[celoten članek] Parsifalov rod

september 2015 Komentarji »

Jesen 2015,
letnik XI, številka 3

Samo Simčič

Evropska kultura je do 13. stoletja le polagoma nastajala. Njena središča so bili samostani, kjer so na osnovi Platonovih in Aristotelovih del ustvarjali spoznavno teorijo, vendar tudi praktično naravoslovje. Od umetniških aktivnosti so posebej gojili glasbo, metriko, govorništvo in gradbeno umetnost. Vrh te kulture predstavljata sholastična šola v Chartru in tamkajšnja katedrala kot temelj gotike. Poleg tega je obstajala tudi viteška kultura, katere osrednja tema je bila Sveti gral, posoda, v katero je kapljala Kristusova kri, ko je umiral na križu. O tej posodi krožijo legende, eno od teh je nakazal Wolfram von Eschnebach v svoji epski pesnitvi o Parsifalu, ki je tudi eden od vrhov srednjeveške kulture.

Poleg različnih oblik viteštva je obstajal tudi križarski viteški red. Redovniki so bili hkrati vojščaki z visokimi moralnimi zahtevami do samega sebe. Njihova prvotna in tajna naloga je bila zaščititi posodo grala, ki je bila skrita v podzemskih prostorih pod nekdanjim Salomonovim hramom v Jeruzalemu, ter jo prenesti na evropska tla. Navdih za ta red je posredno, prek učencev, izhajal iz sholastične šole v Chartru. V tej šoli so obstajale še korenine ezoteričnega, prvotnega krščanstva. Krščanstvo se je namreč širilo v Evropo iz dveh smeri. Ena je prihajala z Bližnjega vzhoda prek Grčije in Italije. Ustvarila je zunanji okvir ali obliko krščanskega impulza: organizacijo in norme. Druga smer je prihajala z Irske, kjer so keltski svečeniki v času golgotskih dogodkov na osnovi njihovega obredja in nadčutnih sposobnosti od daleč spremljali prihod ‘sončnega božanstva’ na Zemljo. Tako so ustvarili avtohtono krščanstvo in ga oznanjali po Evropi. Med drugim so delovali tudi na Koroškem. Impulzi tega krščanstva so bili kasneje zatrti. Posebnost irsko škotskega krščanstva je bila posoda grala, in ko je bilo to krščanstvo zatrto, je izročilo grala prevzelo viteštvo. Vitezi niso bili samo bojevniki, temveč so obstajali tudi ‘vitezi besede’, bardi, ki so opevali junaška dejanja in skrivnost grala. Viteštvo je ustvarilo tudi avtohtono gospodarstvo.

‘Vitez besede’ je bil tudi Wolfram von Eschenbach. Prepotoval je vso Evropo in zbiral zgodbe o viteštvu in Parsifalu. Med drugim je nekaj časa prebival tudi v Planini pri Šentjurju, ki jo je imenoval Montpreis. Tu je raziskoval izvor Parsifalove družine in je o tem poročal v deveti knjigi svoje epske pesnitve. Omenja, da Parsifalov rod izhaja iz kraja Gandin, po katerem se je Parsifalov ded tudi imenoval. Kraj se nahaja tam, kjer se Grajena izliva v Dravo, to pa je v naselju Hajdina (po W. von Eschenbachu Gandin) v okolici Ptuja. Tu je domoval tudi Parsifalov oče Gachmuret, domnevno v gradu Borl, tedaj Ankenstein, po znamenju, ki ga je Gachmuret nosil na svoji viteški opravi: Anker – sidro. O tem podrobno poroča Viktor Strake v svojem spisu ‘Der Weg des Trevrizent’.

Irsko škotsko krščanstvo se je z viteštvom povezalo prek lika kralja Arturja – teh je bilo več, kajti ko je eden zapustil zemeljski svet, je na njegovo mesto stopil drugi. Naziv ‘kralj’ je imel nekdaj še drug pomen. To je bil ne le vladar neke dežele, temveč tudi vladar nad duhovnimi dobrinami in nad samim seboj in se je odlikoval z visoko individualno moralno držo v viteških ter nasploh človeških vrlinah. Lahko je bil tudi brez vsakršne posesti. Kralj je pomenil stopnjo z notranjim bojem doseženega človeškega dostojanstva. Irsko škotsko krščanstvo je bil temelj kulture, ki so jo negovali vitezi kralja Arturja. Ta temelj so prenesli v viteštvo v kontinentalni Evropi. To krščanstvo je harmonično prešlo iz predkrščanskega duhovnega izročila v novi, temeljni človeški impulz: človek je sam svoj graditelj lastnega, notranjega templja in ne potrebuje nujno tudi zunanjega. Dosežke te notranje gradnje kaže v svojem zavestnem boju za dobro v svetu. Tempelj je to, kar človek ustvari v svoji notranji rasti s svojo svobodno moralno fantazijo. Posoda grala je podoba človeka, ki nastaja po tej tukaj nakazani poti. Kristus kot individualnost, ki je neodvisno od uradne vere in oblasti ustvarjal iz sebe takšno ‘posodo’ ter s smrtjo in vstajenjem presegel tudi določilo človeškega bitja, je bil vitezom zgled.

Legenda o Parsifalu po Wolframu von Eschenbachu pripoveduje o tem, da je bilo Parsifalu določeno, da nasledi Anfortasa, kralja posode Svetega grala. Gralsburg, grad, kjer je viteštvo čuvalo to posodo, se je nahajal na skritem mestu, daleč stran od vsakršne naselbine. Varovali so ga zaobljubljeni vitezi, tako da ni bil dostopen nepoklicanim. Parsifal, ki o vsem tem ni vedel ničesar, tudi ne o tem, da mu je bilo namenjeno Anfortasovo nasledstvo, je nekega dne globoko zamišljen jezdil skozi gozd, ne da bi pazil, kam ga vodi njegov konj. Zašel je v gralovo območje, ne da bi se tega zavedal. Nepojmljivo je, da se je izognil vsem stražam in prišel do reke, kjer je naletel na nekoga, ki ga je imel za ribiča. Ta pa je bil sam kralj Anfortas, ki je vedel, da bo ta, ki bo nevede zašel v to območje, njegov naslednik. Tako je vedel, da stoji pred njim Parsifal, in mu je povedal, kako lahko pride v bližnji grad, ni pa mu izdal, da je grad sam Gralsburg. Tudi mu ni povedal svojega imena.

Anfortas je trpel zaradi rane, ki jo je dobil v enem od svojih bojev in ki se ni hotela zaceliti. Povzročala mu je neznosne bolečine. Pogoj, da postane Parsifal kralj Svetega grala, je bil sočutje z Anfortasom, in sicer tako, da bi mu zastavil vprašanje o njegvem trpljenju. Kot rečeno ni Parsifal o tem ničesar vedel. Prispel je v Gralsburg, kjer so se zvečer zbrali vitezi. Zbora se je udeležil tudi Anfortas, ki so ga bolečine ta večer še posebej dajale. Deviške žene so prinesle v dvorano posodo Svetega grala, ki je delovala s skrivnostno silo, vendar je Anfortasovo rano le nekoliko ublažila. Med vitezi je bil tudi Parsifal. Videl je trpečega Anfortasa, vendar se je zadržal in ni zastavil vprašanja, s katerim bi pokazal svoje sočutje, ker je menil, da se vitezu ne spodobi pokazati radovednosti. Tako je zapravil možnost naslediti Anfortasa in ga rešiti bolečin, kajti le kretnja Parsifalovega sočutja bi ga lahko ozdravila.

Parsifal je moral zapustiti Gralsburg in se podati na pot bojev in preskusov, da bi si vrnil izgubljeno dostojanstvo. Tega je zdaj imel na svoji vesti. Prej se ga ni zavedal, zdaj pa si ga je zavestno hotel pridobiti.

Po mnogih dogodivščinah je prispel v taborišče, v katerem so se okrog kralja Arturja zbrali številni vitezi. Sprejel ga je tudi kralj Artur, kajti Parsifal si je v mnogih svojih bojih pridobil slavo najbolj hrabrega viteza. Med minevanjem viteških slovesnosti je v taborišče prispela spreobrnjena čarovnica Cundry, ki je postala poslanka Gralsburga. Vsem zbranim je sporočila, da Parsifal končno sme oditi z njo v Gralsburg in stopiti pred bolnega kralja Anfortasa. To je bila vesela novica za ves zbor vitezov. Cundry je odvedla Parsifala v Gralsburg, kajti poznala je skrivnostno pot do tja. Ko se je Parsifal spet srečal z Anfortasom, mu je iz sočutja zastavil vprašanje, kaj lahko stori zanj. Anfortasove bolečine so prenehale in v naslednjih dneh je Parsifal prejel krono gralskega kralja.

Legendo o Parsifalu je Wolfram von Eschenbach zbiral po različnih krajih Evrope, tudi v bližini Celja in Ptuja. V devetem poglavju svoje epske pesnitve poroča skozi usta Parsifalovega strica Trevrizenta, nekdanjega viteza in kasneje samotarja, o Parsifalovem rodu. Med drugim mu je pripovedoval, da je v preteklosti hlepel po viteški slavi in je tako potoval:
‘ich ruor von Sibilje/ daz mer almut gein Zilje/ durch Friul uz vur Aglei’

(jadral sem iz Sevilje/ po morju proti Celju/ čez Furlanijo iz Ogleja)

Namreč Trevrizent se je v Sevilji srečal z Gachmuretom, Parsifalovim očetom, ki je bil stalno na poti, da bi se povsod udeleževal viteških bojev. Gachmuret mu je izročil oprodo Itherja, ki je ljubil Parsifalovo sestrično Lammire, ta pa je bila po kralju Gandinu gospodarica dežele na spodnjem Štajerskem. Trevrizent pa je bil brat Herzeloide, Parsifalove matere in Gachmuretove žene, ki je prebivala v teh krajih. To je v pesnitvi opisano tako:

‘und ich vuor vür den Rohas/ uz Zilje ich vür Rohas reit/ drei maentage ich da vil gestreit/ ich duhte ich her da wol gerstriten/ dar nach ich schierste kom geriten/ in die witen Gandine/ da nach der ane dine/ Gandin wart genemet/ din selbe stat lit alda/ da din Grejan in die Tra/ mit golde ein wazzer rinnet/ da wart Ither gemiennet/ dine basen er da vant/ din was vrouwe übers lant/ Gandin von Anschouwe/ hiz si da wesen vrouwe/ sie heizet Lammire/ so ist das lant genannt Stire’

(in jaz sem se odpravil v Rogatec/ jahal sem iz Celja v Rogatec/ tri ponedeljke sem se tam veliko bojeval – v turnirjih, pripomba –/ menim da sem se vrlo bojeval/ potem pa sem naglo odjahal/ v širno Hajdino/ po kateri so tvoji predniki prejeli ime – Hajdina-Gandine, pripomba – / ki stoji na mestu/ kjer Grajena v Dravo/ z zlato vodo teče/ Ither je tukaj ljubil/ tvojo sestrično ki je tu prebivala/ njej je dal krono nad deželo/ Gandin von Anschau – Anjou po francosko, Parsifalov ded, pripomba – / imenuje se Lammire/ dežela se tako imneuje Štajerska)

Grajena je potok, ki se pri Hajdini izliva v nekdaj zlatonosno Dravo. Širna Hajdina – mišljeno je Ptujsko polje.
Parsifal ni samo figura v istoimenski epski pesnitvi. Wolfram von Eschenbach je zbral, kar se je pripovedovalo o njem, te pripovedi pa so imele podlago v dejanskih dogodkih, ki so se odvijali v različnih delih Evrope in deloma na Bližnjem vzhodu. Zato pripada to delo vsej Evropi. Nacionalnih meja tedaj ni bilo, pomembne so bile meje med škofijami. Drava je bila meja med salzburško in oglejsko škofijo. Prva, na levem bregu, je bila zvesta Rimu, druga, na desnem, pa je spadala pod Rim, vendar je bila širokogrudna do irsko škotskega krščanstva – dokler ga Cerkev in inkvizicija nista iztrebila. Mogoče pa je uničiti zunanji okvir, v katerem živijo velike ideje, toda te si poiščejo drugo obliko za svoje konkretno življenje. Christian Rosenkreutz, ki je v 13. stoletju prepotoval tedaj kulturno razvitejši Bližnji vzhod in severno Afriko ter v svoji zavesti zajel vse bistveno tedanje civilizacije, je gralov misterij vključil kot enega izmed temeljev svojega učenja. Njegovi učenci so to izročilo nadaljevali.

Posebej vredno je opozoriti še na najpomembnejše vprašanje legende o Parsifalu, namreč, kje je stal Gralsburg. Do njega ni mogel priti nihče, ki ni bil poklican k temu. Le redki so poznali pot do njega. Gralsburg je stal v naročju gore Mont Salvatsch. To je gora očiščenja. Viktor Strake, ki je med obema svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni preučeval območje, od koder izhaja Parsifalov rod, je naletel na zapise Davorina Žunkoviča, direktorja mariborske študijske knjižnice. Godpod Žunkovič je ime Mont Salvatsch izvajal iz imena Zali Boč in izrazil domnevo, da gre za goro Boč. Gralsburg namreč ni bil vedno na istem mestu. Posodo Svetega grala so njeni čuvarji skrivali na različnih krajih, ker je niso smeli dobiti v svoje roke nasprotniki. Gralova posoda pomeni rešitev Zemlje in človeštva, ko bo to propadalo v moralni dekadenci. Viktor Strake, ki je preučeval domnevo, da je Boč ena izmed gor z imenom Mont Salvatsch, in ki je med drugim raziskoval učenje Christiana Rosenkreutza (njegovim predavanjem o tem sem osebno prisostvoval), poroča, da je v območju Studenic obstajalo bogato ustno izročilo. To izročilo pravi, da je v gori Boč podzemsko jezero, kjer prebiva junak, ki bo prišel iz gore v čolnu, tega pa bodo vlekli vanj vpreženi labodi. Prišel bo, ko bo krivičnost zavladala svetu. Ta zgodba je istovetna z legendo o Lohengrinu, Parsifalovem sinu, ki je bil prav tako gralov vitez. Ljudsko izročilo je v tem območju bilo zelo bogato, žal pa je v veliki meri izgubljeno. Vsekakor domneva, da je bila tudi gora Boč nosilka Grala, da je torej določen čas opravljala vlogo Mont Salvatscha s skrivnostnim gradom Gralsburg, ni povsem neupravičena. Vendar je težko tu karkoli dokazovati, saj gre za ustno izročilo, ki ni dokumentirano, bilo pa je v času Wolframa von Eschenbacha živo. Razumljivo je, da je avtor epske pesnitve ‘Parsifal’ iskal vire zanjo tudi v tem območju.

Viri:
Viktor Strake: Der Weg des Trevrizent (privatni tisk, Graz)
Wolfram von Eschenbach: Parzival, Philipp Reclam jun., Stuttgart 2007
Jakob Streit: Sonne und Kreuz, Verlag freies Geistesleben, Stuttgart 1986

Vaš komentar