Dolga tisočletja so se igrali otroci na prostem. Raziskovali so skrivne kotičke v svoji okolici, gradili skrivališča, plezali na drevesa, čofotali po lužah in potočkih, izdelovali potičke iz blata in dišave iz cvetnih lističev ter tekali naokoli, se igrali gusarje in vojake ali pravljične junake.
Nebo se je odprlo. Angeli so prišli na Zemljo … V Prekmurju bomo imeli waldorfski vrtec!’ S temi besedami je spomladi leta 2010 Maja Aranjoš, znana tudi kot ena izmed prvih sodelavk Waldorfske šole Ljubljana, sporočila veselo novico.
Letos so dijaki 1. letnika že drugo leto v okviru kmetijskega praktikuma obdelovali šolsko njivo v Črni vasi na Ljubljanskem barju. Njivo ima šola v najemu pri družini Bogovčič. Celoten prostor, ki je namenjen šoli, je velik približno 1 hektar. Od tega približno četrtino zavzema njiva, ostali del pa sta travnik in gozd.
Navdušujoče odkritje o dvanajstih čutih in ne petih, kot jih ponavadi poznamo (dotik, sluh, voh, vid in okus), že samo po sebi vzpodbuja mojo domišljijo in mi hkrati daje občutek zadovoljstva.
Živimo v času prekomernega zavedanja. Tako veliko vemo in premalo čutimo. Za moderno družbo je značilno hitro širjenje informacij. Največji izziv za našo mladino prihodnosti je, kako poskusiti ohraniti lastno avtonomijo pred vplivi zunanjega sveta.
Digitalna revolucija je v zadnjih desetletjih spremenila naš svet. Starši ob vsem svojem navdušenju ne razmišljajo vedno o tem, kakšen učinek ima na njihove otroke vedno več časa pred ekrani.
Dijaki četrtega letnika waldorfske gimnazije so se s spremstvom in v varstvu dobro uigrane ekipe učiteljev v zadnjem tednu letošnjega avgusta podali na dolgo ekskurzijo po deželah Nemčije, Švice, Francije, Španije in Italije. To posebno preizkušnjo smo z vedno novim letnikom in z istim jedrom spremljevalcev ponovili že štirinajstič. Seveda te množice mladih ljudi ne vodimo na turistične počitnice, temveč na posebno izkušnjo pouka zgodovine evropske arhitekture, ki se odvija ‘in situ’ (na mestu samem).
Majhne otroke že nagonsko privlači oblikovanje v snegu, pesku in blatu. Srečo imajo tisti otroci, katerih starši in vzgojitelji prepoznajo to osnovno potrebo in jim to tudi dovolijo početi.
Po navedbah fundacije Kaiser uporabljajo otroci in mladostniki tehnologijo štiri do petkrat več od priporočanih količin in imajo zaradi tega resne posledice, mnogokrat je ogroženo njihovo življenje. Elektronska tehnologija in mediji imajo moč, da nas potegnejo ven iz našega telesa in časa. Hipnotizirajo nas in pogosto postanemo odvisni od njih, po svoji naravi so – pomislite na besedo medij – posredniki med nami in našim doživljanjem fizičnega sveta.
25. novembra 2010 je predsednik britanske vlade David Cameron razglasil namen svoje vlade, da oceni stopnjo zadovoljstva med ljudmi. Opisal je predlog nacionalnega statističnega urada, da uvede ‘indeks blagostanja’. Cilj podviga, kot je temu rekel Cameron, je bil, ‘ustvariti družbo, ki bo lažje prehajala v blagostanje’. Pozorni naj bi bili na dve stvari –omogočiti, da se bodo ljudje bolje počutili, in jim pomagati zgraditi boljše življenje. Cameron je z izjavo ‘uspeh dežele je dosti več kot gospodarska rast’ hotel povedati, da bodo, če bo njihov načrt uspel, izboljšali šolstvo, zdravstvo in lokalno okolje. Nadejajo se tudi, da bodo merila sprožila nacionalno debato o tem, kako lahko narod skupaj zgradi boljšo družbo. Cameron je izjavil, da bo raziskava ‘privedla do ponovnega vrednotenja tistega, kaj je pomembno.’