo svetlobo, drugi pa stojijo tesno drug ob drugem in si mečejo senco. Vse so zelo nazorno doživljali.
Celo leto jih je vodila predanost do živali in rastlin – tudi do sošolcev, staršev, učiteljev.
Bil je harmoničen čas, lahko bi rekli, da je v občutjih otrokove duše lahko živelo vse in ta občutek je bil prežet s tem, da je vse živo božjega izvora.«

Kako starši vidijo otroke

»Z vstopom v dvanajsto leto smo se poslovili od teh časov. Za nami so in k nam piha oster veter. Otroci so se na zunaj jasno spremenili. Zakaj so postali teko drugačni?« Čeprav je Susanne zastavila le retorično vprašanje, se je oglasilo več staršev.
»Pred časom ste z razredom recitirali. Od kod izvira zlo:

Saj to je svet Boga,
si rekel je,
in Bog le dobro v sebi ima.
Odkod iz sveta dobrega
na svet ta zloba le kaplja?

Naši otroci so živeli v božjih stvaritvah in to je bilo dobro. A zdaj je drugače, ne živijo več v samoumevnem redu. Pred kratkim je moja hči rekla: »Mama, ljudje so nekako zlobni.«
Bila sem povsem presenečena in sem jo vprašala, kako to misli. Nekaj časa je bila tiho, potem pa je rekla: »Ti ne veš, kako je v našem razredu!«
Vprašala sem, če misli na kraje, pa je le prikimala. Mislim, da se s tem veliko ukvarja.«

»Najin sin o tem sploh noče govoriti. Če pogovor nanese na to, se takoj potegne vase. to ves čas odkriva,« je menila njegova mama.

»Pozornost vzbuja to, kako naša razredna skupnost zaradi tatvin trpi. Oblikovale so se skupinice, prave klike, ki se med seboj bojujejo in tekmujejo. Kam to pelje?« se je spraševal oče.

Neka mama je rekla: »Spomnila sem se na to, kako je moja hči nenadoma postala groba, kar prej ni bila. Zadnjič je vzela v roko neko knjigo, na srečo ni bila predebela in z njo udarila mlajšo sestro po glavi. Ko sem posegla je rekla, da jo bo naslednjič še močneje.«

»Pri najinem sinu pa doživljava ravno nasprotno od tistega, kar vi opisujete. Kadar je kje kakšen prepir in le vprašam, zakaj gre, kaj se je zgodilo, užaljen steče proč. Nobene sledi nasprotovanja. Včasih je tako užaljen in občutljiv, da se skrije v svojo polžjo hišico in nekaj dni ne govori z mano. Ne vem več, kaj naj storim!«

»Pa tudi ubogajo ne več. če kaj hočem od njega, me najprej vpraša: zakaj?«

»Ja avtoriteta je izginila. To sva opazila tudi pri najinem sinu. Doma pravi: Veš kako nas kliče: otroci, ljubi otroci. Mar misli, da smo še dojenčki ali pa se že pripravlja na nove prvošolčke?«

»Prebudil se je velik čut za pravičnost,« je rekla neka mama. »Moja hči se strašno razburi, če otroke, oprostite, učence med odmorom pošljete ven. Vedno moramo ven, učitelji pa sedijo v zbornici in pijejo kavo! To mi sploh ni všeč!«

»Spomnila sem se, kako je postala v nekaterih odnosih plaha ali pa jo je sram,« se je oglasila mama. »Najine hčere se ne smemo več dotakniti. Ko sem ji kupovala pulover, je hotela imeti dve številki večjega, da se ne bi videle prsi. Otroci niso postali le ostri, ampak tudi ….
Občutki so se jim povsem spremenili.«

»In vsako besedo preverijo. Pred kratkim sem rekla hčerki, ko je že tako dolgo sedela za mizo in delala nalogo, ker se je le hecala s sestro, naj kar naprej ne besediči. Pa mi je rekla: Kako, saj ne klepetam kar naprej. In potem je očeta prosila za pomoč pri računih!«

»O računanju se ne morem pritožiti, ampak njegov nered! To bi morali videti! Ničesar ne najde. Kje je ključ od hiše? Pa mu leži pred nosom, on pa:«Ah ja,« ga vzame in gre. Trenutno oči nima na glavi.«

»Mene pa poleg tatvin zanima, kakšne seksualne zadeve se v razredu dogajajo. Ne vem kaj je, ampak moja hči pravi, da jo je sram, da hodi v tak pokvarjen razred!«

Stvar okusa

»Mislim, da ne smemo narediti napake, da vse, kar naši otroci rečejo, jemljemo preveč resno. To so le tipični primeri, kako se lahko najstniki po eni strani razburjajo, nasprotujejo in med seboj tekmujejo, po drugi strani pa odrivajo, užaljeno tečejo stran in so lahko kljub temu zelo nesramni. To je prehodna faza. Tudi seksualnih problemov ne smemo gledati s stališča odraslih. Otroci s previdnostjo stopajo v novo deželo in ne vedo zagotovo, kako naj ravnajo z novimi vtisi, kaj šele, da bi o njih lahko govorili. Kmalu bodo spolno zreli. Moje izkušnje so take, da je najbolje, če z njimi povsem odkrito govorimo. »Kaj je kurba,« me je zadnjič vprašal sin. Govorila sva o tem, tudi o tem, zakaj opravlja tako delo in bil je tih in zamišljen. Predvsem pa ne smemo ničesar skrivati ali izključevati kakšnih tem, kot je za nas lahko v tistem času udobneje. Mislim, da moramo spregovoriti z njimi, kadar opazimo, da kaj ni v redu. V tem smislu so v pomoč tudi konkretni nasveti prek telefona.

Vzgojila sva že dva otroka in si tako pridobila nekaj izkušenj. Pri obeh je bilo tako, da sta v teh letih določene jedi prenehala jesti. Že spet narastek, same žitarice! Priznati moram, da se je to nanašalo name, da je letela kritika na moje kuhanje in to sem čutila kot nehvaležnost. Sedaj, ko to doživljam tretjič, sem že prišla do zaključka, da gre v tej starosti za stvar okusa, ne samo pri hrani. Mi razumemo svoj okus. To, kar je všeč nam, ni nujno všeč tudi ostalim, četudi je v obeh primerih nekaj dobrega. Zdaj bo vse (ali pa večina) gledano z vidika maram, ne maram. Stvar okusa se tiče tudi glasbe, plesa, oblačil itn.

V teh dneh se je vrnil sin s čudovito frizuro. Najprej mi je vzelo sapo, on pa je rekel: »Saj ne razumeš, saj sploh ne veš, in sploh nimaš okusa!« Obleči hočejo najbolj čudne stvari. Zdaj sem pa izgubila nit. Ja, hotela sem reči, da ne moremo razumeti, kaj otroci dajejo od sebe, če jih presojamo s stališča odraslih. So v neki fazi, ko jih zapusti dober občutek in v trenutku več ne vejo, kaj je dobro, kaj je zdravo, kako se oblačiti ali izražati … Imajo osebni vtis in nič več. izpadli so iz vsega, kar so doživljali kot devetletniki in so v tisti krizi čutili osebno tesnobo. Zdaj v sebi nosijo sveženj občutkov in silovitih čustev, ki pa vsi hočejo na plano in ob nas tudi smejo. Sprevidela sem, da mora tako biti in to, odkar tega ne vežem več nase osebno, torej ne presojam s stališča odraslega, tudi dobro prenašam. Zdaj me več ne prizadene.«

Slišali smo šepetanje očeta: »Bo kar tako, kot pravite, posebej z osvajanjem nove dežele. Toda sprašujem se, kam to pelje, če bomo popustili vajeti? Neotesanosti za mizo ne dopuščam in tudi predrznost zavračam. Mislim, da se nas vseh zelo tiče to, kar se je s tatvino zgodilo. Na tej točki se v dogajanje ne morem vživeti.«

Pritisk in zdravje

Susanne je še predobro razumela očeta, saj je tudi sama že sodila, preden se je srečala s težavami v puberteti. Spokojnost matere, distanco do svojega sina, ko mu je hkrati dosti bližje in mu lahko reče več kot prej omenjeni oče, si je sama počasi že pridobila. Zato ji je vzelo toliko sil za pouk, da je prišla skoraj na rob izčrpanosti. Na vsak način je hotela narediti vse prav in zato učenci niso smeli narediti niti koraka s poti, sicer je v tem videla lasten neuspeh. Zdaj ji je postalo jasno, da se ogromne količine lahko le še množijo, če izstopi in to ne bo prav nič pomagalo, če si bo prikrivala. Še preden pa je Susanne lahko odgovorila, se je že oglasil drug oče.
»Rad bi spregovoril še z drugega stališča, kar se tiče vodenja pouka. Pri najini hčeri opažam, da je naravnana tako, da se ne potrudi tega premagati, če pride do tega, da česa ne zna.« Saj se mi ne bo nič zgodilo.« Mislim, da manjka potreben pritisk, želja po uspehu, strogo merilo. Delo dviguje moralo!«
Neka mama, ki je nemirno poslušala, se je vmešala. »Tatvin ne želim olepševati ali jih opravičevati. Kot ste že rekli, potrebujejo jasno vodenje in nedvoumne meje, saj so bile tudi nam določene. Kar pa se tiče pritiska in uspehov, se pa ne strinjam z vami. S pritiskom in prisilo po uspehu in ocenjevanjem in ponavljanjem razreda se noben otrok ne poboljša, ampak je vse še huje. Najina hči je na tej šoli eno leto. Prej je prav to, kar pravite, imela. Neverjetno, kako je bila obremenjena. Prišlo je tako daleč, da se ji je poznalo na zdravju. Odkar je na tej šoli, cveti.«
»Ne verjamem, da je prejšnji gospod mislil na ocenjevanje in ponavljanje razreda,« ga je zagovarjal drugi oče, »sicer ne bi imel otroka na tej šoli. Toda najbrž doživlja enako kot jaz. Vesel bi bil, če bi bili otroci vodeni bolj trdno, posebej pri francoščini, pa tudi drugje. Bolj se morajo potruditi. Konec koncev moramo misliti na to, da bodo enkrat morali vstopiti v drugačno šolo ali na fakulteto in tam jih lahko čaka prebujenje.«

Dvojna naloga

»Ne smemo pa pozabiti, da je prav v tem času pred otroki dvojna naloga. Mislim tako na telesni razvoj kakor na šolo z vsemi njenimi zahtevami. Ne vem, kdo od nas daje najvišje rezultate, če se mu ne godi dobro, če ga boli zob ali glava ali pa je kakorkoli telesno oviran. Puberteta je nekaj takega in opaziti moramo, kako deluje na telo in kaj povzroča. V petem ali šestem razredu že večina deklet dobi menstruacijo. Celo telo se preoblikuje in to vpliva tudi na duševne sile. Mislim, da ne smemo forsirati učenja, tako kot bo to mogoče kasneje. Najin najstarejši otrok je bil ravno v teh letih šibek učenec, takrat nas je zelo skrbelo. Zdaj pa študira in je dobrega zdravja, mogoče tudi zato, ker ga takrat nismo tako obremenjevali.«
»Otrokom mora biti pouk v veselje,« je rekla mama, ki se do sedaj še ni oglasila. »Potem se rešijo vseh težav, tudi pubertete!«
Številni starši so v tem trenutku pogledali Susanne. »Zahvaljujem se vam za stališča, o katerih ste govorili. Deloma se razlikujejo. Po eni strani spodbujati pritisk, uspehe in stroga merila, po drugi strani pa naj bo pouk v veselje. Mislim, da bomo morali skupaj najti pravo smer.«

– VII –

Dolžnost in samostojnost

»Zelo sem vam hvaležna za besede o dvojni nalogi, pred katero stojijo učenci. Napori in telesni razvoj v tem obdobju lahko resnično delujejo nasprotno od tega, kar nameravamo, po drugi strani pa ne moremo, ko se pokažejo razpoloženja: ne maram, ne znam, ne da se mi, preprosto popustiti! Telo bo doživelo odpor, padlo je v resnost. Zatorej je posebej nujno, da otroke naučimo samostojnosti in dolžnosti. Dolžnosti je treba premagati, s tem je povezana tiha bolečina in to mora mladi človek spoznati, saj se ji ne more izogniti. Ni realno, da se človek, četudi v letih naših otrok, od jutra do večera le veseli. Če bi bilo tako, bi iz njih konec koncev postali nesposobni za življenje.
V tej dobi je težko, posebej če stojimo pred velikim razredom, da bi se vedno ukvarjali z individualno situacijo posameznika. Pred kratkim mi je rekla neka mama, da je bila njena hčerka neznosna, dokler ni dobila menstruacije. Potem je spet postala miroljubna, družabna in prijetna deklica. Stremljenje k večjim uspehom njihove situacije ne olajša, marsikdaj se moramo situaciji prilagoditi. Po drugi strani pa si želimo več dejanj in navdušenja in bi radi, da bi ideali, ki v tem obdobju lahko vzplamtijo, goreli močneje. Toda izpolnitev vsega tega ni tako lahka! S tem je povezana dodatna težava, da danes obdobje predpubertete in pubertete v večini primerov sovpadata. Razlikujemo predpuberteto od dvanajstega do štirinajstega leta in puberteto, od štirinajstega do šestnajstega leta in adolescenco od šestnajstega do dvajsetega leta. S pospeševanjem so se časovni okvirji danes prekrili. Kot je bilo omenjeno, se v času predpubertete že začne pubertetni telesni razvoj, s čimer sovpada pripravljalni čas in mladostnik mora tako stopati po dva koraka naenkrat. Toda prav gotovo ne želim tarnati. Nasprotno! Po zaslugi sodelovanja s starejšo kolegico, ki je danes želela biti z nami, pa zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla priti, sem našla povsem nove zasnove pouka in že veliko lepega doživela, o čemer sem danes tudi želela govoriti z vami.«

»Prosila bi, da še enkrat govorimo o tatvinah. V povezavi s čim jih vidite vi?« S temi besedami je neka mama prekinila Susanne.

Izločanje in raztapljanje

»Učence sem vprašala, zakaj so to storili in kot motiv se je pojavilo to, da so iskali napetost, da so hoteli vedeti, če bo šlo, če bodo zasačeni ali če so spretni kot odrasli. In mislim, da je bil z vsakim pohodom povezan skriti užitek ali pa določen občutek samozavesti. Imeli so občutek, da so že tako veliki, da gredo lahko preko avtoritete, preko reda. Na začetku večera se je nekdo spomnil naše pravljice o dobrem in zlu, v kateri lahko domišljava sekira podre drevo, drevo pa ji pove, da je njen ročaj narejen iz debla. S takim izločanjem nastane nekaj, kar je v pravljici opisano kot zlo. In to izločanje nam prihaja naproti v tatvinah. Če gledamo na drevo le z stališče tega, da rojeva plodove (in to bi rada dodala pravljici kot moje lastno razmišljanje), potem sicer res iz celote nekaj izloči, toda v sebi še vedno nosi celoto. K uničenju ne vodi izločanje, pač pa na nek način popuščanje.
Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile, s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti.«
»Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj mladega človeka?« je izzivalno vprašal oče.
Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila mama: »Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše že v stari zavezi.«
»Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega. In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga onesnažujemo. To vidijo naši otroci,« je ugotovil oče.

Mišljenje, čutenje in volja

»Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci, toda to je dolga pot,« je nadaljevala Susanne. »Ko so bili s svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače – prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja. Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli preko te izkušnje.«

»Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka,« je Susannine besede podprl oče. »V otrocih kljub dogodkom, še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer govorili.«
»In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako,« ga je podprla mama.

Neobdelan kos lesa

»Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava.« Svetovala sem ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala, da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat, bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna.

Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa, ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas deluje zdravilno, tako doma kot v šoli.«
Po kratkem odmoru je vprašala mama: »Prej ste omenili, da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega. Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali še o tem?«

Hoja, govor, mišljenje

»Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi – včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo, da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj, nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer.
Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs. Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže, da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža? Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop.
Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor: Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju. Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha, da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da zavzema svoje stališče.
Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma subjektivne.
»Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več prava,« je pripomnila neka mama. »Zdaj mi je popolnoma jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna nesramnost!«
Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor.
»Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje. Govorili so en jezik,« je nadaljevala Susanne. »Zdaj pa se vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži. Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko zgodi.

Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene sem celo slišala: »Tega ne razumem, jaz tega ne znam.« Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja. »Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …« in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega: dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali.
Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov: iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza. Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja. Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila: fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma, ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati, oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito. Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željo-po-računanju. Toda poglejmo drugače in presodimo, če se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo.

Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova, lastna mnenja?

In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova? Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj in ugank.

V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode.

Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave, na katere bodo učenci naleteli globlji pomen.

– VIII –

Zemeljska zrelost

Ne prepustimo se vtisu enostranskega trenutka. Vprašajmo se po smislu. Lahko se zgodi kaj slabega ali tragičnega. To, kar se dogaja. Sedaj vstopajo mladi fantje in dekleta v starost, ko se med seboj ruvajo in ko želijo zbežati. Kam? K samemu sebi, da bi postali tisto, kar v njih drema. Toda šele potem, ko bo vse resnično, vse individualizirano, bo presvetljeno prežeto s toploto in razžarjeno. To je Rudolf Steiner imenoval zemeljska zrelost. Ta beseda bolj kaže na to, kar nastaja, kot na spolno zrelost. Slikar Emil Nolde je doživel nekaj te zemeljske zrelosti, ko je bil star štirinajst let. Opisal je, kako je šel sam čez polje; gnale so ga misli in neki nedoločeni občutki. V visokem koruznem polju, kjer ga ni mogel nihče videti, je z zaprtimi očmi in z razširjenimi rokami legel na hrbtet. Ko je tako ležal, je mislil na odrešenika, kako so ga rešili s križa. Nato se je v nekem nedoločljivem notranjem vzklikanju obrnil in objel celo okroglo, čudovito zemljo. Želel jo je objeti kot ljubico.

Starševski večer se je počasi zaključeval. V manjših skupinah so se še pogovarjali o tem in onem. Izrazili so željo po ponovnem starševskem večeru in Susanne je obljubila predavanje o ozadju obdobja pubertete.

Domov je šla z mešanimi občutki. Tam jo je napeto pričakovala prijateljica: »Kako ti je šlo?«
Susanne je sedla in kljub pozni uri popila skodelico čaja. »Mislim, da bi bil starševski večer boljši, če bi ga imela pred pol leta. Po vsem, kar se je medtem v razredu zgodilo, se zdi, ko bi se ves čas opravičevala in pojasnjevala.«

»Toda ali bi pred pol leta že zmogla tak starševski večer?« je raziskovala prijateljica.

»To ne, manjkala mi je izkušnja, ki sem jo v tem času pridobila. Pa tudi Henriette mi je veliko pomagala.«

Še dolgo sta se pogovarjali. »Ampak, ali veš, da ti najpomembnejšega še sploh nisem povedala.«

»In to je?«

»Ta zvečer sem spoznala, da je najpomembnejše, da so otroci sproščeni. Doslej sem vedno mislila, da mora biti pouk tak ali tak, otroci prav tako. Vendar to ni življenjsko. Treba je računati z danimi dejstvi ali pa ne in biti preprosto odprt, odprt do vsega, kar prihaja, kar se nam bliža.«
Pogovor z Gottfriedovimi starši

Gottfried je ostal v postelji tako dolgo, kot se je le dalo. Ko je spet slišal mamo, ki ga je klicala, je končno našel svoja oblačila in si oblekel mehurjaste hlače. Zajtrkoval ni veliko in je komaj kaj žvečil. Kruh mu je bolj dišal, če je bil sladek, zato je na vsako rezino dal toliko marmelade, da je z robov kar kapljalo. Če je imel zjutraj premalo časa, je mama preostale kose kruha naložila drugega na drugega, da je potem vsaj po poti kaj pojedel.

Pred odhodom se je Gottfried mudil še v kopalnici. Na roki si je namazal briljantino in si šel z rokama skozi lase. Z zadovoljstvom se je pogledal v ogledalo. Kako močna je briljantina! Z glavnikom je lase postavil pokonci, s sprejem vse skupaj učvrstil in si veselo ogledal mojstrovino. Nato je pogledal še po stanovanju za kasetami, zvezki in šolskimi stvarmi ter se odpravil na pot v šolo.

V njegovo sobo je vstopila mama. »Vedno isto,« je zmajala z glavo. Skozi zatohel zrak je stopila do okna, ga na široko odprla in prezračila posteljo.

Na naslednji postaji so vstopili sošolci. Eden je imel prav tako frizuro kot Gottfried. Bil je njegov vzornik. Stala sta drug ob drugem in oba sta izgledala kot dva ježka, ki sta se pripravila na tekmo z zajcema.

»Dobro jutro, Gottfried,« je rekla Susanne in pridržala njegovo roko. Nič mu ni bilo bolj zoprno zaradi pozdrava, saj je učiteljica počakala, da je srečala pogled. Šele nato je spustila roko. Zdaj naj bi pokazal naloge, ki jih že včeraj ni naredil. Dolgo je iskal in končno je pokazal zvezek, ki je imel oslovska ušesa. Vedel je, kaj ga čaka. Kar je naredil, je bilo površno in bistveno je še vedno manjkalo. Prikimal je, toda s kimanjem je želel doseči le naklonjenost učiteljice. Zato je ponovil pritrjevanje in obljubil, da bo »do jutri« vse nadoknadil. Susanne si je manjkajoče naloge zapisala v zvezek in ga vprašala, ali je vse razumel. Še enkratno zagotovilo in končno je smel sesti.

Gottfried je pel, recitiral, igral flavto in se počutil kot doma. Kukal je v zgornji kotiček na stropu in ves čas mislil na motor, ki ga želi zgraditi. »Gottfried!« Bil je poklican, učiteljica ga je nekaj vprašala. Medtem ko je ponavljala vprašanje, mu je nekdo prišepnil: »Kavboji.« »Kavboji,« je ponovil. Posledica je bil smeh v razredu. Smejal se je tudi on in se delal, da mu je spet nekaj smešnega uspelo. Pod masko razrednega klovna je skrival svojo negotovost. V odmoru je ob njem stala sošolka, ki jo je imel posebno rad. »Praprebivalci Amerike niso kavboji,« se je smejala. Šele zdaj je sploh slišal vprašanje.

Ura angleščine se je pričela z narekom, kar je bilo za Gottfrieda brezupno početje. Toda sošolec mu je potisnil zvezek bližje. Sprva je napeto gledal učitelja, potem pa je poškilil v sosedov zvezek. Naslednjo uro je bila matematika. Ulomke je obvladal. toda ko so na vrsto prišle enačbe, se je spet oprijel soseda.

Po kosilu je bila telovadba. Po dvojni uri je bil čisto moker, tako se je naprezal. Zmagala je njegova ekipa. Imel je veliko idej, kako bi naslednjič lahko igrali še boljše. Ves zaripel je prepričeval soigralce in tako ga je zaneslo, da ni nihče prišel do besede. Kmalu ga več nihče ni več poslušal.

»Danes nimam nobene naloge, saj smo imeli popoldan pouk,« je odgovoril, ko je prišel domov. Potem se je spomnil, kaj je zjutraj obljubil, toda ko je sedel za mizo, je videl, da je zvezke zamenjal s sošolcem. Pričel je listati. Manjkala je kaseta. Kje je spet? Vzel je svoj walkman. Zaslišal je, da je prišel domov oče. Večerja bo.

Po večerji je rekel mami, da mora po nekaj in tako hitro izginil za vrati, da mami ni ostalo časa za dodatna vprašanja. Vedel je, kje se zvečer zadržuje sošolka, ki mu je naskrivaj všeč. Tokrat jo je videl. Tudi ona njega. Celo gledala ga je. Šel je naprej in iz žepa izbrskal enkrat že prižgano cigareto ter si jo prižgal. Medtem ko je nekajkrat potegnil, se je spomnil na kavboje. Le kaj si ona misli o njem?

Na poti nazaj mu je uspelo, da se je zmuznil v svojo sobo, ne da bi ga kdo slišal. Želel je ubežati vprašanju, po kaj je šel. Sedel je za svojo mizo. Na mizi je ležal zvezek z nalogo. Bežno je preletel zapis učiteljice. Ne da bi pomislil, je napisal nekaj vrstic, naredil odmor in spet pisal. »Je to sploh prav?« je podvomil. Koga bi lahko vprašal? Zdaj je bilo že prepozno. Mogoče bo na poti v šolo srečal sošolca, ki bo gotovo vedel. Nekaj časa si je grizel nohte, potem pa je šel v posteljo. Oblačila so visela na stolu, hlače so padle na tla.

– IX –

Nenavaden pogled

»Gottfried, kje je tvoja naloga?« Stal je pred učiteljico. »Ne vem, nisem znal, včeraj sem bil cel dan v šoli.«

»Gottfried!« Susanne je njegovo ime izgovorila z vsem poudarkom.

Gottfried je pokimal. Z vsem se je strinjal, če bi le smel na svoje mesto. Zgornji in spodnji deli črk so bili napisani tako skupaj, da se je pisava razmazala. Pokimal je.

»Jutri, na vsak način, Gottfried!«

»Ja, jutri!« Obljubil je vse. Razumel je, kaj mora narediti. Končno je smel na svoje mesto.

»Gottfried, kje so naloge?« Kdor ga je tako nagovoril, je gotovo njegova učiteljica. Tretjega jutra je bilo isto. »Ne vem, imeli smo pouk…ne, včeraj ne…jaz, jaz…«

Videl je učiteljičin razočarani obraz. Bilo mu je žal. Želel si je, da bi lahko kaj spremenil. Susanne si je zapisala. Svoj dnevnik je vedno nosila s seboj. Tokrat mu je bilo posebej nerodno, saj je stal ob njem in videl, kako si zapisuje. Sošolcem se je moral zdeti smešen: njegov bledi obraz, pogled, usmerjen v tla, tanka postava v preširokih hlačah in k temu petelinova frizura. Ko je učiteljica vse zapisala, mu je rekla, da mora nujno govoriti z njegovimi starši. Vrnil se je na svoje mesto. Pogledal je k prijateljici, ki se je živahno pogovarjala s sošolko. Vesel je bil. Najbrž ga sploh ni opazila, da je stal spredaj pri učiteljici.

Susanne je mučilo vprašanje, kako naj najde pot do tega fanta. Nemalo skrbi ji je povzročal, saj se je tako malo učil. Vedno, ko je z njim govorila, ji je ostal vtis, kako neartikulirano fant govori. Kljub številnim govornim vajam je govoril skoraj brez soglasnikov; po drugi strani je bil najglasnejši, kadar je bilo kje kakšno tuljenje.

Nič manj nesrečna ni bila mama, ko je se je pogovarjala s Susanne. Komaj kaj si je pustil reči, umikal se je v svojo sobo in poslušal glasbo. Najbolj jo je skrbelo, da toliko pokadi.

Tudi drugi učitelji so se pritožili, predvsem učitelji tujih jezikov. Težko ga je pripraviti, da bi govoril, njegovo branje je jecljanje. Nareki so prepolni napak in njegov besedni zaklad je minimalen. Njegov spomin naj bi bil kot sito.

Susanne je iskala nekaj, v čemer je Gottfried dober in kjer bi si zaslužil priznanje. Naletela je na njegovo prikrito melanholijo, četudi je imel sangviničen temperament. V tem fantu mora biti želja po tem, da se prilagodi razredni skupnosti in najde priznanje za svoje delo … Odločila se je za obisk na domu in se nekega večera odpravila na pot.

Težak pogovor

Oče je zložil časopis in ji ponudil stol, medtem ko se je mama še prepričala, da otroci zares spijo. Vprašal jo je, kaj bo pila, predal njeno željo mami in ob cigareti prisluhnil njenemu zaskrbljenemu poročilu o delu v šoli.

»Vem, da mu ne kaže dobro. Doma uboga le mene, žena mu ne sme nič reči. Toda sprašujem se, če ni to le prehodna faza, ki s seboj prinaša določene spremembe, na katere ste pokazali na zadnjem starševskem večeru.«

Susanne je odlašala. Če bi odgovorila pritrdilno, še ne bi rešila problema. Gottfried je bil najstarejši v razredu, star je že trinajst let in se je s svojo držo ločil od razreda.

»Del težav spada k puberteti, toda jasno moramo videti, da je v neuravnoteženem položaju, da s svojimi močmi ne pride daleč. V mojih očeh je resnično ogrožen.«

Očetu ta odgovor ni bil po volji, žena ga je zaskrbljeno gledala.

»Ne vem, kaj naj bi storili, poslali smo ga v drugačno šolo in zdaj smo v zavoženi situaciji, kjer se mi zdi, da tudi vi ne veste, kako naprej.«

»Jasno nam mora biti, kaj hočemo,« je poudaril oče. »Težave so zaradi tega, ker oba z ženo delava, žena le polovično, nobeden od naju ne more sedeti z njim.«

»Zakaj mu gre pravzaprav tako težko?« je medtem vprašala Susanne.

»To bi tudi midva rada vedela, zato pa sedimo skupaj. To bi rada slišala od vas in tudi to, kaj naj storimo!«

»Imate globok odnos s svojim sinom?« je poizvedovala Susanne, ko se je najprej obrnila k očetu.

»Seveda, imam odnos z njim. Sem edini, ki ga uboga, ampak ne vedno. Kaj pomeni odnos? Prej je bilo bolje, zdaj tudi mene noče poslušati. Ne vpraša me, nikoli mi ne govori o svojih težavah, razen če potrebuje denar, pride k meni, in to kar pogosto.«

»Vam zaupa, se kdaj pogovarjata?« je vrtala naprej Susanne.

»Na to lahko odgovoriš ti,« se je obrnil oče k ženi, ki je nesrečna sedela za mizo. »Kot rečeno, od mene noče nič slišati.«

»Temu, kar se tu in tam zgodi, ne moremo reči pogovori. Ko pride, pojé in gre v svojo sobo. Mami, kje je to in ono? Če česa ne najde, preklinja in v zadnjem času vzame vse brez vprašanja, tudi cigarete mojega moža.«

»Se vam zdi to grozno, da kadi? Tudi drugi fantje v njegovih letih kadijo. Jaz sem strasten kadilec, odkar sem poročen; tudi moja žena kadi, a veliko manj od mene.«

Susanne ni hotela obrzdati konja pri repu.

»Kajenje je v prvi vrsti simptom, ni pa vzrok, zaradi česar je Gottfried pristal v slepi ulici.«

»In kaj je razlog? Kaj je potem razlog?« Oče je pričakujoče gledal Susanne.

»Kako vi to vidite?« se je Susanne obrnila k ženi. Mama je zmajala z glavo. »Ne vem, ampak vidim, da Gottfried v tem trenutku nima izhoda. Ne vem, kam to pelje. Zaprl se je vase. Pride le kadar kaj potrebuje.«

Starša sta molčala. Kajenje, glasba in klovnovstvo, to je bilo za Susanne beg iz realnosti, imela je vtis, da Gottfried čaka, da bi ga kdo poiskal.

»Imate vi odnos z najinim sinom?« se je pozanimala mama. Susanne je opazila, da ne sme sedeti na preveč vzvišenem konju.

»Borim se za odnos, toda ne morem reči, da ga imam,« je bil njen odgovor.

»Ima v razredu prijatelje?« Oče je želel dobiti oporno točko. Susanne je odkimala. V razredu ga dobro prenašajo, posebnih prijateljev pa nima. Pozanimala se je, kako se razume z brati in sestrami.

»Ko je bil še majhen, se je želel le igrati z brati in sestrami. Tudi to je bila pomoč, saj sem poleg gospodinjstva hodila še v službo. Ko pa je moral pospraviti kuhinjsko mizo, se je umaknil. Sama sem hitreje naredila in bolje. Pogosto mi je bil pri delu pod nogami. In danes nič več ne pomaga. Za delo je tu mama! Tako ali tako je raztresen.«

»Vendarle je bilo včasih lažje. Od mene jih je dobil nekaj okoli ušes, če ni bil v redu.«
»Toda tega sedaj ne potrebuje!« ga je prekinila mama.

»Zdaj ne, prej pa je!« je vztrajal oče pri svojem. Potem je priznal, da je sin postal prav neznosen, ko mu drsi iz rok.

Starša sta veliko pripovedovala o preteklosti in sta bila osorna. Susanne je dobila živo sliko o Gottfriedovem domu. Kako bi bil Gottfried sprejet, če je mamo, ko se je vrnila z dela, čakalo še gospodinjstvo. Če je potem Gottfried, ki je nepotrebno postopal okoli, igral le vlogo strelovoda?

Susanne je dobro videla, da v tem večeru ne more nič doseči. Želela si je govoriti s Henriette in slišati njen nasvet. Ko je povedala, da odhaja, sta bila starša mogoče celo malo razočarana. Da tudi sama nista poznala poti, temu nista oporekala.

»Gotovo je pomembno, da nadzirate njegovo domače delo,« je rekla Susanne, »jaz pa se bom potrudila, da bom sproti pisala v zvezek, da boste razumeli, kaj mora narediti. Toda to še ne bo dovolj. Poiskala bom še druge možnosti, da bi mu pomagala. Potem se bomo spet srečali.«
Oče se je ob slovesu potegnil nazaj. Nekaj se je dogajalo v njem in Susanne ni bilo težko uganiti, da ni bil zadovoljen s šolo.

Svoboda Susanne je morala Henrietti o starševskem večeru in o obisku na domu podrobno poročati. Če je skrajšala besede in izrekla le sodbo, ji je Henriette je vsakič postavila dodatno vprašanje. »Kakšna je bila pravzaprav situacija?« Vprašanje, ki ga mora vsakič vzeti v zakup.

Ko je končno končala, je napeto pričakovala, kaj bo rekla kolegica. Toda molčala je. Nato je končno prekinila molk.

»Opisali ste težave fanta in njegovo situacijo, kakršno v tej starosti pogosto srečam.« Spominjala jo je na očetovo reakcijo na poročilo o delu v šoli. Čeprav v izjavah podobne, so imele Henriettine besede drugačen zven.

Henriette je poiskala svinčnik in papir, toda preden se je odločila, da ga bo uporabila, je nadaljevala: »V razredu imate pravo revo. Izogiba se vsemu in najraje bi bil skrit v svetu: Pobeg! Ne more se povezati z ničemer. In to se le še stopnjuje – kar v šoli in doma doživljamo kot reakcije. Po drugi strani pa sledi svoji številnim željam. Med tema dvema ekstremoma mu ostaja le malo bede, zato mu moramo pomagati. Vašo skico bi rada nadaljevala.«

Narisala je dva obrisa človeške postave. Prvo je obdala z ovojem, drugo pa je napolnila s tistim, kar je prejšnji nakazala pod ovojem.

»Take skice so le zunanji pomočniki,« se je omejila, »in hitro se jih moramo znebiti. Tako je mogoče lažje videti, kaj mislim: oče ga je udaril, če česa ni naredil prav. Volja otroka tako ni bila povezana z nalogo, ampak razdvojena. Mama je delo hitreje in bolje opravila sama, ker je bil nespreten. Tako je v njem nastal vtis, da ničesar ne zna. Dvignil je roke. To je vse le zunanje dogajanje. Narisala sem ga v ovoju: nazaj obrnjen občutek, pretrgana volja. Z dvanajstim letom otrok ne živi več v oblakih, ki ga obdajajo, ampak čuti njihovo vsebino. Vse, kar se je nabiralo v njih, zdaj sestavlja notranje življenje. Če zdaj nima volje do dela, se ne more in noče zares povezati. Je kot časovno zamaknjeno ogledalo, v katerem se danes kaže tisto, kar se je prej dogajalo okoli njega.«

»Potem je vsaka pomoč zaman…«

»Ne! Nikoli! Tudi če pride prava pomoč prepozno, ni nikoli prepozno!« Susanne je bila vsa žareča, saj je iz Henriettinih oči švigal plamen. Taki pokončnosti, kot ji je sedela nasproti, je bila podobna v tem trenutku le še borba za svobodo stare učiteljice.

»Nima smisla, da od fanta zahtevamo nekaj, česar ni. Saj od pese tudi ne zahtevamo, da zraste v nekaj, kar ni bilo posejano kot pesa.«

Ne brez razloga je Susanne spremljala otroke skozi različne dobe, v katerih se dogajajo procesi, ki usklajujejo rast, cvetenje in zorenje. Prav zato v tem letu ni dobro menjavati učitelja. Kaj lahko se zgodi, da ima poznejši vrtnar nejasno sliko, kaj je delal vrtnar pred njim, razen če ni rasel z vrtom oz. kot učitelj pozna starše in temu primerno to upošteva.«

»Potem moram z Gottfriedom nadoknaditi in ojačati njegovo voljo in občutke, da se bo lahko učil.«

»In kako boste to naredili?« je Henriette napeto pričakovala odgovor.

Susanne je dobro vedela, da ima njena kolegica zakladnico bogatih izkušenj in od tam je želela dobiti kakšno. Raje je vprašala, kako bi v takem primeru reagirala ona.

Henriette je že pričela kazati konkretno vajo. Na prt je položila svinčnik in z mirno odločnostjo rekla: »Svinčnik sem položila na mizo. S konico kaže proti meni, z radirko proti steni. Stranske ploskve svinčnika so rdeče in oranžne, miza je svetlo rjava in svinčnik tvori s prtom pravokotni, približno enakokraki trikotnik.

In zdaj nazaj k Gottfriedu. Kaj ima to skupnega z izgovorjenim stavkom, ki se začenja z jaz?«

»On zmore, nič ne more biti lažje, toda vprašuje se, zakaj bi moral. Ne najde smisla, mogoče se mu zdi absurdno.«

»Povedali mu boste, da lahko s takimi vajami izuri spomin, da si bo lahko lažje zapomnil, kam je odložil svinčnik, ko ga bo naslednjič iskal. Sicer je dejanje brez pomena. Bilo bi še bolj smotrno, če bi svinčnik vedno odložil v lonček, pa se sploh ne bi bilo treba spominjati, kam ga je odložil. Je dejanje brez pomena, toda ima smisel: oblikuje ga. In še več: ne zadovolji nobene želje, nobene zahteve. Nastopajoči ne bo ocenjen ali omejen. To dela zaradi svobodne volje: sam izbere predmet in kraj, kamor ga bo odložil in si naredi slikovni vtis. Gottfried se mora naučiti uporabiti to svobodo, ki je nima! Večina njegovih dejanj ne prihaja iz zrele sredine, ampak iz iztrganega jaza, ki je priklenjen na želje in poželenja s spoznanjem: Tega ne znam.«

»Ne morem si predstavljati, da bi ta pomoč zadostovala,« je dvomila Susanne.
»Prej ste rekli, da ni nič lažjega od te vaje. Delala sem jo v svojem razredu. Take vaje je bilo težko delati dalj časa. Pri tem sem izkusila, kakšen sunek potrebuješ, da počneš nekaj tako nesmiselnega. Tako se zelo močno srečaš s samim seboj.

In lahko se navežeš še na druge vaje, ki jih je na nekem predavanju opisal Rudolf Steiner. Preberite si poglavje Nervoza in jastvo. Vedno, kadar sem učila otroke v tej starosti, sem ga skrbno prebrala in z razredom vadila v njem opisane vaje. Na pogled majhne vaje imajo velik učinek, če jih delamo dalj časa.«

Videla je Susannin dvom in je dodala: »Sprva tudi jaz nisem tako zlahka verjela v pozitivni učinek. Toda ta dvom je v toku dogajanja povsem zbledel. Učinki so in o tem se boste prepričali. Pri tem potrebujete potrpljenje in ljubezen vrtnarja. Komaj čakam, da slišim vaše izkušnje.«

Z umirjenostjo je pogledala svinčnik na mizi. Preden je uzrla svinčnik kot tak, je zaznala barvo in obliko kot v svoji spominski sliki. Susanne pravzaprav še nikoli ni tako močno doživela človeka, ki je tako povezan s tem, kar počne.

»Še nekaj. Pomembno je, kako se obnašate do Gottfrieda. Če npr. stoji pred razredom in spet nima naloge, lahko velikodušno in tako, da bo začutil humor, toda ne ironično, rečete: »Dobro jutro, Gottfried, danes pa ne bomo preverili naloge, kaj pa, če bi me ti jutri presenetil s svojim zvezkom?« Biti moramo sproščeni, fanta moramo razvedriti. Vsak nasmeh, ki ga dobite od njega, je vreden tisočkrat več kot osramotitev, ki ga je doletela. To je nujno za njegovo izredno šibko stanje. Kasneje, ko se bo okrepil, ga lahko trdneje primete. Tudi zaradi sramu, ker nam v življenju nekaj ne gre, lahko dobimo nove vpoglede.«

»Naj staršem svetujem take vaje?« je Susanne premišljala napol naglas.

»Najprej jih delajte vi, dve vaji z razredom, in potem opazujte razred, še posebej pa Gottfrieda. Izkušnje, ki jih boste dobili z Gottfriedom, naj vam bodo osnova za vaš naslednji obisk.

Ne začnite z napakami, ki jih delajo doma. To bi bilo narobe. Lahko bi se pojavili občutki krivde ali pa agresija; oboje bi škodovalo Gottfriedu. Kot smo se naučili poiskati in razumeti ozadje za Gottfriedove težave, prav tako lahko poiščemo mnogo, kar bo zbližalo družino, če se le potopimo v njihovo življenjsko zgodbo in domačo vzgojo. Starše moramo sprejeti, takšne, kot so, to pogosto ni lahko, je pa dobro. Vendar pa so tu nazorne situacije, izjeme obstajajo.«

– X –

Nepozabno doživetje

Morala pa je direktno spregovoriti o negativnem vplivu glasbe s kaset. V rock glasbi najdemo kasete, ki poveličujejo seks, nasilje in odkrit satanizem. Tekste so preigrali nazaj in njihova vsebina se nam vtiskuje v nezavedno. Glasovni tresljaji so tako spremenjeni, da jih z dnevno zavestjo sploh ne zaznamo. Tudi na tržišču videokaset je velika ponudba seksa, nasilja in satanizma.

V zvezi s tem vam moram povedati o nepozabnem doživetju. V neki skupini je neki moški zbujal mojo pozornost s svojim nenavadnim izrazom na obrazu. Kot bi njegove velike oči izžarevale samo dobroto in svetlobo in istočasno jokale. Govorili smo o drogah. Končno se je oglasil on. S svojim sinom je lahko govoril o vsem, z njim je imel intenziven odnos. Nekega dne je opazil, da ga ne more več doseči. Notranjega odnosa ni bilo več. To je bilo v času, kot je pozneje ugotovil, ko je sin začel s seboj v posteljo jemati walkman, da je zaspal z rockom na useših. »Nikoli ne bom pozabila izraza obraza tega moškega, ko je dodal: In potem se je moj sin potopil v droge. Sedela sem v njegovi bližini in razumela, ko je zašepetal: Ostalo mi je le še, da prosim zanj.«

Susanne je pred očmi spet zagledala sliko učencev iz sanj. Videla je prepad. »Strah ali ogorčenje nam ne pomagata naprej,« je rekla Henriette. »Obstaja dobro sredstvo, da dvignemo nivo življenjske skupnosti. Če se boste odpravili na pot, da poiščete Gottfrieda, se bo, ko boste našli izgubljeno ovco, tega razveselil cel razred.«

Darilo za rojstni dan

Po pogovoru s Henriette je bila Susanne kot prerojena. Nekaj ognja je preskočilo nanjo in jo gnalo pri pripravah na pouk. Bila je v misiji, ki ni bila v zvezi z Gottfriedom in njegovo frizuro in hlačami, pač pa s fantom, ki se stalno izogiba in vsako jutro stoji pred njo brez nalog. Ne, te slike ni več lovila. Pregloboko se je v sebi odločila, zaslišala krik po osvoboditvi in že tisočkrat je zazvenel v njej. Ta fant ne sme narediti nobene nesreče in nobena nesreča ga ne sme doleteti, saj se je povezala z njim, njegovo bitje je nosila s seboj. Veselila se je naslednjega šolskega dne, srečanja z Gottfriedom, trenutka, v katerem mora preskočiti silovit impulz.

»Dobro jutro, Gottfried!« je svetlo zvenel njen glas in oči so se ji svetile. »Dobro jutro, gospa K.,« je slišala odgovor in svoje ime, česar ni še nikoli naredil. Trenutek je stal kot ukoreninjen, potem pa je pohitel na svoje mesto.

Po jutranjem izreku je Susanne začela z vajo. Po predlogu iz razreda je deklica v zadnjem kotu na tla položila časopis in nanj položila celo skladovnico zvezkov. »Skladovnico zvezkov sem položila na časopis. Zvezki so zeleni in najvišji zvezek je okrašen z rdečim trakom. Izza zvezkov kuka časopis.« Ko ji ni šlo naprej, ji je pomagal sošolec: »Zvezki so pravokotni in stena je pravokotna.«

»Dobro,« ju je pohvalila Susanne, ki je bila vesela, da je bil tudi Gottfried pri stvari. Pouk se je začel v izjemnem vzdušju. Susanne je opazila, da so bili učenci prisotni od vsega začetka. Ko je bilo glavne ure konec, so tu in tam kazalci Susanni sporočali, da bi pospravili zvezke.

Ker so vsi učenci razumeli vajo, je Susanne pozvala dva učenca, naj do naslednjega dne premislita, kaj želita kam odložiti. Ko je prišel na vrsto Gottfried, je odložil vžigalnik, ki ga je potegnil iz hlačnega žepa, na mizo. »Je črn, pravokoten, ima velik madež in položil sem ga na mizo.« Susanne si ga je bolj natančno ogledala. Zeleni madež je bil trapez. Gottfried je urno obrnil vžigalnik, se nasmehnil in rekel: »Je črn, pravokoten in na tej strani je zeleni trikotnik.« Susanne se je nasmejala in Gottfried je šel na svoje mesto.

Ni minil dan, da ne bi Susanne pred očmi še enkrat odvrtela dogodke celega dne in bila pri tem posebej pozorna na Gottfriedovo obnašanje. Naslednjega dne je želela uporabiti Henriettin nasvet glede kontrole zvezkov. Ko je Gottfried vstopil v razred, je imel šolsko torbo pod roko in v drugi roki zvezek, ki ji ga je molil pod nos, žareč kot sonce. Susanne je vzela zvezek – še vedno je imel oslovska ušesa – kot darilo za rojstni dan.

Po tej vaji je poskusila še drugo. Vsako jutro je kratek čas vadila črke stare pisave. Zaradi tega so se učenci bolj intenzivno povezali s pisanjem. Susanne je pazila na to, da so črke slikali, in ko je videla Gottfrieda, ki je sodeloval, se je ponovno najavila pri njegovih starših.

Ponoven razgovor

Gottfriedov oče je še nekaj časa držal v rokah časopis in rekel, da čaka na ženo. Dobro je čutila, kaj se je v njem dogajalo. Predobro se je spomnila razpoloženja, v kakršnem so se zadnjič poslovili. Razočaranje nad šolo in nad Gottfriedovim neuspehom je bilo še vedno prisotno in to se je kazalo v njegovi nejevolji. Toda za Susanne je bila prav ta slika zanjo nasprotnega in nenadnega sunka novo spoznanje: tako se je Gottfried ločil od svoje okolice, brez konkretne povezave z ostalimi. Zdaj je v njej odzvanjalo vriskajoče doživetje jutranjega pozdrava. V spominu se je ozrla na roko, ki ji je – brez vprašanja – ponujala zvezek. Gottfrieda je nosila v srcu. In tako je prekipevala: »Vaš sin mi je danes sam od sebe pokazal naloge, ki so bile pravilne, in pisava je bila lepa. Zelo sem se razveselila. Zbral se je.«

Ali zaradi dobre novice ali zato, ker je v tistem trenutku vstopila mama, je oče odložil časopis in začudeno gledal učiteljico, ko sta se njuna pogleda srečala. Pravzaprav je hotel nekaj reči, pa ga je žena prehitela.

»Odkar sem mu skrila, pokvarila in vrgla stran walkman, vsaj posluša,« je rekla mama in pozdravila učiteljico. »Tega bi se morala že prej spomniti. Tudi vi ste bili vedno proti takemu obilju glasbe. Zdaj dela. Sedi zgoraj in dela naloge, prej bi ob tem času poslušal glasbo.«

»Saj jo bo lahko spet slišal, ko si bo kupil nov walkman.« Oče še ni končal. »Ne bo,« je zmagoslavno rekla mama, »v smeti sem vrgla tudi kasete. In če boš le enkrat dal denar za take stvari, boš ti kriv. Od takrat je povsem drug fant. Sam skrbi zase, sedi v sobi in vadi pisavo.«
»Zakaj pa sploh delate te vaje pisanja? Še latinice ne obvlada dobro. Zakaj se učite to staro pisavo, ki je sploh ne znamo več ne brati ne pisati?«

»Ta pisava je latinici tako podobna in hkrati tako različna od nje, da je prisiljen uporabiti vso svojo pozornost pri delu, drugače ne gre. Močno se mora povezati s tem, kar dela. In to mu je uspelo. S tem bo sčasoma mirnejši, celo bolj zdrav,« je odgovorila Susanne.

»Verjamem, da je mirnejši, saj nima več ves čas na ušesih glasbe,« je zagotovila mama. »Lahko celo, da se eno dopolnjuje z drugim,« je dodala Susanne, ki je videla, da oče ni zadovoljen.

»V šoli naj bi se učili stvari, ki jih bodo pozneje v življenju potrebovali. Želim, da se moj sin nauči take stvari, da bo kaj znal, da bo lahko samostojno živel. Mogoče ima trenutno veselje do pisanja, toda kako mu bo to pozneje koristilo? Mislim, da mora obvladati našo pisavo, da mora vaditi lepopis, znati računati in se nasploh česa naučiti. Tako pa v šoli zapravlja čas!«

Susanne je razumela očetovo prepričanje, skušala pa mu je razložiti smisel teh vaj.

»Ob zadnjem obisku smo govorili med drugim tudi o tem, da se Gottfried malo uči, ker nima motivacije, da bi se lotil nalog ali da bi zares poslušal pri pouku, na kratko, nikoli se ni mogel notranje povezati s tem, kar je delal. In prav to zdaj vadi: šola svoj značaj. Pozornost mu bo prišla prav na vseh področjih, najprej pa jo mora zagrabiti za rep. To je razlog, zakaj vadimo to pisavo.« »To bi lahko delali tudi pri računanju,« je ugovarjal oče. Susanne mu je pritrdila, potem pa mu je skušala razložiti, zakaj je namensko ravnanje vrednejše od ravnanja, ki ne sledi dogajanju volje. »S tem se ustvari svoboda, jaz ni prevzet z namenom kot pri pisanju. Če bo Gottfried vzljubil to, kar dela zdaj, ga bo to močno okrepilo.«
Susanne se je nečesa domislila. »Seveda lahko to, kar delamo zdaj, delamo tudi na področju računanja. Sinu povejte število in izgovori naj ga v obratnem vrstnem redu. 27 je tako 72, 301 je 103, 528 825. Tudi tu se mora prisiliti, da si ustvari predstave.«

Nemarnost

»Zdi se mi, da delate celo vrsto zanimivih vaj. Obstaja kaj proti nemarnosti? To posebej potrebuje,« se je pozanimala mama.

»Obstaja knjižica z zelo koristnimi vajami Rudolfa Steinerja, ki jo rade volje posodim. Problem nemarnosti ni posebej omenjen, vsebuje pa vaje, ki se s tem ukvarjajo. Npr. vaja, pri kateri slikovito poročamo, kaj smo delali. To ni enostavno, če sedimo, hodimo ali žvečimo, je pa razmeroma enostavno pregledati, kako je napisano. To lahko delate skupaj z njim. Je pisal naravnost, je smer pisave enovita ali ni, lepa ali ne? Največ boste pridobili, če bo Gottfried lahko doživel, kako lepa je postala njegova pisava. Pogled nazaj, na nekaj, kar si storil, prebuja iskane sile. Lahko bi npr. tudi vprašali, kako izgleda njegova soba, če je pospravljena, če visijo v njej lepe slike itn. Kakšen vtis sedaj pušča njegova soba?«

»Ogaben, zares ogaben!« se je razjezila mama.

»To je zunanja slika sil, ki v njem delujejo. Da bo lahko pospravljal svojo sobo, bo moral urediti tudi svojo voljo.«
»To je res, sobo mora pospraviti in počistiti, če hoče ali ne. Kolikokrat sem to že rekla! Pa tega še vedno ne zmore sam,« je nasprotovala mama.

»Pomagajte mu, začutiti mora svojo voljo, ne vaše. Tako bi bilo, če bi mu vi pospravili sobo. Ker pa zna vse storiti sam, potrebuje le pomoč staršev. Skušnjava, da bi raje sami pospravili, ker gre hitreje in bolje, je velika. Toda misliti moramo na notranjo in ne na zunanjo spremembo. In Gottfriedu veliko bolj pomagamo, če se nauči urejati svojo okolico in ga pri tem le podpiramo. Nered je v tem primeru dragoceno delovišče za njegov jaz.«

»Če sem vas na roditeljskem sestanku prav razumel, ste rekli, da je pri fantih nered posledica ali pa predpostavka za novo mišljenje, ki se, drugače kot pri dekletih, odvija brez slik, kvazi abstraktno. Ne bi v tej starosti potemtakem tolerirali nekaj nereda?« se je pozanimal oče.

»Nered sem tako predstavila, da lahko v njem vidimo izraz spremembe v mišljenju, od slikovitega do abstraktnega. Kot sem poskusila opisati, je ta novo pridobljena sposobnost abstraktnega mišljenja pogosto povezana z neke vrste neredom, posebno pri fantih. Dala sem primer vaje načrtovanja, s katero sem poskusila pokazati razliko. Dekleta so imela prednost pred fanti v tem, da so znala načrtovati. Fantje bi se lahko naučili od njih obvladovanja abstraktnih vtisov. Abstraktni vtisi ustvarijo kontrolo nad samim seboj, nemarnost pa ni nič drugega kot pomanjkanje samokontrole. Zato je zelo pomembno, da so fantje odgovorni za nered in da pospravijo. Urejeno okolje jim je v oporo. Tako je Gottfriedu omogočeno, če je potrebno, da se odpove želji.«

»Fant trenutno živi samo od želja, celo poželenj. Kako je s kajenjem? Ne kadi s sošolci? Če mu kajenje prepovem, bo kadil skrivaj,« je poudaril oče.

Susanne se je obotavljala z odgovorom, po eni strani ni hotela poseči v svobodo očeta, po drugi strani pa je pot vodila skozi šivankino uho v široko izgovarjanje. Ko je oče opazil, da se obotavlja z odgovorom, se je sam izgovoril: »Midva oba kadiva in to on vidi. In če mu midva govoriva, da je premajhen, da še raste, da naj še malo počaka, da odraste, najin zgled deluje negativno. To je lahko pomemben razlog, kajne?«

Susanne je bila z očetovo odkritostjo vidno osvobojena: »Ena prej omenjenih vaj je ta, da se odpovemo majhni želji, ki prinaša le udobje, veselje ali užitek, torej ne povzroča škode, če si je ne uresničimo. To bi obvladovanje poželenj samo okrepilo.«

»Res je, to jaz zmorem. Toda ko rečem, naj kaj pusti, tisto stori in ugotovi, kako sem starokopiten, da gre življenje mimo mene, razumete?«

»Rada bi se vrnila še enkrat na vaš primer: ko bi vaš sini videl, da oče manj kadi, bi to nanj naredilo vtis. Če se odpoveste želji, in to tako, da bo njemu jasno vidno (o tem ni potrebno govoriti naglas), potem je to zelo velikega pomena.«

Predstave in ideali

»Ne vem, ali ste vi kdaj kadili, toda če si rečem, da ne bom več kadil in če si to še zapišem, potem bodo moje misli krožile samo okoli tega in sem izgubljen. K vragu!«

»Med študijem sem tudi jaz kadila. Nehala sem, ko sem ugotovila, da ne bom imela moči voditi razreda in kaditi. To ravnanje me spominja na Kanta, ki je tatinskega služabnika, ki ga je sicer imel nadvse rad, odpustil, in ko je ugotovil, da žalosti ne more preboleti, je na steno obesil tablo z napisom: ‘Služabnika moram pozabiti!’ Toda tako preprosto ne gre! Človeška narava ima svoje muhe! Te moramo upoštevati!«

»Seveda, v tem grmu tiči zajec! Ali obstaja kakšna tehnika?« se je nasmehnil oče.

»To je težko. Odločitve volje zahtevajo, da se ločimo od njih. Tako je npr. pri idealih. Ideal je kot luč, proti kateri hodimo in nas vedno osvetljuje. Če pa kaj zatremo, je tako kot z žogo, ki jo potopimo v vodo. Takoj, ko jo spustimo, pride nazaj.«

»In kdaj ostane spodaj?«

»Mislim, da ni prav, da jo potopimo, kar pomeni, da ni dobro zatreti želje. Mogoče moramo poiskati nekaj, kar je lepše in boljše od cigarete, in ta ideal si omogočimo, ko se pojavi želja po cigareti, ter z njim zasenčimo željo. Ideal je lahko to, da gremo na svež zrak, kjer ni zakajeno, lahko je to telesna aktivnost, izpolniti nas mora celega, sicer ne gre!«

»Mislim, da za Gottfrieda obstaja ideal, da bi se odpovedal kajenju in postal zdrav človek!« je bila navdušena mama.

»Mogoče zate, ti nisi strastna kadilka. Jaz pa se že med delom veselim cigarete!«

»Zdaj se pa lahko veseliš Gottfrieda!«

»Nehaj! Nič ne bi bilo narobe, če bi stvar malo omejil, žena pa povsem nehala.« Starša sta se zasmejala.

»Če to zares načrtujeta, potem ne nehajta nenadoma. Jaz sem naredila tako, da sem vsak dan pokadila cigareto manj, istočasno pa poskušala ideal doživljati vse močneje.«

Ozračje je po zadnjih besedah postajalo vse manj napeto. Vsi trije so bili bolj sproščeni in pogovor je tekel neprisiljeno. Susanne je pripovedovala o pouku in kako si je prizadevala, da bi v učencih vzbudila ideale. Mama je nekajkrat omenila posebno sinovo hojo. Hodil je kot junak s filmskega platna. Njegovi ideali so mogoče njegovi vzorniki.

»Pomembno je, da si učenci sami izberejo svoje junake, ki jim bodo sledili na poti k zmagi. Mnogokrat sem opazila, da s svojimi junaki in junakinjami nisem zadela tistega, kar živi v otrocih. Dobro je, da v družini govorite o ljudeh, ki niso šolani, pa so imeli visoke ideale in so se zato trdo borili. Nisem očarana nad stotinkami, ki so na svetovnih prvenstvih tako pomembne, če pa si za vzor vzameš športnika, sta vzor obvladovanje telesa in disciplina volje, in to brez kaplje alkohola in brez cigaretnega dima.«

»Mislite, da je lahko v idolih tudi kaj dobrega?« je dvomila mama.

Za in proti

»Zakaj pa ne!« je Susanne spontano nasprotovala. Vse je odvisno od tega, ali imamo pred očmi obe strani, za in proti. Potem lahko otrok sam pretehta in pride do lastnega mnenja. Drugače bi vsilili naše mnenje, ki bi bilo praviloma odklonjeno, četudi bi bilo dobro, o čemer sploh ne želimo dvomiti.«

»Seveda ne, težava je v tem, da sploh ne premišljuje, on ve, kaj hoče!«

»To je ena stran. Res pa je, da se loti veliko stvari in jih ne zaključi, kar pomeni, da mu zmanjka motivacije. Ravno motivacija se ustvarja s pomočjo razmišljanja za in proti.

Pred kratkim smo to doživeli pri naših osmih razredih. Po naključju sta oba razreda, en za drugim, prenočila v isti koči in učenci obeh so hoteli videti sončni vzhod. V enem so se vsi učenci, tudi šibkejši, odpravili na pohod in vzdržali do vrha, v drugem razredu pa je dvourno hojo do vrha zmogla le peščica. Lahko ugotovimo, da je učitelj, čigar razred je vzdržal do vrha, pot do vrha postavil pod vprašaj. Učenci in učenke so se morali odločiti, ali gredo ali ne. Potem jim je dal še en dan časa, da premislijo, kako se bodo odločili. Odločili so se soglasno in so enodušno zdržali do vrha.«
»Tako je nastala druga oblike volje. Vsak od njih se je lahko povezal z akcijo. Tudi midva morava kdaj kaj takega poskusiti,« je menila mama.

»Mislim, da je prav, da smer pogovora o za in proti obrnemo proti glasbi. Rade volje vama pustim še dva spisa, ki se ukvarjata s to tematiko. Potem bo vsak ukrep nekaj drugega in ne bo se zgodilo tako hitro, česar se vaš mož tako boji.«

»Mislim, da morava poskusiti še drugače. Kaj menite, naj Gottfried pusti šolo?« je vprašala mama.

»Ga želite vzeti iz šole?« je spoznala Susanne in ni mogla skriti presenečenja.

»Premišljevala sva, da bi bilo mogoče bolje, če bi ga trdneje prijeli. Lahko pa se zgodi, da se bo uprl. Zato bova še malo počakala, da vidiva, če se bo popravil in če bo zagon držal.«

Zdaj je Susanne vedela, da je veliko odvisno od tega, kakšen odnos je med starši in njo. Če bi starši v resnici samo čakali in se ne bi zavzeli za sina, bi bil Gottfried v še večji nevarnosti. Pred očmi mora imeti že naslednji pogovor, obisk na domu. Prebuditi hoče navdušenje za vzgojo Gottfrieda.

– XI –

Skriti talenti

Ko se je Susanne pozno vračala proti domu, je mislila predvsem na fantovega očeta. Če ne bi že takoj na začetku večera hotel nekaj povedati, kje bi ga žena prehitela? Zdaj je Susanne zaslutila, kaj bi se lahko zgodilo. Po čudežu so višje sile delovale in oče je zmogel v toku večera spremeniti svoje prepričanje. V strahu je pomislila, kakšne nasvete je dajala, o katerih je le brala in jih sploh nikoli še ni preverila. Toda tega ji oče ni zameril …
Oporo je imela pri mami. Sina je zdaj videla popolnoma drugače. Susanne je pomislila na Henriette: z njeno pomočjo sta se našla z Gottfriedom. Vsi, ki so se ukvarjali z njim, so nekaj prispevali: eden notranje naprezanje, drugi premagovanje.

Susanne se je spomnila še mnogih stvari, o katerih bi morala govoriti s staršema. Gottfried bi se lahko vpisal na judo. Tu bi lahko našel križišče, težišče in zakon ročice svojega telesa in bi tako rekoč opravil s fiziko, ki odgovarja učnemu načrtu mehanike. Med drugim bi srečal prijatelje, ki ne poveličujejo alkohola in nikotina. Povprašala bo, če obstaja klub, ki bi bil primeren zanj.

In mogoče bi se z mamo lahko pogovorila o hrani? Pogoste motnje zbranosti so lahko povezane tudi z enolično prehrano. Morda poje preveč mesa in premalo solate in žitaric? Ali pa preveč sladkega? Pri naslednjem srečanju s starši bo govorila tudi o tem.

Zakaj pa se je Gottfriedov položaj tako nenadoma zaostril? Susanne je upočasnila korak: je padel v luknjo, ker so si vzgojitelji vzeli premalo časa, da bi se med seboj pogovorili? Vedno bolj ji je bilo jasno, kako močno učinkuje skupno delo vzgojiteljev. Ne moremo uspeti, če ne vemo dovolj drug o drugem. Pomanjaknje stikov in izmenanih mnenj, zaradi česar je trpel Gottfried, kaže le na to, da vzgojitelji ne kažejo dovolj zanimanja drug za drugega.

Obisk pri Brigitini mami

V prvem razredu je Brigita veljala za izredno pridno deklico. Če so odrasli imeli dovolj potrpljenja, je lahko štela do tisoč in računala v številskem obsegu do sto z vsemi štirimi računskimi operacijami. V drugem razredu je že znala pravilno zapisati večino besed, tudi njeni zvezki so bili vzorni. Potem je morala zapustiti svoj razred. Starša sta se ločila in ker ni želela živeti v istem kraju kot nekdanji mož, se je preselila in zamenjala šolo. Za otroka, sošolce in učiteljico je bilo to slovo boleče.

Zato je bilo veselje toliko večje, ko se je mama čez tri leta vrnila v isti kraj, saj se je Brigita lahko vrnila v svoj razred. Med tem pa se je močno spremenila. Zrasla je opazno, imela je na kratko postrižene lase, njen nastop je postal odločen. Jasno je pokazala, kaj hoče in kaj ji manjka. Zdelo se je, da to ni več tista pridna, vzorna učenka.

Opozorilo

Henriette ji je dala poseben nasvet, povezan s temperamenti. Takole se je glasil: »Z vstopom v puberteto (t. i. zemeljsko zrelost) pride do vidne menjave temperamenta, ki se je uveljavil med devetim in desetim letom. Nekateri otroci temperament obdržijo, nekateri pa ne. V tem primeru koleriki pogosto postanejo sangviniki, sangviniki flegmatiki, flegmatiki melanholiki in melanholiki koleriki. Posebej pozorni bodite do melanholičnih deklet, ki se za razliko od melanholičnih fantov močno povežejo s krvnim sistemom. Na splošno vsa dekleta, ne glede na temperament, dobijo lahen koleričen pridih, kar se izraža s trmo in nasprotovanjem. Vendar se melanholična dekleta, ki postanejo kolerična, bolj povežejo s krvnim sistemom, zato lahko postanejo dvakratno kolerična. Dva faktorja, ki sovpadeta, lahko melanholična dekleta naredita trmasta, samovoljna in kljubovalna. Presenečenje je veliko, ker starši na to niso pripravljeni. Vzgojitelji moramo biti pripravljeni, preden taka dekleta zbezljajo.«

Ker je bila Brigita melanholičen otrok, je Susanne nanjo še posebej pazila. Določena samovolja, melanholična ali kolerična, se je pojavljala, ni pa bila bolj izrazita kot pri drugih dekletih. Zato razredničarka ni računala na menjavo temperamenta. V šestem razredu pa se je Brigitina sprememba začela jasno razodevati. Občasna samovolja in prikrita volja do emancipacije sta izginili. Namesto tega je imela Susanne pred seboj deklico, ki je bila izjemno sproščena, razigrana in vesela. Imela je nenavaden in temperamenten način izražanja in na umetniškem področju je glede na svojo starost prav presenečala. Na likovnem natečaju izven šole je dobila prvo nagrado. Nato je obdobje ustvarjanja za nekaj tednov minilo. Brigita je začela vse pogosteje zamujati, nalog ni delala in videti je bila neprespana in utrujena. Glavo si je pogosto podpirala z rokama. Njen zanos je izginil. Ni bila le utrujena, pač pa tudi žalostna. V njej se je nekaj dogajalo, česar Susanne ni znala pojasniti. Premenila je svoj stil oblačenja: prevladovati je začela črna barva, ki je bila v čudnem kontrastu z njenim neprespanim in bledim obrazom. Se je spet pojavil stari, a zdaj še močnejši melanholik? Med odmorom je pogosto sama postopala naokrog. Med poukom ni bila zbrana. Pogosto je imela tudi vedre dni, na splošno pa je kljub temu njen uspeh strmo padal.

Učiteljica je bila zaradi nenavadne spremembe osebnosti vznemirjena. Pogovorila se je s predmetnimi učitelji, ki so opazili podobne simptome, toda niso vedeli, kako bi ji pravzaprav pomagali. Odločili so se, da Brigito obravnavajo pri šolskem zdravniku. Naslednji dan je deklica manjkala pri pouku. Potem je prinesla opravičilo, pa spet kmalu manjkala, brez opravičila, ponovno manjkala, se v izgovorih izmikala in Susanne je videla, da je dekle izgubilo varna tla pod nogami.

Brigitina mama je bila težko dosegljiva. Čez dan je delala, zvečer pa se na telefon ni oglašala. Končno jo je Susanne priklicala. Mama je dajala zmeden vtis, bila je redkobesedna, vendar se je strinjala z obiskom na domu.

Stiska

Susanne je imela občutek neznosne teže, ko je pozvonila pri vratih in zaslišala korake. Mama je odprla. Poskusila je skriti objokan obraz in prosila Susanne, naj vstopi. Nekaj časa sta molče sedeli druga nasproti drugi. Potem je mama prekinila tišino in Susanne seznanila z dejstvom, da njena hči kadi hašiš, ki ga vmešava v ročno zvite cigarete. Na mizi je ležala kocka hašiša, ki ga je mama našla pod vzmetico.

Susanne je onemela. Kako je bilo mogoče, da ni videla, kam se stvar razvija, tega ni razumela. Brigitino kratko povečanje storilnosti, katerega se je veselila, je bilo v resnici le prvi učinek uživanja drog. Po tem je nastopila faza izčrpanosti, črnih oblek, izoliranosti, zapletanja v iluzije in laži. Predvidena je bila obravnava v šoli, vendar so jo dogodki prehiteli!

Ta večer je Susanne dojela, v kako neprijetnem položaju se je znašla. Vezi med mamo in hčerjo so bile takoj po ločitvi zelo tesne, ko pa se je mama vrnila nazaj v domači kraj, ko je v skupnost obeh vstopila nova življenjska nevarnost, se je to pri Brigiti pokazalo kot ognjen protest. Zaprla je vrata, zavračala skupne obroke in celo metala v steno skodelice in krožnike. Brez priprav in brez prehoda se je pričela zanjo »samostojnost«. Preboj koleričnega temperamenta, ki ga je v šoli skrbno prikrivala, je doma prihajal do izraza skozi bes. Napetosti med mamo in hčerko so postale tako velike, da Brigita nekega večera ni prišla domov. In tega istega večera je ni bilo domov celo noč.

Odločitev

Mama si je očitala najhujše stvari. Mislila je, da je hči posegla po drogah iz protesta do njenega novega partnerja. »Nesreča je hotela, da ni našel poti do Brigite. Vem, da sem bila postavljena pred težko odločitev: odločiti sem se morala ali za hčer ali za partnerja. Delam cele dneve. Če bi ostala doma, bi bila čez nekaj let tako izčrpana, da bi morala celo življenje ostati sama. Če se ne bi odločila za partnerja, ne vem, kako bi bilo s hčerko. Karkoli naredim, stojim pred težko izgubo.«

Susanne je poskusila mamo opogumiti. Ta pa je to zavrnila. »V svojem življenju ne vidim več smisla, če se bo tako nadaljevalo,« je iztisnila iz sebe vsa pretresena.

Skupaj sta dolgo sedeli, bolj molčali kot govorili, in Susanne je veliko izvedela o usodi žalostne Brigitine mame. »Zdaj je bolje,« se je zahvalila mama Susanni. Ko pa je spet pomislila na hčerko, so se ji po obrazu ulile solze. »Moji deklici na ljubo …« dlje mama ni zmogla. Vstala je, se zahvalila Susanni in jo pospremila do vrat.

Zadnje besede so v Susanni vzbudile novo upanje. Če bi Brigita izgubila zadnjega človeka, za katerega se je borila, bi padla še globlje v droge. Susanne je svojo nalogo videla le v tem, da mamo obvaruje pred povsem čustveno odločitvijo. Skrbno mora premisliti, kaj bo storila. In zaradi otroka se mora odločiti jasno in hitro.

Ko je Brigita čez nekaj dni prišla v šolo, je Susanni prinesla materino pismo. Mama je pisala, da po njenem obisku ni zatisnila očesa. Celo noč je tehtala, kako se odločiti. Sprva se je odločila, da Brigito pošlje v dom, kjer bi zaradi spremembe in urejenih odnosov dobila novo možnost. Pa se ji ni zdelo prav, da bi morala stare odnose graditi znova. Zamislila si je, kako bi bilo Brigiti, ko bi ob sebi potrebovala osebo, ki bi se ji lahko zaupala. Ker to njena hči res potrebuje, je ta rešitev slaba. Tako se je odločila, še preden je šla na delo: tukaj bo za hčerko, četudi ne tako kot prej, stala ji bo ob strani, in sicer kot pomočnica in partnerka, ko jo bo potrebovala. Bila je vesela svoje odločitve in če partner tega ne bo zmogel sprejeti, bo svojo hčer obvarovala pred novim razočaranjem. Brigita je prišla domov šele po končani mamini službi in mama ni mogla napisati vsega, kar se je zgodilo. Brigita je hotela na vsak način ostati v razredu. Prisegla je, da ne bo več segla po mamilih. Upala je, tako je mama zaključila pismo, da bo Susanne spet kmalu imela čas za obisk.

Po pogovoru s kolegi je učiteljica stala pred istimi vrati kot prejšnjič.

Brigita ji je opisala natančnejšo sliko vseh dogodkov, ki so bili porok za vse pobege in laži. Ko je povedala resnico, ji je učiteljica povedala, za kakšne ukrepe so se odločili v šoli. Držati se mora vseh pravil, sicer ne more ostati na šoli. K temu spada tudi to, da ne sme sama od doma in da ne sme neopravičeno manjkati v šoli. Če bo kljub resnični in trdni odločitvi posegla po drogi, mora to takoj priznati mami ali učiteljici. Tudi pri nalogah mora biti redna in vestna. Ta pravila mora upoštevati pol leta, dogovorili pa so se tudi za štirinajstdnevna srečanja, kjer bodo pregledovali dogodke.

Brigita se je v treh četrtinah leta vrnila na staro pot dvakrat. Prvič je takoj priznala mami, pri drugem poskusu pa je bila zasačena. Vsakič so se po tem dolgo pogovarjali. Za Susanne je bilo odločilno, da je pridobila notranjo voljo, da se jo da nagovoriti in da jo je razred sprejel. Susanne je ni izgubila izpred oči in je zastavila vse sile, da bi Brigita lahko ostala v šoli.

Sanje

Ko je minilo pol leta, se je Susanne po naključju srečala v mestu z Brigitino mamo. »Že dolgo časa vam želim povedati, da sem našla Brigito tistega večera, ko se je po vašem obisku vrnila domov, jokajočo v kuhinji. In ni bila kot po navadi trmasta in polna zavračanj. Sprva sva spregovorili le nekaj besed, potem je rekla: »Mami, povedati ti moram, kaj sem sanjala.« Pripovedovala je o kleti, ki je bila kot jašek, iz katerega ni izhoda. Pogledala je vanjo in spet izginila. Šele čez čas se je vrnila in jaz sem ji spustila vrv, da je lahko splezala ven. To je sanjala tisto noč, ko sem se odločala med partnerjem in hčerko,« je zaključila mama.

prevod: Nadja Lazar
lektorirala: Betka Jamnik

Vaš komentar