[celoten članek] Vzgajati moramo državljane sveta

april 2014 Komentarji »

Pomlad 2014,
letnik X, številka 1

mag. Boštjan Štrajhar

Pred nekaj dnevi sem srečal znanca, ki je pred enim letom izgubil službo. Povedal mi je, da je po petih mesecih neuspešnega iskanja nove zaposlitve začel razmišljati o selitvi v tujino. Analiziral je stroške bivanja, primerjal slovenske in tuje plače ter stroške življenja, navezal stike s Slovenci v tujini.

drzavljani-sveta

Po osmih mesecih je sicer našel zaposlitev, a po treh mesecih dela še vedno nima pogodbe o zaposlitvi, dela na črno, višina plačila pa niha med 600 in 800 evri na mesec, na roko. Kolega ima sicer univerzitetno izobrazbo tehnične smeri in deset let delovnih izkušenj. Omenil je, da je bil povabljen na veliko razgovorov, tudi v zelo uspešno tehnološko podjetje v Savinjski dolini, ki zaposluje kar nekaj doktorjev znanosti. Prav ti dajejo podjetju visoko dodano vrednost, njihova plača pa je 1.500 evrov neto.

Kolega še vedno razmišlja o selitvi v tujino, a, kot pravi, za to ne najde pravega poguma. Veliko sva se pogovarjala o osnovnem standardu vsakega posameznika ter o tem, da Sloveniji v zadnjem času ne gre najbolje. Najin pogovor me je kasneje spomnil na neko raziskavo, ki govori o tem, da imamo ljudje v razvitih državah pravzaprav standard kraljev izpred nekaj stoletij, a da kljub temu nismo zadovoljni.

Nekaj dni kasneje sem se odločil narediti majhno raziskavo. V račudovodstvu sem prosil za kopijo moje prve plačilne liste, ki je jeseni leta 2000 znašala preračunanih 780 litrov bencina oziroma 600 kg kruha. Nato pa sem pogledal plačo učitelja začetnika 14 let pozneje in jo primerjal s cenami bencina in kruha danes. Bil sem presenečen. Štirinajst let pozneje si lahko učitelj začetnik za mesečno plačo kupi 150 litrov manj bencina in kar 290 kg manj kruha kot leta 2000.

Daleč, pa tudi blizu naše majhne Slovenije, so države, kjer je življenjski standard nepredstavljivo slabši, pa tudi takšne, kjer je živjenjski standard na dosti višji ravni. V Sloveniji je danes zaradi ekonomske situacije na vseh ravneh čutiti strah pred prihodnostjo. Ta prežema vsako poro našega življenja, videti je, da se z vsakim vdihom jača. Strah vpliva na delo v šoli, učne načrte, na otroke ga neposredno prenašajo učitelji in straši. Zaradi strahu pred prihodnostjo otroška življenja postajajo vse bolj urnik aktivnosti, ki jim jih predpisujejo starši. Ti menijo, da bo ta in ona dodatna aktivnost izboljšala življenje njihovega otroka v odraslosti, da bo imel kot odrasel prav zaradi tega več možnosti za raznovrstne uspehe. A iz strahu ne more nastani nič dobrega. Zaradi pomanjkanja proste otroške igre, prezgodnje intelektualizacije, storilnostno naravnane šole ter pretirane tekmovalnosti, ki s seboj v zgodnjem šolskem obdobju prinaša slabe emocionalne izkušnje, se raven človeške inteligence v moderni družbi znižuje.

To so že v sedemdesetih letih ugotovili v Nemčiji. Naredili so eksperiment, ki je zajemal dva tisoč otrok. Tisoč otrok se je v času predšolskega obdobja v vrtcih igralo, drugih tisoč pa se je ukvarjalo z ‘akademskimi’ stvarmi (predvsem učenje branja, pisanja in računanja). Do četrtega razreda so tisti otroci, ki so se v vrtcu večinoma igrali, v veliki meri prekosili tiste, ki so jih že zgodaj intelektualno usmerjali in spodbujali. Njihova prednost je bila velika tako v fizičnem, emocionalnem, socialnem kot, nenazadnje, v intelektualnem razvoju. Rezultati so bili tako presenetljivi, da so se nad njimi zamislili tudi tisti Nemci, ki so bili do tedaj brezpogojno naklonjeni intelektualnim dejavnostim v predšolskih institucijah. (Der Spiegel 1977:89—90)

Tudi raziskava ameriškega nacionalnega biroja za ekonomske raziskave je preučevala, ali učenje branja za tri- in štiriletne otroke v vrtcu ugodno vpliva na šolanje. Rezultati so pokazali, da so do konca prvega razreda osnovne šole otroci prednost že izgubili, razen otrok iz slojev, ki niso bili deležni šolanja. Ti so se pozneje odrezali še bolje kot otroci, ki niso bili deležni zgodnjega opismenjevanja (Spitzer 2008: 11). Poizkus v šestdesetih letih, v katerem so se bili predšolski otroci prisiljeni učiti branja in pisanja, nazorno priča o tem, kaj se zgodi pozneje: ko so prišli do sredine srednje šole, so zaostali za drugimi otroki tako akademsko kot socialno. (Brazelton 1992: 213, 356—357)

Navkljub mnogim raziskavam o pozitivnih učinkih proste igre in učenja, ki se ne začne v predšolskem obdobju, pa veliko držav uvaja zgodnje učenje, digitalizacijo v vrtcih, neosebne tehnološke pripomočke v šoli, v upanju, da bo prav tehnologija pripomogla k boljšim dosežkom otrok. ‘Takšni so sodobni trendi,’ pravijo snovalci ‘modernih’ programov, medtem ko pozabljajo na resnične potrebe otrok, ki jih pozna vsak malce bolj razgledan človek. A za razgledanost se je najprej treba znebiti strahu, otresti črednega nagona ter videti lovke lobistov.

Podobnih raziskav, kot je nemška, je veliko in prav vse govorijo v prid waldorfskemu učnemu načrtu – počasno in celovito opismenjevanje v prvih treh razredih. Toda ker waldorfska šola v Sloveniji verjetno (še) ne bo vplivala na politični sistem, ki kroji takorekoč vse podsisteme v državi, od gospodarstva, šolstva do zdravstva in ker imajo vsi ti podsistemi odločujočo vlogo v posameznikovem življenjskem standardu, je toliko bolj pomembno, da otroke vzgajamo v državljane sveta oziroma kot je rekel naš nekdanji dijak na okrogli mizi ob dvajsetletnici Waldorfske šole Ljubljana: ‘Če ne bo služb, jo bom ustvaril sam. Če to pri nas ne bo mogoče, bom odšel v tujino.’ In tudi to želimo vzgojiti našim otrokom, svobodno razmišljanje, nenavezanost, občutenje, da je njihov dom svet, da je trava vsepovsod zelena. Vzgojiti želimo zdravo samopodobo, ki bo mladim v prihodnosti omogočala odditi v svet, če bo treba, oziroma moč, da vsak posameznik vzame v roke škarje in platno ter si usodo kroji sam, doma ali v tujini, ne pa da se neprestano pritožuje, kako so drugi krivi za njegove neuspehe.

Viri:

Vaš komentar